Podnebne spremembe po domače

»Ljubljana ima danes take temperature, kot jih je imel precejšen del Primorske pred 50 leti,« razlaga Gregor Vertačnik, klimatolog z republiške Agencije za okolje. »Nekatera območja v Alpah, na primer Rateče ali Bohinj, so danes temperaturno blizu Ljubljanski kotlini izpred 50 let.« Analiza vremenskih podatkov od leta 1961 kaže, da je segrevanje najbolj opazno poleti, nekoliko manj spomladi in pozimi, jeseni pa je minimalno in na meji statistične napake. »Temperature so se zvišale po celotnem območju Slovenije,« pravi Vertačnik. »Povečalo se je število vročinskih valov, zmanjšalo pa število hladnih obdobij.«

Vsaj v polovici Slovenije je jasno opazen trend upadanja števila dni s snežno odejo in njene debeline. Zaznali so zvišanje povprečnega zračnega tlaka, skladno s tem pa tudi trajanje sončnega obsevanja v vseh letnih časih, razen jeseni. Pri celotni količini padavin večjih sprememb večinoma niso opazili. »Na letni ravni se sicer kaže trend upadanja količine padavin v zahodnem delu države. So pa nihanja med sušnimi in mokrimi leti večja kot celotna ugotovljena razlika v povprečni količini padavin v minulih 50 letih. Pri temperaturi so spremembe tako velike, da so tudi najhladnejša leta v minulem desetletju toplejša od skoraj vseh prvih 20 ali 30 let, ki smo jih zajeli v analizo.«

Glede na podatke se gladina slovenskega morja zvišuje približno enako hitro, kot je svetovno povprečje, pravi Vertačnik. »Imamo sicer opravka s precejšnjo spremenljivostjo, saj na gladino morja v severnem Jadranu močno vplivajo vremenske razmere, na primer smer in moč vetra, pa tudi količina padavin, ker ima velik dotok vode iz rek. Iz meritev je jasno razviden trend zviševanja gladine za nekaj milimetrov na leto.«

Toplo-hladno

Podnebne spremembe v Sloveniji občutimo vsi. Na ljubljanski Biotehniški fakulteti v okviru evropskega projekta Heat-Shield preučujejo vročinske valove v minulih 50 letih in njihov vpliv na delavce. »Vročinski valovi so se včasih pojavljali izjemoma, niti ne vsako leto in v tradicionalno najbolj vročih mesecih, zadnjih 20 let pa so vsakoletni vročinski valovi že postali pravilo,« pravi klimatologinja s katedre za agrometeorologijo Tjaša Pogačar. »Vročinskih valov je več in v povprečju trajajo več dni.«

Vročinski valovi so zelo podcenjena naravna nesreča, čeprav zaradi njih lahko umre veliko ljudi. »Po podatkih Evropske agencije za okolje je bilo od leta 1980 vročinskih valov za manj kot odstotek naravnih nesreč, povzročili pa so skoraj 70 odstotkov smrti zaradi naravnih nesreč.«

Ker so poleg poletij toplejše tudi zime, je treba povedati, da toplejše zime zmanjšujejo možnost podhladitev in potrebo po ogrevanju.

Razmere se spreminjajo tudi v kmetijstvu. Višje temperature pomenijo daljšo rastno dobo. V zadnjih 50 letih se je v povprečju podaljšala za več kot dva tedna. »To omogoča sejanje novih rastlin, ki imajo večje toplotne zahteve,« navaja Tjaša Pogačar. »Hkrati se pojavlja več sušnih obdobij, rastline pa so izpostavljene vročinskemu stresu. Veliko je negotovosti glede tveganja za pozebe, ker rastline spomladi prehitro poženejo.«

Pojavljajo se novi škodljivci, razmere za razmnoževanje žuželk so zaradi višjih temperatur ugodnejše. »Tako kot imajo rastline na voljo daljšo rastno dobo, imajo tudi škodljivci na voljo daljše obdobje za razmnoževanje. Namesto ene generacije se v eni sezoni pojavita dve ali celo tri generacije.«

Kot sicer opozarja dr. Stane Trdan, predstojnik oddelka za agronomijo na Biotehniški fakulteti, v nekaterih primerih to za kmetijske pridelke niti ni slabo. Res je, da višje temperature pospešijo razvojni cikel žuželk, a hkrati pogosto pomenijo tudi zmanjšano število potomcev. »Za nekatere vrste, na primer za cvetličnega resarja, je bilo ugotovljeno, da je pri višjih temperaturah število njegovih potomcev manjše kot pri zmernejših. Temperatura ima zelo velik vpliv na dolžino razvoja in s tem povečanje števila generacij, a to samo po sebi ne pomeni, da bo v takšnih razmerah žuželka tudi bolj škodljiva, saj ima lahko zmanjšano število potomcev.«

Po njegovih besedah glavni vzrok za prihod novih škodljivcev v naše kraje niso podnebne spremembe, temveč človek, ki je s pospešitvijo mednarodnih trgovinskih tokov najbolj vplival na vnos dotlej pri nas nerazširjenih vrst. »Postopno višanje temperature zraka je tem vrstam le v pomoč pri morebitnem preživetju zim in postopnem širjenju na nova območja.«

Prave težave šele pridejo

Težko bi rekli, ali je Slovenija zaradi spremenjenih podnebnih razmer v zadnjih 60 letih na slabšem. »Na to ni enoznačnega odgovora,« pravi Gregor Vertačnik. »Med različnimi interesi in gospodarskimi panogami so prevelike razlike, da bi jih bilo mogoče dati na skupni imenovalec. Kar se tiče režima obratovanja hidroelektrarn, smo verjetno na slabšem, ker se je rečni režim spremenil. V prihodnosti bo še bolj izrazita težava, da bo vode pozimi preveč, poleti pa premalo. V kmetijstvu je razmerje med negativnimi in pozitivnimi vplivi verjetno prav tako neugodno, predvsem zaradi vse pogostejših suš. Za gospodinjstva so zimski stroški za ogrevanje zaradi toplejših zim bistveno nižji kot nekoč, se pa poraba energije precej poveča med poletnimi vročinskimi valovi, ker klimatske naprave porabijo precej električne energije.«

Ob odsotnosti resnega ukrepanja na svetovni ravni in ob nadaljnjem povečevanju koncentracij toplogrednih plinov v ozračju se bo razmerje med škodo in koristmi nagibalo vse bolj proti škodi. »Če se vsaj približno uresničijo črnogledi scenariji, ki jih napovedujejo podnebni računalniški modeli, bomo imeli že v drugi polovici stoletja zelo hude težave.« Do konca tega stoletja se povprečna temperatura v Sloveniji z lahkoto zviša še za tri ali štiri stopinje Celzija. »To bi pomenilo, da bi se višinski temperaturni pasovi glede na sredino 20. stoletja premaknili za skoraj kilometer navzgor. Ob tako veliki hitrosti spremembe se ekosistemom ne bo uspelo pravočasno prilagoditi.«

Zdaj pa res zadnje opozorilo …

Svet se ne sme segreti za več kot 1,5 stopinje Celzija

Odkar človeštvo na veliko uporablja fosilna goriva in v zrak izpušča gigatone ogljikovega dioksida, se je Zemljino ozračje do danes v povprečju segrelo za približno stopinjo Celzija. Za stopinjo smo potrebovali več kot 150 let. Za naslednjo polovico stopinje bomo potrebovali le nekaj desetletij. Mejo 1,5 stopinje naj bi dosegli že med letoma 2030 in 2050.

Ko so se države sveta konec leta 2015 na pariški podnebni konferenci strinjale, da je treba segrevanje Zemljinega ozračja omejiti, tako da se bo v primerjavi s temperaturo, ki jo je imelo v predindustrijski dobi, segrelo za manj kot dve stopinji Celzija, so medvladni odbor za podnebne spremembe pri Združenih narodih (IPCC) hkrati pozvale, naj pripravi poročilo o učinkih ustavitve segrevanja ozračja pri 1,5 stopinje Celzija in ukrepih, potrebnih za tak razplet.

Na podlagi pregleda obsežne znanstvene literature so člani IPCC ta teden predstavili poročilo, ki države poziva k takojšnjemu in odločnemu ukrepanju. Glede na cilje za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov, ki so se jim svetovne države zavezale na podlagi pariškega podnebnega sporazuma, je, ugotavlja IPCC, omejitev segrevanja na 1,5 stopinje nemogoče doseči. Če se bo zmanjševanje izpustov nadaljevalo z zdaj predvideno hitrostjo, bo svet do konca stoletja toplejši za tri stopinje, temperatura pa bo še naprej naraščala.

Pol stopinje

Ključno sporočilo dokumenta je, da polovica stopinje pomeni veliko razliko. Podnebne razmere, ki bi pri dve stopinji višji temperaturi lahko postale nevarno nepredvidljive, naj bi bile pri segretju za 1,5 stopinje Celzija veliko bolj obvladljive. Morska gladina bi naraščala počasneje, zmanjšala bi se tveganja, povezana s sušo, ogrožena bi bila polovica manj živalskih in rastlinskih vrst ... Prilagajanje spremenjenim razmeram, trdi IPCC, bi bilo za ljudi in naravo bistveno manj zahtevno.

A če se želi svet držati tega manj strašljivega scenarija, je potrebno takojšnje odločno ukrepanje. Do leta 2030 bi morali v ozračje izpuščati polovico manj toplogrednih plinov, kot jih izpuščamo danes. Do leta 2050 jih ne bi smeli izpuščati nič več. Za omejitev segrevanja na 1,5 stopinje Celzija bi, svarijo pri IPCC, bile nujne hitre in daljnosežne spremembe v energetiki, industriji in kmetijstvu.

Do leta 2050 bi morali iz obnovljivih virov pridobiti vsaj 70 odstotkov električne energije. Kurjenje fosilnih goriv bi bilo dopustno le z rabo tehnologije za zajemanje in shranjevanje ogljika, ki pa je za zdaj še zelo v povojih. Hkrati bodo seveda potrebe po električni energiji naglo naraščale, saj bo morala v imenu zmanjševanja izpustov elektrika poganjati vse več prevoznih sredstev in industrijskih procesov. Samo za preobrazbo energetskega sistema bi bile nujne naložbe več kot dva bilijona evrov na leto, kar je približno 2,5 odstotka svetovnega BDP.

Kruta resničnost

Poročilo IPCC je odločen poziv k takojšnjemu ukrepanju. Vendar ob upoštevanju stvarnosti današnjega sveta deluje precej neprepričljivo, meni energetski ekonomist z Univerze v Oxfordu dr. Dieter Helm. »Razlika med napotki v poročilu in trenutnim dogajanjem v svetu je ogromna. Kitajska gradi za 250 gigavatov novih termoelektrarn na premog, hkrati pa podpira še 200 premogovniških projektov v drugih državah. Njeni izpusti so se lani povečali za 17 odstotkov.« Zaradi nadaljnje rasti svetovnega prebivalstva in gospodarstva predlagani načrt ukrepanja po njegovem mnenju deluje le še bolj nestvarno.

Tudi politični odzivi drugih velikih svetovnih onesnaževalcev ne vlivajo ravno veliko upanja. Okoljski ministri EU so dan po objavi poročila šli na roko proizvajalcem avtomobilov in jim naložili zgolj 35-odstotno znižanje izpustov iz novih vozil do leta 2030. Britanska vlada prav te dni razmišlja o odpravi nekaterih omejitev pri izkoriščanju najdišč zemeljskega plina. Avstralska vlada noče niti slišati o možnosti zaprtja vseh termoelektrarn na premog do leta 2050. Časnik Guardian navaja namestnika premiera Michaela McCormacka, češ da ne nameravajo spreminjati svoje politike »samo zaradi nekega poročila«. V Nemčiji površinski rudniki lignita požirajo vasi in zavarovane gozdove. ZDA pod Donaldom Trumpom pa so tako ali tako odstopile od pariškega sporazuma in ukrepanja proti podnebnim spremembam ne jemljejo resno. Poročilo IPCC je budnica, ki jo bo večina sveta gladko prespala.