Zastrupljeni Eros in Venerino maščevanje

Tačas na tretjem kamnu od sonca poteka kulturnozgodovinska drama neznanskih razsežnosti. Se tega dovolj zavedamo? To niso težave predsednika Trumpa, pri katerih ne manjka seksa in odvetnikov, čeprav tudi preplavljajo strani s prelomnimi novicami; ali težave iste narave njegovega sodniškega kandidata Kavanaugha, pri katerem prvo celo umanjka, drugo pa ne. Vozlišče te drame je čelni reženj Argentinca Jorgeja Maria Bergoglia, ki ga svet pozna kot papeža Frančiška. S pensilvanskimi razkritji spolnih zlorab mladoletnih, ki jih je obtožena duhovščina, se je nekaj predrlo: pred našimi očmi curkoma krvavi ena največjih organizacij v zgodovini človeštva.

Skupina katoličanov v ZDA zahteva odstop celotnega vrha rimskokatoliške cerkve (RKC) v ZDA. Irci, toliko stoletij ponižni katoličani, so papežev obisk na otoku spremenili v nemi in glasni protestni shod. Papeževo tozadevno pismo »božjemu ljudstvu« (20. avgusta) je bilo predmet posmeha v katoliškem tisku (če izvzamemo slovenskega).

RKC avtoritete nikoli več ne bo mogla graditi na vtisu, da je vzvišena nad spolnostjo. Kako le, ko se je ponižala z njenimi najbolj sprevrženimi oblikami. Kjerkoli je uveljavila svojo moč: celo tako oddaljene in neznatne kraje, kot je pacifiški otok Guam, je zaznamovala z morbidno zlorabo dečkov. Pogostost bi bilo tam mogoče izraziti kar v številu na kvadratni kilometer.

Kako to razumeti? Napisanih je bilo na stotine knjig. K že povedanemu dodajmo misli treh brihtnežev iz preteklosti.

Zastrupljeni Eros

Ravno v tem času pred 130 leti, leta 1888, so filozofu Nietzscheju iz glave frčale krilate misli, ki jim kaže ponovno prisluhniti. Človek ne okoliši: morala, ki jo zlasti katoliško krščanstvo utemeljuje na posebnem odnosu do spolnosti, je protinaravna. Cerkev je obrekovalka narave, ki se od antike loteva zdravljenja strasti s kastratizmom. Erosu je dala piti strupa. Zaradi tega sicer ni umrl – se je pa spridil v greh. Nietzsche, še malo pred tem onemogočen zaradi različnih zdravstvenih težav, to šteje za zločinsko in lažnivo vstajo proti življenju.

Atentat na človekovo naravo pa ni brez posledic za samega atentatorja, saj vodi v izmaličenje nagonov. Strast človeka resda lahko osmeši, je razmišljal Nietzsche, toda če ji človek napove vojno, ga osmeši še toliko verjetneje in še toliko bolj. Izpove se v morbidnih oblikah.

»Tako imenovana krepost« je naravno okolje mimikrije (vsakovrstnega pretvarjanja), zapiše v Somraku malikov. Kar ni brez funkcije: tri četrtine spoštovanja, ki ga premore ljudstvo (še posebej ženske) do klera, temeljijo na veri, da je človek, ki je izjemen v tem pogledu (celibater v pogledu spolnosti), izjemen tudi v drugih pogledih. Danes se moramo vprašati: toda kaj če ljudstvo izve, da je v tem pogledu marsikateri »izjemni človek« le izjemno sprevržen; ali ljudstvo lahko pride do sklepa, da je tudi ideologija, ki jo zastopa, sprevržena? Če Nietzsche v Antikristu ugotovi, da je greh upravno sredstvo kleriške moči nad verniki, da kler tako rekoč živi od greha, kaj sledi iz opažanja, da se koplje v najočitnejšem grehu? Ali iz tega sledi, da lahko svoje urade počasi pozapre?

Najbolj strupeno proti čutom govorijo »nemogoči asketi« – taki, ki bi nujno morali biti asketi, dodaja. Zakaj? Bržkone je Nietzsche mislil na neizrečeno: na nesprejemljivo spolnost klera, ki je bila znana že tedaj. In: ta sovražnost (do čutov) in to sovraštvo se sploh najbolj zaostrita šele po tem, ko take narave nimajo več zadosti trdnosti niti za korenito zdravljenje, da bi se odpovedale svojemu »hudiču«. V tem je težava.

Pafnucij proti Tajdi

Nietzsche, ljubitelj francoske književnosti, izrecno tudi Anatola Francea, ni mogel brati njegovega romana Tais (Thais) iz leta 1890, saj ga je leto predtem doletelo, kar ne more doleteti navadnega smrtnika – pomračitev vele-uma. Gotovo pa bi mu ugajal. Ker je bil glasbenik, bi mu najbrž ugajala tudi istoimenska Massenetova opera.

Franceova Tais je predelava stare pripovedi, ki je temeljila na legendi o svetnici spokornici Tajdi (njen dan v koledarju svetnikov je 7. oktober). Prva literarna obdelava je delo Rosvite iz Gandersheima izpred dobrih tisoč let. Aleksandrijska kurtizana Tajda živi tako, da ne postavlja meja svojim strastem. Na polno časti boginjo Venero. To pride na uho krščanskemu puščavniku Pafnuciju. Dušebrižnik se podviza reševat duše. Radoživko obišče v preobleki radoživca (stranke) in jo – spreobrne. Od tedaj je zaprta v samostanu, za svinčenimi vrati, v družbi devic, v pokori ob kruhu in vodi. Ko je zrela za obhajilo, spokorjena grešnica umre. In to je to.

Pretanjeni nobelovec France uvede spremembe v perspektivi in preobrat v epilogu, ki odsevajo protiklerikalnega duha med francoskimi intelektualci njegovega časa (tretja republika). Krščanstvo, ki ga pooseblja Pafnucij, postane posebna artikulacija moškega strahu pred žensko, človekovega strahu pred življenjem in pred smrtjo. Tudi zavisti do tistih, ki si upajo dihati s polnimi pljuči. Je »nihilistična« zmaga nad dionizično vejo antike, kar je najbolj filozofsko temeljito obžaloval ravno Nietzsche. Pafnuciju uspe spreobrniti Tajdo, ker otiplje njene šibkosti: begajo jo prva znamenja starosti in izginevanja lepote.

RKC avtoritete nikoli več ne bo mogla graditi na vtisu, da je vzvišena nad spolnostjo. Kako le, ko se je ponižala z njenimi najbolj sprevrženimi oblikami.

Toda v Franceovem epilogu se zlomi Pafnucij. Doleti ga zemeljska ljubezen, kar mu je bil napovedal modrijan Nicias. Zdaj patetično klečeplazi v drugo smer: umirajoči Tajdi pove, da je krščanska etika telesnega odpovedovanja laž! Nič drugega ne obstaja, nič drugega ni resnično kot odnosi med ljudmi in ljubezen tu in zdaj. Prav po ničejansko jo roti, naj živi! Prepozno: Tajda mu uide ravno tja, kamor jo je bil zagrizenec pregnal: v imaginarni svet onstranstva. Pri Massenetu se v finalu ponovi znana meditacija (spreobrnjenja) iz drugega dejanja: ko bi Pafnucij končno hotel udejanjiti svojo ljubezen, se mu objekt želje (melodija meditacije) izvije v nedosegljivost. Tudi tako se Venera ponorčuje iz svojih ponorčevalcev.

France je bil s celotnim opusom postavljen na cerkveni indeks prepovedanih avtorjev (1922), kar je štel za posebno odlikovanje. Massenetovo meditacijo si je RKC (cerkveni organisti) prisvojila pervertirano – kot povsem religiozno izpoved, brez končnega kritičnega zasuka.

Dva Pafnucija

Pafnucij je bilo v starem Egiptu dokaj razširjeno ime. V zgodovinski spomin sta se najbolj zapisala dva. Poleg puščavnika, ki je v paru s Tajdo spodbudil omenjena umetniška dela, je bil tu še njegov sodobnik Pafnucij Spovedovalec, škof iz zgornjega Egipta.

Nanj se navezuje pomembna epizoda s prvega krščanskega ekumenskega koncila v Nikeji leta 325. Ko se je razpravljalo o uvajanju celibata za že poročene klerike različnih rangov, naj bi bil Pafnucij, čeprav celibater, povzdignil glas in temu ostro nasprotoval: »Duhovnikom ne kaže nalagati pretežkih bremen; poročenost in zakonske dolžnosti so častne in čiste. Cerkev ne sme zapasti preveliki strogosti, saj vsakdo ni kos vzdržnosti.« Taka praksa, sama po sebi okrutna, tudi ni v skladu s krščansko tradicijo, je menil. Kdor se je poročil, preden je bil posvečen, naj zato poročen tudi ostane. Uspelo mu je: koncil se je opredelil za pravila, ki so se v današnje dni ohranila v pravoslavnih cerkvah, kjer je dobršen del klera poročen.

V nadaljevanju se je RKC od te tradicije poslovila; zakoličeno z 11. stoletjem, za časa papeža Gregorja VII., ki je hotel s celibatom centralizirati in okrepiti ekonomsko moč RKC. Pritlehni cilj je tako zakamufliral v navidezno skrajno krepost. S tem pa se je v povezavi z drugimi dejavniki pričela tudi cerkvena kariera spolnostne hipokrizije, iztirjenosti in zlorab.

Dve godlji: mala in velika

Kako je torej s tem? Junaki prvih in zadnjih strani medijev poletja, katerega rep se svareče vleče v oktobrske dni, so: Donald Trump, ki svoje javno, politično profitabilno »krščanstvo« združuje s skrivnim plačanim seksom (ali/in plačanim molkom), pornesa Stormy Daniels kot predstavnica kurtizan (Tajde »iz prvih dejanj« romana oziroma opere) našega časa, ki si je pustila plačati molk (ali/in seks). Dokler se ni bolj splačalo spregovoriti kot molčati.

Nato so tu katoliški duhovniki, ki v obsegu štirih do desetih odstotkov (če upoštevamo najbolj raziskane krajevne cerkve) zapadajo svojemu »hudiču« – efebofiliji (v večjem obsegu) in pedofiliji (v manjšem obsegu). Bolj kot katerakoli druga poklicna skupina na planetu. Vsekakor pa v približno 50 odstotkih ne upoštevajo celibata; tako je ugotavljal pred tedni umrli ameriški raziskovalec pojava Richard Sipe. Tu je še papež, ki bi moral kaj storiti, pa se v pismu »božjemu ljudstvu« izogiba preprosti ugotovitvi, da imajo kleriški spolni škandali nekaj opraviti s splošnim odnosom RKC do spolnosti in tozadevnimi pravili.

Kdo je v večji godlji? Tisti, čigar godlja izhaja iz enournega vdajanja strastem, ali tisti, čigar godlja izhaja iz stoletnega zatiranja strasti? Če bi moral izbirati, človek pri zdravi pameti ne bi omahoval. Izbral bi Trumpovo godljo. Memoarske podrobnosti kurtizane Stormy Daniels (Full Disclousure, 2018), kjer so navedene gole resnice ali laži o dolžini, trdoti, trajanju, tehniki in drugih specifikacijah (vse, kar bi prava profesionalka zadržala za svinčenimi vrati) – to se že nekako prenese.

Hujši je papežev problem. Kaj naj stori, ko je zaščitni znak RKC postala spolna zloraba otrok, tako kot so Nietzschejev zaščitni znak nenavadni brki? Naj ponavlja brezplodna opravičevanja in sklicevanja na »boga«, ko to prav nič ne prispeva k reševanju problema? In ko mu to dajo vse bolj vedeti sami katoličani. Naj stopi na svetovni oder in kot Franceov spreobrnjeni Pafnucij reče: vse je bila (tisočletna) laž: celibat, čaščenje devištva, svetniški ideali! RKC moramo v tem pogledu povsem spremeniti! Ali pa naj se sklicuje na Pafnucija Spovedovalca in se opredeli za razumnejša pravila? Zdi se, kot da vsem na očeh nastopa v drami brez izhoda. Blagor pticam na nebu!

Julija je vendarle napravil kratek in krotek korak. Izdal je navodilo (Ecclesiae Sponsae Imago), ki določa, da lahko redovnica postane tudi ženska, ki ni devica; kar je nekdaj že bilo mogoče. Tako bi nekoč lahko šla po poti antične in srednjeveške Tajde celo prsata Stormy Daniels. To pa bi bila bržkone prva silikonska svetnica.