Tri milijarde evrov na pladnju

V Planini pri Postojni so prejšnji teden s slovesnim odprtjem prenovljene vodarne Malni, ki s pitno vodo oskrbuje prebivalce območja Pivke in Postojne, simbolično končali zadnji večji projekt obsežne prenove dotrajanega vodovodnega sistema. Več kot 20 tisoč ljudem s tega območja ne bo več treba, tako kot v preteklosti, pogosto prekuhavati vode. Za prenovo, ki je vključevala tudi zamenjavo več deset kilometrov cevi, so namenili 41 milijonov evrov. Skoraj 24 milijonov evrov je bilo evropskih kohezijskih sredstev.

S pomočjo evropskega denarja trenutno v Sloveniji izvajajo 11 projektov s področja oskrbe s pitno vodo in odvajanja odpadne vode. Njihova skupna vrednost je skoraj 400 milijonov evrov.

V zadnjih dobrih desetih letih je bilo v okviru evropske kohezijske politike uresničenih več kot osem tisoč projektov. V Sloveniji ni občine, kjer ne bi bilo vsaj enega evropsko sofinanciranega projekta.

Nekaj dni pred odprtjem vodarne Malni je slovenski član Evropskega računskega sodišča Samo Jereb opozoril, da je Slovenija pri črpanju sredstev iz evropskih skladov med najslabšimi v Evropski uniji in da lani iz Bruslja ni »počrpala« niti evra. »Tu bo potreben velik napor, da se bo to izboljšalo in da se bodo sredstva do konca finančnega okvirja tudi porabila. Če pogledamo skupno porabo, je Slovenija ob koncu leta 2017 med najslabšimi petimi državami članicami glede črpanja vseh evropskih sredstev.«

Hitro zalaganje, počasna povračila

Financiranje projektov iz evropskih skladov je razdeljeno na šestletne finančne okvirje – trenutno teče obdobje od leta 2014 do 2020. Pot do evropskega denarja je vse prej kot preprosta, pravi Mateja Mahkovec, vodja organa upravljanja za evropska sredstva pri Službi vlade za razvoj in kohezijsko politiko. »Postopek, s katerim pridemo do evropskih sredstev, je dolgotrajen in naporen. Je rezultat pogajanj, priprave obsežnih dokumentov, ki nudijo osnovo za to, da lahko ta denar tudi koristiš.« Zastoji na začetku vsakega finančnega okvirja so precej običajna praksa, pogosto iz povsem objektivnih razlogov.

Na ravni Evropske unije je bila vsa potrebna zakonodaja za financiranje v obdobju 2014–2020 sprejeta šele konec leta 2013. A to je bil šele začetek. Države članice so nato morale z Evropsko komisijo skleniti vsaka svoj partnerski sporazum in pripraviti vsaka svoj operativni program za izvajanje projektov s pomočjo evropskega denarja ter ga uskladiti z evropsko komisijo, kar jim je vzelo večji del leta 2014. »Vsi potrebni dokumenti na nacionalni ravni so bili sprejeti do sredine 2015,« razlaga Bojan Suvorov, direktor Urada za evropsko kohezijsko politiko. »Konec junija tistega leta smo obeležili simboličen začetek nove finančne perspektive. Izgubili smo več kot eno leto in pol.«

Zamuda pri črpanju evropskih sredstev ne pomeni zamude pri izvajanju projektov, ki jih s pomočjo teh sredstev financiramo. Pomeni zgolj zamudo pri pošiljanju zahtevkov za povračilo v Bruselj.

Ko so sprejeti vsi potrebni dokumenti, lahko ministrstva Službo za razvoj in evropsko kohezijsko politiko zaprosijo za dodelitev sredstev, denimo za izvedbo javnega razpisa, ki je podlaga za izbor projektov. Ko tam preverijo, ali so cilji razpisa v skladu s sprejetimi smernicami, jim sredstva dodelijo. Nato ministrstvo izvede razpis in podpiše pogodbe z izbranimi prijavitelji. A denar jim sprva nakažejo iz državnega proračuna. »Slovenija evropska sredstva porablja po načelu zalaganja iz državnega proračuna. Razlog je v tem, da je tak način bolj prijazen do prejemnikov sredstev, ki sredstva tako prejmejo hitreje,« pravi Mateja Mahkovec.

Pot do denarja iz evropske blagajne je namreč na tej točki še dolga, saj morajo upravičenost izdatkov, ki jih prijavljajo izvajalci evropskih projektov, preveriti najprej v Službi vlade za razvoj in kohezijsko politiko, nato pa še v Uradu za nadzor nad izvrševanjem proračuna. Ko tam ugotovijo, da je vse v skladu s pravili, lahko ministrstvo za finance s posebnega računa, odprtega pri Banki Slovenije, denar povrne v državni proračun.

Ne gre torej za to, da bi zamuda pri črpanju evropskih sredstev povzročala zamudo pri izvajanju projektov, ki jih s pomočjo teh sredstev financiramo. Gre predvsem za to, da je naša država (pre)počasna pri pripravi zahtevkov za povračilo denarja iz Bruslja.

V finančnem okvirju 2014–2020 Sloveniji pripada nekaj več kot tri milijarde evrov. Doslej smo z razpisi dodelili za 2,1 milijarde evrov. Iz slovenskega proračuna je bilo izplačanih nekaj več kot 500 milijonov evrov. Iz Bruslja pa smo dobili za dobrih 300 milijonov evrov povračil.

Počasnost pri pošiljanju zahtevkov v Bruselj pripisujejo tudi težavam z uvajanjem novega informacijskega sistema, zaradi katerih je pretok podatkov med državnimi organi počasnejši, kot bi lahko bil. »Izdatki so nastajali, izplačila so tekla, upravičenci so dobivali plačila, vendar pa evropski komisiji nismo mogli pošiljati zahtevkov, saj je bilo treba vse podatke iz starega prenesti v nov sistem, jih dopolniti in nato prenesti v sistem ministrstva za finance, da jih je lahko potrdilo in poslalo zahtevek v Bruselj,« pojasnjuje Mateja Mahkovec. »Nastalo je dvojno delo, s katerim se še vedno spopadamo.«

Lovljenje skrajnih rokov

Kot poudarjajo v Službi vlade za razvoj in kohezijsko politiko, je Evropsko računsko sodišče v najnovejšem revizijskem poročilu o črpanju evropskih sredstev pretreslo obdobje od sredine leta 2015 do sredine leta 2016. »Takrat Slovenija v Bruselj res še ni poslala nobenega zahtevka za povračilo. Za leto 2017 pa to ne drži,« pravi Mateja Mahkovec. Zato vztraja, da je bila izjava Sama Jereba o ničnem črpanju v lanskem letu vzeta iz konteksta. Kot nam je potrdil tudi Samo Jereb, se revizija končnih izdatkov evropskega proračuna za leto 2017 dejansko nanaša na projekte, ki so se izvajali v letih 2015 in 2016, upošteva pa zgolj končna izplačila, ki jih v Bruslju izvedejo po pregledu vseh računovodskih izkazov, ne pa tudi vseh avansov in vmesnih plačil.

Ključen podatek za razumevanje dinamike črpanja evropskih sredstev je dejstvo, da je mogoče denar črpati še tri leta po tem, ko je bila predvidena njegova poraba. Slovenija mora denimo do konca letošnjega leta v Bruselj poslati še za skoraj 200 milijonov evrov zahtevkov za povračilo denarja, katerega poraba je bila predvidena za leto 2015. Če tega ne stori, bo denar res izgubljen. Gre pravzaprav za nenehno lovljenje skrajnih rokov.

Slovenija v tem trenutku ni izgubila še niti centa denarja, ki ji pripada v obdobju 2014–2020. Denar bomo lahko črpali do leta 2023.

Tudi zaradi tega so bila prva leta novega finančnega okvirja namenjena predvsem odpravi zaostankov iz prejšnjega finančnega obdobja, tistega med letoma 2007 in 2013. »Leta 2014 in 2015 smo bili mnogo bolj osredotočeni na staro perspektivo, saj smo lovili zaostanke, ki so nastali pri črpanju sredstev,« pravi Bojan Suvorov. »Večina ekipe se je ukvarjala s to zadevo, da ne bi po nepotrebnem izgubili več kot 100 milijonov evrov.« V prejšnjem obdobju jim je tako uspelo počrpati vseh 4,1 milijarde evrov, kolikor je bilo na voljo. »Čakamo le še na 37 milijonov evrov, ki jih pričakujemo do konca leta.«

Slovenija torej v tem trenutku ni izgubila še niti centa denarja, ki ji pripada v obdobju 2014–2020. Denar bomo lahko črpali do leta 2023. »Ne tresemo se še, da bi bilo karkoli zamujenega,« pravi Bojan Suvorov. »Časa je še dovolj. Res je, da se trenutno finančno obdobje konča čez dve leti, a denar lahko črpamo še pet let.«

Pravočasno opozorilo

Kljub temu pa ne moremo mirno spati. Kot opozarja Samo Jereb, je Slovenija še vedno med petimi najslabšimi državami članicami po količini evropskega denarja, ki nam ga je v štirih letih uspelo pripeljati v državni proračun. Predvsem pa nam gre precej slabše, kot nam je šlo v prejšnjem finančnem obdobju. Če nam je ob koncu četrtega leta obdobja 2007–2013 uspelo počrpati za 30 odstotkov razpoložljivih sredstev, nam jih je do konca četrtega leta trenutnega finančnega okvirja uspelo počrpati zgolj deset odstotkov. »Moje izjave je treba vzeti kot pravočasno opozorilo, da je treba postopke pospešiti. Računati na leto 2023 je nekoliko neprimerno. V obdobju 2007–2013 smo bili bistveno bolj uspešni, pa smo ob koncu leta 2015 še vedno morali vložiti izjemne napore v to, da smo počrpali vsa sredstva. In ravno zato, ker smo se morali truditi za porabo sredstev iz prejšnjega obdobja, zamujamo pri porabi sredstev iz tekočega obdobja. In če bomo enako ravnali zdaj, bomo imeli v naslednjem obdobju še večje težave.«