Prazne besede Iva Boscarola

Enajstega oktobra je imel Ivo Boscarol, podjetnik, izdelovalec ultralahkih letal, predavanje, ki ga je pripravil ajdovski Inštitut za mladinsko politiko. Šlo je za predavanje v sklopu razprav o podjetništvu, katerih namen je sporočiti mladim, »da sta za uspeh v življenju potrebni potrpežljivost in vztrajnost« in da so v življenju pomembni »trdo delo, tveganje, znoj in negotovost«.

Ivo Boscarol je arhetipski model takšnega človeka, v mladih letih se je ukvarjal s fotografijo, potem je odprl tiskarno, tiskal je vstopnice za glasbene prireditve, bil pa je tudi glasbeni menedžer. Nato je začel sestavljati motorne zmaje, dokler se ni nazadnje posvetil letalstvu. Danes vodi uspešno podjetje Pipistrel.

A to je samo del zgodbe o Ivu Boscarolu. Na omenjenem predavanju je napovedal, da bo že oktobra iz Ajdovščine v Gorico prezaposlil 40 zaposlenih. To ni bilo prvič – o selitvi vsaj dela proizvodnje v Italijo Boscarol govori že več let, vendar naj bi bil razlog za napovedano selitev tokrat predvsem koalicijski sporazum vlade Marjana Šarca, ali kot je Boscarol dejal na pogovoru z mladimi, »načrti glede vključitve kapitalskih dobičkov v dohodninsko osnovo« in »grožnje z nacionalizacijo«, ki jo je na Facebooku zapisal poslanec Levice Miha Kordiš.

Morda se lahko z njim strinjamo, da Kordiš neprimerno izziva, a seveda ni edini, ki govori nesmisle. Tudi Boscarol jih. »Nad to državo sem naredil križ,« je jezno dejal za POP TV pred mesecem dni, »odhajam, ker nočem čakati, da bi se mi bilo treba skrivati po gozdovih, ko bo nekdo za mano tekal s titovko na glavi in nabito puško«.

Dejstva so namreč drugačna. Ivo Boscarol tovarno v Gorici gradi že več let, februarja jo je obiskal tedanji italijanski gospodarski minister Giuliano Poletti in Boscarola, ki naj bi vodil največjo slovensko naložbo v Italiji, javno pohvalil. Že na začetku leta 2018 je bilo v Gorici zaposlenih 12 ljudi in že takrat, to je bil čas pred slovenskimi volitvami, je Boscarol napovedoval, da bo konec leta tam zaposlil 50 ljudi. V goriški tovarni namreč sestavljajo vse modele Pipistrelovih letal, razlog za to pa je preprost in ni neposredno povezan z davčno politiko in jezikavim Kordišem. »Tukaj imamo končno sestavo letal zaradi večjih možnosti za tovarniške polete, saj so vremenske razmere bistveno boljše kot v Ajdovščini. V Gorici imamo tudi celotno odpremo letal,« je med obiskom italijanskega ministra na začetku leta dejal direktor Pipistrela. Še bolj natančen je bil v pogovoru z Igorjem Mekino, objavljenim pomladi na spletnem portalu Insajder.com. Tam je Boscarol dejal, da so poleg birokracije pravi razlog za širitev v Italijo izredno neugodne vremenske razmere. »V Ajdovščini se veča število dni z burjo, ko letenje in preizkušanje letal ni mogoče. Že pri proizvodnji izpred nekaj let, torej eno letalo vsak drugi delovni dan, smo imeli izredno velike težave s skladiščenjem gotovih letal, saj naši varnostni standardi zahtevajo, da naši testni piloti vsako gotovo letalo tudi preizkusijo v zraku. Od takrat se je naša proizvodna zmogljivost skoraj podvojila. Ko burja piha dva, tri tedne nepretrgoma, se gotova letala nabirajo v hangarju in hitro nam zmanjka prostora. Letališče v italijanski Gorici pa burje nima.« Poleg tega ima Gorica še eno prednost, ogromne površine ob letališču, ki so na razpolago za postavitev novih proizvodnih objektov.

Italijansko podjetje Pipistrel je lani od regionalne gospodarske zbornice dobilo 310 tisoč evrov nepovratnih sredstev in ugodno posojilo pol milijona evrov.

Razlogi za selitev v Italijo so povsem tehnične narave. Ko je Boscarol maja 2017 odprl prvo proizvodno dvorano, je razložil: »Že po začetku gradnje smo se odločili, da bomo tukaj proizvajali električni program letal, saj je v tistem delu Ajdovščine, kjer imamo proizvodnjo, težava z zelo močnimi električnimi priključki, tukaj pa imamo 110-kilovoltni daljnovod praktično v tovarni in zato lahko tukaj testiramo in polnimo celoten električni program.« Razlogi za selitev v Italijo so tudi popolnoma ekonomski. Boscarol za naložbe dobiva subvencije italijanske države – podobno, kot jih je nekoč od Slovenije (po podatkih slovenskega Erarja je med letoma 2007 in 2017 prejel okoli 5,1 milijona evrov sredstev, večinoma od javne agencije za tehnološki razvoj, ministrstva za gospodarstvo, agencije za raziskovalno dejavnost …). Italijani Boscarolu pomagajo kot vsakemu, ki želi postaviti novo tovarno in ki izpolnjuje pogoje iz razpisov. Tako je italijansko podjetje Pipistrel lani od regionalne gospodarske zbornice (La Camera di commercio Venezia Giulia) dobilo 310 tisoč evrov nepovratnih sredstev iz razpisa za majhna in srednje velika podjetja in ugodno posojilo pol milijona evrov. Hkrati je treba vedeti, da je to podjetje, kot je poročal italijanski časopis Il Piccolo, pred časom v Italiji že dobilo finančna sredstva. Gre za poldrugi milijon evrov za pomoč pri postavitvi tovarne.

Pa se Boscarol iz Slovenije vseeno seli zaradi novih davkov, ki naj bi jih uvedla nova vlada? Tudi to ne drži. Najprej zato, ker teh novih davkov še ni, ne obstajajo in morebiti jih sploh ne bo, saj je gospodarski minister Zdravko Počivalšek glede uvedbe zelo skeptičen. Drugi razlog je še prepričljivejši, ker Boscarol že posluje v Italiji, verjetno ve, kakšna je tamkajšnja davčna politika, ne gre za davčno oazo, nekateri italijanski davki so višji od slovenskih. Davek na dobičke podjetij je v Sloveniji 19-odstoten, v Italiji je bil do lanskega leta 24-odstoten in so ga letos zvišali na 26 odstotkov. Tudi davki na kapitalske dohodke so v Italiji višji kot pri nas. Davek na dohodek iz kapitala znaša v Sloveniji največ 25 odstotkov, če se preprodaja na primer delnic ali deležev podjetij opravi v petih letih, nato se stopnja naglo zmanjšuje. Kdor delnice ali delež v podjetju preproda po 20 letih, davka na razliko ne plača. Drugače je v Italiji. Tam je davek, če ne upoštevamo posebnih, državnih vrednostnih papirjev, 26-odstoten in se s časom lastništva pri preprodaji ne zmanjšuje. Skupna (brez izjem) obdavčitev dobičkov in kapitalskih dohodkov je pri nas 38-odstotna, v Italiji 49-odstotna, to razkrivajo podatki OECD. Poleg tega v Sloveniji v primerjavi z Italijo tako rekoč ne plačujemo nepremičninskega davka, v Sloveniji iz tega naslova zberemo 0,65 odstotka BDP, v Italiji kar 2,8 odstotka. Napovedana obdavčitev dobičkov, ki jih predvideva koalicijska pogodba, sicer zadeva sredstva, ki si jih izplačajo lastniki. Če bi torej Boscarol zbežal zaradi njih, bi se moral, kot so opozorili pri Levici, v Italijo preseliti sam, ne pa da tja seli proizvodnjo.

Boscarolu ne očitamo subvencij, ne očitamo mu poslovnih odločitev, gre za njegovo podjetje. Lahko pa mu očitamo demagogijo in zavajanje.

»Običajno slišimo samo zgodbo, kaj vse podjetniki in menedžerji, dobesedno, zahtevajo od države. Toda mar ni zgodba obrnjena in bi morali podjetniki začeti spoštovati državo,« se je pred tednom na blogu vprašal ekonomist Jože P. Damijan. »Kajti država jim zagotavlja poslovno okolje, država jim zagotavlja pravno državo in varnost, država jim izobražuje kadre, država organizira zdravstvo, da so njihovi zaposleni zdravi in da redno prihajajo v službo, država zanje financira bazične raziskave, država jim daje subvencije za nove zaposlitve, država jim pokrije stroške vlaganj v raziskave in razvoj, država jim pokrije del investicijskih vlaganj. Država podjetnikom pokrije večino največjih tveganj. Vse, kar morajo podjetniki in menedžerji v zameno narediti, je, da plačujejo davke in da državi povrnejo del stroškov, ki jih ima s tem, ko za podjetja financira celotno ugodno poslovno okolje.« Damijan je sicer dodal, da bi morala v družbi obstajati medsebojna povezanost med enim in drugim, med državo in gospodarstvom, obstajati bi moralo spoštovanje.

Boscarolu ne očitamo subvencij, ne očitamo mu poslovnih odločitev, gre za njegovo podjetje. Lahko pa mu očitamo demagogijo in zavajanje.

To je res, a Boscarol države, v kateri živi, ne spoštuje kaj prida, če bi jo, ne bi zavajal in ne bi strašil.

Je predvsem uspešen podjetnik, ki sestavlja letala. Ima dober nos za posel, dober nos za denar, spreten je. Tako je bilo že nekoč. Konec osemdesetih let je tiskal bedge, priponke. V intervjuju s Tadejem Golobom v Playboyu je pred desetimi leti razlagal, kako dobro mu je šlo, kako sta nekoč s Tomažem Domiceljem v Londonu v izložbah zagledala okrogle stvari, ki so si jih ljudje pripenjali na oblačila, in kako jih je začel potem izdelovati v Jugoslaviji. »Pri nas jih seveda takrat ni nihče poznal, a lahko bi jih naučili, da jih potrebujejo. Zato pa pravim, da je znanje ekonomije potrebno,« se je pohvalil v intervjuju. »Tako smo potem v Sloveniji priponko uvedli za vse – za nacionalni simbol lipov list, za vstopnice na nogometne teme, za skoke v Planici … Končalo pa se je tako, da smo delali za srbski protislovenski miting na Ušću. Prodali smo jim milijon priponk ’Samo Sloga Srbina Spašava, carica Milica, knjaz Miloš …’ Tako smo imeli Slovenci vsaj nekaj od tistega mitinga (smeh).«

Miting na Ušću, ob sotočju Donave in Save, za katerega je Boscarol po lastnih besedah izdelal milijon priponk, se je v zgodovino vpisal kot tisti miting »bratstva in enotnosti«, s katerim se je tako rekoč začela vojna v Jugoslaviji. Potekal je 19. novembra 1988. Tam je Slobodan Milošević dejal: »Mi bomo zmagali v bitki za Kosovo, ne glede na ovire, ki nam jih postavljajo v državi in zunaj ne. Dobili jo bomo ne glede na to, da se danes zunanji sovražniki združujejo s tistimi, ki živijo pri nas. A to, da bo ta narod zmagal v bitki za svobodo, vedo oboji, turški in nemški osvajalci.« Na tem mitingu je »vstala Srbija« in Ivo Boscarol je na njem prodajal priponke. Biznis.