Preprečevanje ekološke katastrofe

Morda je še prezgodaj za takšen sklep, a zdi se, da je Slovenija po več zaporednih razočaranjih in gnilih kompromisih končno dobila kompetentnega okoljskega ministra, ki svoje poslanstvo jemlje resno. Jure Leben je to v mesecu dni na položaju simbolično pokazal že s kritiko evropskega popuščanja avtomobilskim proizvajalcem pri določanju omejitev izpustov toplogrednih plinov iz vozil. Še odločneje pa se je lotil reševanja težave z odpadno embalažo, ki se zadnje mesece kopiči na dvoriščih komunalnih podjetij. Gre za odpadke, ki jih zasebne družbe za ravnanje z odpadno embalažo nočejo prevzeti, češ da zanje niso dobile plačila.

Ministrove besede ob ogledu kupov odpadne embalaže na odlagališču podjetja Snaga na Ljubljanskem barju so bile ostre. »Lahko rečem, da je država zatajila.« Slovenija se, je nadaljeval, utaplja v odpadkih. To pa je okoljski, higienski, hkrati pa še varnostni problem. »Komunalna podjetja ne morejo več zagotavljati osnovne požarne varnosti.«

Prebivalci tega sicer še ne čutimo, v komunalnih podjetjih pa na resnost razmer opozarjajo že več mesecev. Direktor Snage Janko Kramžar že vsaj od junija od države zahteva interventni odvoz nakopičene embalaže.

Prisluhnil mu je šele minister Leben. Prejšnji petek je ministrstvo za okolje v javno razpravo poslalo interventni zakon, na podlagi katerega bo lahko odvoz nakopičenih odpadkov naročila in plačala država. Gre za ukrepanje po 11. členu zakona o varstvu okolja, na podlagi katerega lahko država sprejema ukrepe in krije stroške za odpravo posledic čezmerne obremenitve okolja. »Računam, da bomo konec meseca lahko zakon poslali v medresorsko usklajevanje, sprejet pa bi bil lahko na decembrski seji državnega zbora,« je v telefonskem pogovoru povedal minister Leben. Kljub temu interventni odvoz ne bo mogoč prej kot februarja, saj mora ministrstvo za okolje izvajalca poiskati z javnim razpisom. V vmesnem času naj bi država poskrbela za dodatne površine za začasno odlaganje odpadne embalaže. Nastale stroške naj bi pozneje izterjala od družb za ravnanje z odpadno embalažo.

Ravnanje teh družb, ki nočejo več prevzemati odpadne embalaže, je deloma razumljivo.

Embalažnino jim skladno z veljavno zakonodajo plačujejo zgolj podjetja, ki na leto pošljejo na trg več kot 15 ton embalaže. Ker je meja postavljena tako visoko, za več kot polovico odpadne embalaže, ki jo ločeno zberemo občani, embalažnina ni plačana. Zasebne pridobitne družbe bi morale zanjo poskrbeti brezplačno. Dokler so bile celotne količine zbrane embalaže dovolj majhne, so si to lahko privoščile. Ko pa smo ljudje postali predobri v ločenem zbiranju odpadne embalaže, so stroški izredno narasli, prihodki pa so ostali na podobni ravni. Hkrati so se cene odpadnih surovin zaradi prepovedi uvoza na Kitajsko občutno znižale, cene sežiga odpadkov pa precej narasle.

Nujna je torej sprememba ureditve ravnanja z odpadno embalažo. Kot napoveduje minister Leben, naj bi z novo uredbo že do konca leta odpravili nesmiselno visoko mejo 15 ton embalaže na leto. V skladu z načelom ’onesnaževalec plača’ bodo embalažnino plačevala vsa podjetja, pri čemer bo za najmanjša veljalo pavšalno plačilo.

Obeta pa se tudi širša prenova sistema za ravnanje z odpadno embalažo, ki naj bi omejila vpliv zasebne pobude in želje po dobičku na tem področju. »Novi koncept ravnanja z odpadno embalažo bo temeljil na načelu javne storitve,« je povedal minister Leben. Zdaj v Sloveniji deluje šest zasebnih družb za ravnanje z odpadno embalažo. »Menim, da bi bila glede na velikost Slovenije ena takšna družba povsem dovolj.«