O nerojenih otrocih

Božidar Slapšak ponavlja sintagmi »pravica do izbire« in »odločanje ženske o lastnem telesu«.

Prvič. Človek, ki smo mu s specifičnim obnašanjem dali izbiro, si je izbral življenje. Izbral si je to mater, ob kateri je mož, ki (se) mu je zaupala. Ta bo skrbel zanjo in za otroka do odraslosti, samostojnosti, samohodnosti skozi življenje.

Kadar ni optimalnih pogojev, ostane otrok samo z enim od staršev. Če mu je dano roditi se. Zakonodaja, ki (naj) ščiti šibke pred močnimi, ga do določene starosti ne varuje pred nasilnimi posegi. Če nekaj časa še nisi človek, potem od določene stopnje nesamostojnosti spet nisi več - abortus („na zahtevo“) je neločljivi, siamski dvojček evtanazije.

Torej - ta člove(če)k si je izbral življenje. Bomo spoštovali to njegovo pravico, iz katere izhajajo vse druge? Smo drugačni od Hitlerja, če smemo ubijati „moteče“?

Drugič. Žensko telo je njeno lastno, dokler ne „pripusti“ moškega tako blizu, da je možen čudež pojavitve novega človeka. Če se to zgodi, je to „njeno telo“ samo še v pesniškem pomenu (kri moje krvi), pravno in na vse druge načine pa je to samostojen človek. Zaupan nam je bil v varstvo do samostojnosti. Bomo izpolnili (otrokova) pričakovanja ali zlorabili zaupanje?

Stiske znajo biti velike. Odločamo se za (naj) manjše zlo. Smrt ukinja vse možnosti izbire. V imenu „pravice do izbire“ ohranjajmo življenja najmanjših in jih izročajmo po rojstvu tistim, ki jim ni dano imeti otrok - če si ne premislimo in ga obdržimo pri sebi, kar je pogost primer – če ženska ni podpisala pogodbe, ki ji ga trga iz rok.

Zakonodaja ne more biti življenjska - mi pa smo dolžni biti in vplivati tudi na zakonodajo, ki je komurkoli (življenjsko, smrtno) nevarnav smer sprememb, da bo res branila uboge.