Kdo posiljuje Evropo?

Mestna knjižnica Ljubljana je pripravljala pogovor, ki je obetal nekritično razpravo o neonacističnih idejah Francoza Alaina de Benoista in njegovem manifestu. Spodnji članek je bil objavljen 26. oktobra v tiskani ediciji Mladine, Mestna knjižnica Ljubljana pa je nato dogodek, ki bi se moral odviti 29. oktobra, na dan izida Mladine odpovedala.

*Pojasnilo uredništva Mladine: Mestna knjižnica Ljubljana je dogodek, ki ga obravnava spodnji članek, na dan izida 43. št. Mladine odpovedala. Spodnji zapis objavljamo v izvirni obliki.

V ponedeljek, 29. oktobra, bo v ljubljanski Knjižnici Otona Župančiča pogovor o knjigi, ne prvi ne zadnji takšen dogodek, kakršne pripravljajo v vseh slovenskih knjižnicah. A ta bo drugačen, beseda bo tekla o knjigi Manifest za evropski preporod, izdani v samozaložbi, o prevodu dela francoskega publicista Alaina de Benoista in njegovega sodelavca Charlesa Champetierja. Knjigo je prevedel Primož Kuštrin, uvod vanjo pa je napisal Igor Kernel, arheolog, samostojni publicist, »staroverec«. Na naslovnici te male knjižice je upodobljen grški mit o posilstvu Evrope, avtor slike je italijanski baročni slikar Marcantonio Franceschini. Pogovor o knjigi bo vodil Tomislav Sunić, v ZDA živeči Hrvat, ki zagovarja pomen bele Evrope in je sodeloval na več srečanjih Klana, pa tudi na srečanjih ameriških neonacistov in konfederalistov, na njih je navadno govoril o nevarnosti priseljevanja.

V knjižnici prireditev pripravljajo na pobudo prevajalca, saj želijo, kot pojasnjujejo, »predstaviti in soočiti različna mnenja ter poglede in odzive na sodobno dogajanje v družbi«.

Izbrana rasa

Kdo je pravzaprav Alain de Benoist? Gre za francoskega javnega intelektualca, utemeljitelja francoske Nove desnice (Nouvelle droite), ki je nastala konec šestdesetih let prejšnjega stoletja, avtorja množice knjig, ki se ukvarjajo s skoraj vsem med politiko in poganstvom. V mlajših letih je bil odkrito rasističen, zagovarjal je tezo, da so rase med seboj različne in da se ljudje iz Evrope ne morejo mešati s tistimi, ki prihajajo z drugih celin. To je bil čas alžirske vojne za neodvisnost, de Benoist pa je prijateljeval s člani francoske teroristične organizacije OAS (Organisation armée secrète), ki so med drugim po Alžiriji in Franciji nastavljali bombe. V političnem smislu so zagovarjali idejo, da na »evropski celini ni prostora za Arabce«. Danes sicer zavrača radikalnost iz mladih let, ideje, ki jih je zagovarjal, ko je bil študent, toda spremenil je zgolj retoriko.

Leta 1968, v času študentskih prevratov in pojavitve nove levice je skrenil na drugo stran. Ustanovil je Grece (Groupement de recherche et d’études pour la civilisation européenne), nekakšen desno-konservativni think tank, intelektualni temelj za pojavitev francoske Nove desnice. Grece, »šola mišljenja«, kot ji pravi sam, je začela izdajati knjige, revije, pripravljati različne prireditve in podobno. Glavna de Benoistova ideja izvira iz razmišljanja marksističnega teoretika Antonia Gramscija, ima se za »Gramscija evropske desnice«, zagovarja desno kulturno revolucijo, prepričan je, da »množice prevzamejo pogled na svet, katerega nosilke so elite«, te so tiste, ki vzpostavljajo kulturno hegemonijo.

Pogled na svet, ki ga pridiga, je osupljivo podoben pogledom nacističnih ideologov. Alain de Benoist nacizem zavrača, zavrača tudi rasizem, ksenofobijo, sovraštvo do tujcev, vendar hkrati zagovarja idejo o različnosti ras in ljudi, zahteva po egalitarizmu pa je zanj največji sovražnik sodobnega sveta, razlog za domnevno katastrofalno razgradnjo Evrope in njene civilizacije. Po njegovem mnenju sicer ni nič narobe z ljudmi, ki živijo v Afriki, a je bolje, da ostanejo kar tam, nič ni narobe z islamom, dokler ta ne poseže v okolje, v katero naj kulturno ne bi sodil. Evropska kultura torej lahko preživi le, če zavrača egalitarnost in hkrati vzpostavlja razmerja, ki naj bi ustrezala naravi Evropejca. Tisočletna evropska kultura je, po njegovem mnenju, biološko pogojena, črnska kultura ne more biti enaka belski. Strpen je do drugih, drugačnih, če niso njegovi sosedi, hkrati pa ostro zavrača mešanje ljudi, kultur, saj naj bi bila Evropa predvsem skupnost »belih ljudi«. Ameriški koncept »talilnega lonca« mu ni všeč.

Takšno razmišljanje je popolnoma enako tistemu, na katerem je bil utemeljen apartheid.

Evropska kultura lahko preživi le, če zavrača egalitarnost in hkrati vzpostavlja razmerja, ki naj bi ustrezala naravi Evropejca.

Ni čudno, da so ideje Alaina de Benoista skupaj z nasprotovanjem liberalizmu, globalizaciji in večkulturnosti posvojili pripadniki ameriškega gibanja alt-right. Njihov profet Richard Spencer se je po lastnih besedah prav z branjem de Benoista naučil, kako toksične zamisli narediti bolj všečne.

Podoben duh veje iz predgovora k omenjeni knjigi, a tukaj je Igor Kernel stopil korak dlje. V delu, kjer razpreda, zakaj de Benoist zavrača judovstvo in krščanstvo – obe veri naj bi bili »boljševizma antike« in sta zaradi zagovarjanja egalitarizma glavna krivca za propad zahodne civilizacije –, se obregne ob nacistično Nemčijo. De Benoist zavrača komunizem, fašizem in nacionalsocializem, toda Kernel je prepričan, da se (namenoma) moti. Obstajali naj bi utemeljeni zgodovinski dokazi, »da Hitlerjeva Nemčija še zdaleč ni bila totalitarna država, saj je bilo v njej preveč različnih centrov moči«. De Benoist naj bi vse to vedel, a se je namenoma distanciral od nacistične ideologije, saj bi bil sicer žrtev nepotrebnega etiketiranja.

Nevarne bližnjice

»Živela sem v Grčiji, ko je ustanovil inštitut Grece, spominjam se ogorčenja Grkov, ki so zahtevali, naj spremeni ime, zaradi idej, ki jih zagovarja, naj bi bilo to žaljivo do grške države,« se spominja antropologinja dr. Svetlana Slapšak. »Njegove ideje sicer niso nič novega, težko rečem, da gre za resno intelektualno delo, za prelomno filozofsko knjigo, gre za slabo utemeljen esej. Bil pa je de Benoist nekoč politično vpliven, iz njegovih idej je črpalo Le Penovo gibanje, a znova samo delno, saj zagovarja vladavino elit, zato ga populisti ne marajo preveč. Toda ne slepimo se, njegove ideje so nevarne, pri nas jih širi Bernard Brščič.«

Še ostrejši je sociolog dr. Rastko Močnik, zdi se mu »katastrofalno«, da se s tem sploh ukvarja javna knjižnica. Zanj je sicer Alain de Benoist »nevreden resnega intelektualnega zanimanja, razen s stališča pojava neonacizma. Sam ga klasificiram bolj kot neonacija kakor kot fašista, fašizem ima vgrajen modernistični element, naciji pa reciklirajo reakcionarno romantiko.«

Alaina de Benoista in njegov slovenski prevod je seveda treba razumeti z vidika današnjega časa. Veliko komentatorjev trdi, da je »duhovni oče« gibanja alt-right v ZDA, vendar novega ameriškega desnega radikalizma sam ne dojema »kot svojega duhovnega sina«. Morda res ne, toda njegovi »filozofski napotki« imajo velik politični vpliv. Orbanova Madžarska je recimo oblika »etnodržave«, kakršno zagovarja Alain de Benoist. Orban se bori za čisto Evropo, zapira meje pred tujci, njegova stranka vlada brez večjih težav. Kot je večkrat dejal de Benoist, je Orban »politik, ki je potrebe svojega ljudstva postavil na prvo mesto. Ve, da je bil izvoljen, da obvaruje Madžarsko, njeno identiteto, njeno varnost, in ne zagovarja destruktivne in škodljive ideologije Zahoda.«

A vprašajmo se raje, zakaj so de Benoistove ideje privlačne, zakaj je Slovenija po Manifestu za domovino, priročniku za razumevanje življenja, medosebnih odnosov in zgodovine nasploh, po katerem posegajo mladi simpatizerji Generacije identitete, dobila še eno podobno knjigo. Zakaj na videz prijazen »akademski rasizem« priteguje vedno več pozornosti?

Profesor politologije dr. Žiga Vodovnik s Fakultete za družbene vede pravi, da je »že leta 1995 ameriški politolog Benjamin Barber v knjigi Jihad vs. McWorld opozarjal na novo politično dinamiko – sile neoliberalizma in vesternizacije proti silam konservatizma in partikularizma. Ko je govor o džihadu, Barber jasno poudari, da ne gre le za radikalizacijo dela islama, gre tudi za to, ampak hkrati za radikalizacijo in retribalizacijo ’zahodnih’ družb, vse od milic na jugu ZDA do vzpona etnonacionalizma v Evropi.« Ali z drugimi besedami: »V eri McWorlda, kjer ljudje izgubljajo čedalje več pravic, čedalje več institucij in aren, kjer so lahko državljani in državljanke in uveljavljajo svojo politično voljo, je ena od reakcij na neoliberalizem, ne nujno najbolj logična, iskanje novih, domačijskih oblik bivanja in delovanja. Parohialne identitete padejo na plodna tla, sovraštvo in frustracije zaradi pripoznanih ekonomskih in političnih neenakosti pa namesto v preizpraševanje neoliberalne paradigme vodijo v identifikacijo šibkejšega drugega.«

Rastku Močniku se zdi »katastrofalno«, da se s tem ukvarja javna knjižnica. Zanj je Alain de Benoist »nevreden resnega intelektualnega zanimanja, razen s stališča pojava neonacizma«.

Gibanje alt-right, ki ga lahko razumemo tudi kot preroka etnopluralizma, je zanimivo, ker znajo njegovi pripadniki hkrati sovražiti in spoštovati kulturne razlike, ker z levimi argumenti nasprotujejo kapitalizmu, hkrati pa jih ne uporabljajo kot razlago neenakosti in vzroka migracij, a Vodovniku se zdi še zanimivejši način, kako nova desnica mobilizira ljudi. »V preteklosti je bil diskurz podobnih skupin eksplicitno političen in njegov namen mobilizacija marginaliziranih, danes pa alt-desnica govori etnokulturni jezik – sama se ima za ’metapolitično’ gibanje – pri čemer večino nagovarja z razlago potencialne ogroženosti njenih privilegijev.« Torej zagovarja tiste, ki že imajo več, Evropejce, srednji razred, bele moške, posameznike, ki se jim zdi, da so ogroženi.

»Vsem, predvsem pa mladim, ki potrebujejo spodbudo in temelje za drugačno paradigmo od tiste, ki jim jo ponuja prevladujoči multikulturalistični, liberalistični in globalistični diskurz,« bo ta knjiga v podporo, predgovor k slovenski različici de Benoistovega manifesta sklene Igor Kernel. Po njegovem mnenju je nujno potreben prerod »resničnih evropskih vrednot«.

Evropska unija je dediščina razsvetljenstva. Dediščina francoske revolucije. Temelji na enakosti, bratstvu, svobodi. Ideje, ki jih zagovarja Alain de Benoist, temu ostro nasprotujejo.

»Ta človek je pošast,« je o njem dejala Svetlana Slapšak.