Mesto Samobor proti potvarjanju zgodovine

Kdo je slovenski »raziskovalec«, ki po hrvaških mestih predstavlja dokumentarec in knjigo Mit o Jasenovcu, v katerih trdi, da je bilo to ustaško uničevalno taborišče v resnici le delovno taborišče, v katerem je bilo interniranih manj kot 20 tisoč ljudi, umrlo pa jih je le 1500?

Roman Leljak se je rodil leta 1964 v Đurmancu pri Krapini v hrvaški družini. Po končani šoli v Šentjurju se je odločil za vojaški poklic, zaposlil se je v JLA, bil v njej sprva šifrant, nato pa do leta 1988 delal v vojaški varnostni službi. Leta 1989 je bil zaradi kraje in nezakonitega snemanja obsojen na 14-mesečno zaporno kazen. Po izpustitvi iz zapora se je podal v podjetniške vode, vendar se je tudi ta pot klavrno končala, saj je bil zaradi finančnih goljufij obsojen na večletno zaporno kazen. Zadnja leta se posveča raziskovanju arhivskega gradiva, na podlagi svojih ugotovitev predava in piše knjige – denimo Mit o OF in KPS, Zločini slovenskega Kajna, Huda Jama, UDBA itd.

Leljak je že nekaj let gost hrvaških medijev, zlasti tistih, ki so blizu hrvaški (skrajni) desnici in katoliški cerkvi. Ti ga predstavljajo kot »vodilnega slovenskega raziskovalca«, kar je na začetku lanskega leta prepričalo stranko Most, da ga je kot strokovnjaka povabila v hrvaški parlament. Tedaj so nekateri tamkajšnji mediji podrobneje seznanili javnost z njegovo preteklostjo.

Leljak je na to dejal: »Nisem človek brez greha, vendar delam korektno.« A pribil, da se na Hrvaško ne bo vračal. Vendar se je. Tudi s trditvijo, da naj bi bili v Sloveniji le maja 1945 umorili 146 tisoč Hrvatov in Hrvatic, število pa je kasneje povečal na 200 in nato na 350 tisoč mrtvih, čeprav zgodovinske raziskave dokazujejo, da je bilo na Hrvaškem vseh žrtev vojne 192 tisoč, med njimi 50 tisoč pripadnikov kvizlinške NDH.

Zgodovinar Tvrtko Jakovina je Leljaka označil za »amaterja« in »lažnivca«. »Njegova referenca, da v Sloveniji počiva 140 tisoč Hrvatov, ubitih po 2. svetovni vojni, je lažna.« Zgodovinarja Hrvoja Klasića je presenetila Leljakova trditev o obstoju Titove čestitke generalu Kosti Nađu zaradi likvidacije 140 tisoč Hrvatov v Sloveniji. Takšen dokument ne obstaja. »Obstaja telegram, v katerem Tito čestita Nađu zaradi uspešnih bojev na območju Jugoslavije. Številke v njem niso omenjene, tudi Hrvati ne!« Po njegovem mnenju so Leljakove trditve šolski primer revizionizma: »Vzamete del dokumenta in pozabite na celoto ali pa vzamete celoten dokument in pozabite na tisoče drugih, na podlagi tega pa ustvarite svoj konstrukt.« Resni zgodovinarji se ne bodo ukvarjali z Leljakovimi trditvami, kajti imena in priimki, izpisani na jasenovškem spomeniku, izpričujejo, da je bilo žrtev vsaj 83.145, med njimi so bili v glavnem Srbi, Judi, Romi, tudi Slovenci.

Marsikje na Hrvaškem pa se vseeno upirajo potvarjanju. Uprava mesta Samobor, kjer je Leljak gostoval v nedeljo, je v zapisu na spletni strani obsodila »poskus relativizacije fašizma in ustaškega režima«. Vse, ki pripravljajo takšna »proticivilizacijska srečanja«, je pozvala, naj »nehajo zastrupljati hrvaško mladino« in se obrnejo v prihodnost.