Nepozabni tris

Trattoria Al Piave
Via Cormons 6, Corona (Mariano del Friuli)
Tel.: +39 0481 69 003
Gostilna je odprta vsak dan, razen v torek. Šankistična roba in kofeti so na voljo ves dan, kuhinja pa od 12.30 do 15.00 in od 19.30 do 22.00.

Ambient:
nedavno obnovljena prijetna domačna tratorija, v kateri je slišati predvsem ščebet obedujočih gostov

Napitki:
na okoliške vinarje – ki imajo kaj pokazati! – osredotočena vinska karta s kar nekaj na kozarec razpoložljivega materiala

Dostopnost:
vaško parkirišče kakšnih sto metrov od gostilne pride prav, ko se zapolnijo parkirni boksi ob cesti, za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
vse testenine frika merjaščevi medaljoni

Ne tako fino:
fabriški sladoled

Frika je 7,5, polenta z jurčki 9,5, marinirani pujskov file 7, obilen tris testenin 13, svinjska ribica 16, merjaščevi medaljoni 17, jagnječje zarebrnice 18, sladice pa 5,5 ali 6 evrov.

»Pobje, ima kdo kaj proti, če bi jezike še enkrat odpeljali čez zahodno mejo?« je na planerskem sestanku inšpektorjev – glede na zanesljivost oglednikov, ki jih imamo na onem koncu, bolj kot ne retorično – vprašal šef prve novembrske izmene. Prav zato je bil tudi odgovor enoglasen, in ko smo določili še voznika, se je naša pot mimo obeh Goric lahko začela. Al Piave stoji ob glavni cesti v vasici Corona, ki formalno sodi v občino Mariano del Friuli. Ljubek, a ne čisto majhen obrat poganjata brata z družinama, mama pa menda še vedno drži roko nad testeninami in njoki. A do tja še pridemo. Najprej je treba omeniti izjemno reč, ki ji pravijo mariniran file mladega prašička, postrežen z rukolo, hruško, nastrganim mladim sirom in rdečim poprom. Te parafernalije lahko kar odmislimo, kajti tisto meso je res nekaj posebnega: na tanko narezane rezine po dolžini prepolovljenega fileja so nekaj najmehkejšega in najbolj sočnega, kar smo v kategoriji mesnin v zadnjem letu ali dveh dali na zob. Takoj zraven stoji alpiavska frika z naribanim krompirjem in sirom montasio, ki je brez dvoma visoke kalorične vrednosti zamaskirala v eno samo fincano rahlobo in mehkobo. Tu je še kremasta polenta, prelita z rjavim maslom, obtežena z opečenimi jurčki, obložena s kislo smetano in potresena z makom.

Po tem spektakularnem uvodu smo mislili, da bomo naročeni paštarski tris dobili na enem krožniku – pa smo se ušteli, materine reči so v zložnem tempu prihajale druga za drugo: najprej tanko zvaljani široki rezanci z obiljem dišečih, čvrstih, zapeteršiljenih jurčkov; nato svilnato gladki, oblačkasto mehki, čisto nedolžni bučni njokci z nekaj lističi na maslu pocvrtega žajblja in grobo naribano dimljeno albuminsko skuto; in ko se je zdelo, da se bolje ne da, so gospa mati udarili z izjemnimi piramidastimi ravioli iz krompirjevega testa, ki so bili polnjeni z zeliščno skuto, za nameček pa postreženi z aromatičnim kosom namočenega in v mleku in smetani zmehčanega bakalarja. Vau, res vau!

Saj ne rečem – v nadaljevanju so bili več kot odlični tudi jagnječje zarebrnice s praženim kislim zeljem in pečenim krompirjem pa silno mehka svinjska ribica s slivami, jabolkom, pirejem in hrenom in še posebej z brinjem odišavljeni merjaščevi medaljoni z brusnicami in »na špagete« narezano bučko – ampak pravi razlog, zakaj je treba iti v Al Piave, se skriva v tistem testeninskem trisu, ki je esenca izjemne kuharije z nekaj preprostimi sestavinami, ki pa v resnici ni preprosta, saj je vsak detajl premišljen in dodelan do najmanjše podrobnosti. Zato alpiavskim sladičarjem zlahka odpustimo rabo fabriškega sladoleda v kombinaciji z močnimi vročimi sušenimi figami, le povprečen kostanjev biskvit in zgolj zaradi zamisli serviranja z ločenim espressom zapomnljivi tiramisu, saj je vse drugo – s pozorno in prijazno strežbo, pametno zastavljeno vinsko ponudbo in prijetno štimungo vred resnično vredno pozornosti cenjenega bralstva. Že res, da Al Piave ne ponuja nič radikalno novega, a to, kar je, je brez dvoma odlično.