Čigav je Trst?

Kako so mesto ponovno ugrabili fašisti in kako sem korakal na shodu, ki se jim je zoperstavil ... in jih premagal. Vsaj za en dan. 

3. november. Dan, ko v Trstu slavijo mestnega zavetnika svetega Justa (San Giusto). Letošnji občinski praznik bo šel v zgodovino kot dan, ko so po tržaških ulicah znova korakali fašisti. Fašisti tretjega tisočletja, kakor zase pravijo predstavniki gibanja Casapound, so ugrabili mesto in za ta dan napovedali shod ob 100. obletnici zmage v prvi svetovni vojni, ki je Italiji "vrnila" Trst, Gorico, Istro, Reko. Kljub nasprotovanju vseh tržaških verskih skupnosti, slovenskih zamejskih združenj ter ostalih organizacij, ki se predobro zavedajo nevarnosti potvarjanja zgodovine in vnovičnega vzpona fašizma, je občinska prefektura izdala soglasje za izpeljavo shoda. Trst je kot pristaniško mesto stičišče različnih jezikov, idej, kultur, tudi kraj, kjer se srečajo različna prepričanja. Prav zato so nasprotniki fašističnega shoda istega dne napovedali manifestacijo pod naslovom: Osvobodimo se fašizmov! (Liberiamoci dai fascismi!).

Dinamika dogodkov je spominjala na Charlottesville in Chemnitz. Skrajna desnica skliče shod, družbeno aktivni, zaskrbljeni državljani skličejo protishod, s katerim želijo pokazati, da niso vsi ljudje v mestu ksenofobi, rasisti, nacionalisti, fašisti. Med vožnjo do Trsta sem med opazovanjem jesensko obarvanega krasa razmišljal o zgoraj omenjenih manifestacijah ter iskal vzporednice s Trstom. Bodo neofašisti na tržaškem shodu tako nasilni kot njihovi somišljeniki v ZDA? Se bomo tudi v Trstu, tako kot v Chemnitzu, preštevali in spraševali, na kateri strani je več ljudi?

Vožnja iz Gorice v Trst je tokrat bila drugačna od običajne. Železniški peron je bil poln ljudi, ki so čakali na vlak, med čakajočimi je bilo tudi veliko število Slovencev, tako mladih, kot starih, ki se še predobro zavedajo kako škodljiv je (neo)fašizem. Povod za obisk Trsta vsekakor ni bil praznik sv. Justa, marveč udeležba na manifestaciji zoper nacionalistično, ksenofobno, rasistično, fašistično skupino Casapound.

Zaradi policijskih zapor in barikad je bila pot od tržaške železniške postaje do trga sv. Jakoba (Campo San Giacomo), kjer je bila štartna točka antifašističnega shoda, zelo vijugasta. Med iskanjem najkrajše poti sem naletel na Giacoma, 24-letnega študenta antične zgodovine in filozofije iz Vidma, ki je bil tudi namenjen na shod. Ob opazovanju čudovitih stavb sva na prizorišče prišla nekaj pred tretjo uro, tam se nama je pridružil še njegov študijski kolega Paolo. Ob 15:30 smo krenili z antifašističnim shodom v nenehni spremljavi partizanske pesmi Bella Ciao. Za pot do Goldonijevega trga (Piazza Carlo Goldoni), kjer je bila končna točka manifestacije, je večtisočglava množica potrebovala približno dve uri. Ob trasi shoda so z balkonov okoliških blokov zvedavo pogledovali domačini, ki zaradi zaprtih cest in ulic niso mogli iz stanovanj. Na končni postaji shoda je sledil kulturno-umetniški program, ki se je zavlekel do večera.

Tovrstne manifestacije, kot je bil protifašistični shod v Trstu, so priložnost, da se fašističnim politikom pokaže rdeči karton.

Bila je čudovita jesenska sobota z nenavadno visokimi temperaturami, večer pa je dodatno začinila burja, ki je v Trstu nekaj običajnega. Po podatkih organizatorja se je antifašistične manifestacije udeležilo pet tisoč ljudim po podatkih nekaterih medijev pa tudi sedem tisoč. Viola Carofalo, predstavnica stranke Potere al Popolo, pa je na Twitterju zapisala, da se je sobotnega shoda udeležilo skoraj deset tisoč ljudi. Med shodom se ni videlo ne začetka ne kraja kolone.

Vsekakor je bila antifašistična manifestacija bolje obiskana od shoda neofašistov, poleg tega pa smo lahko med udeleženci videli veliko bolj pestro množico, kar se je kazalo tudi v raznolikosti zastav, s katerimi so vihrali manifestanti. Od hrvaške Radničke fronte do slovenske Levice, pa vse do raznoraznih italijanskih združenj, političnih strank, sindikatov in organizacij. Med udeleženci smo lahko opazili zastave komunistične partije (PCI), italijanske levice (Sinistra Italiana), stranke Moč ljudstvu (Potere al Popolo), partizanskega združenja (ANPI), združenja LGBT (Arcigay) ter sindikatov USB in CGIL.

Med shodom smo s sopotnikoma debatirali o številnih temah, od športa, ker je z Italijani najlažje govoriti o nogometu, košarki, kolesarstvu, odbojki, vaterpolu, do politike, kjer sta z velikim začudenjem sprejela zgodbo o madžarski finančni injekciji SDS pred letošnjimi parlamentarnimi volitvami v Sloveniji. Shod nam je torej omogočil tudi izmenjavo idej in morda nova prijateljstva, na obeh straneh meje se namreč srečujemo s podobnimi grožnjami demokraciji. Ta se kaže v porastu sovražnega diskurza in nasilnih dejanj zoper določene manjšine. Te napade legitimira apatičnost in molk vodilnih politikov, saj s svojo neodločnostjo in molkom dajejo slab zgled državljankam in državljanom. In tudi tovrstne manifestacije, kot je bil protifašistični shod v Trstu, so priložnost, da se takšnim politikom in njihovim politikam pokaže rdeči karton.

Tržaška prefektura je obrazložila, da bi bila prepoved shoda napačna odločitev, saj "dokler živimo v demokraciji se ne sme določati, kdo lahko organizira shod in kdo ne". Povedano drugače, v demokraciji je pravica do zborovanja absolutna, pripada vsem, tudi tistim, ki so odkriti rasisti, ksenofobi, fašisti.

Casapound pooseblja nacionalizem, imperializem, rasizem, ksenofobijo, torej vse tisto, kar je privedlo do izbruha prve svetovne vojne in kasnejšega vzpona fašizma. Pri italijanskem levičarskem tedniku Left so se ta teden v naslovni temi spraševali, kje je zmaga? Mar se je prva svetovna vojna res končala? Mar niso danes te iste ideje še vedno zelo žive, zgolj politiki jih zapakirajo v drugačne embalaže? Živimo v času reinkarnacije in reinterpretacije fašističnih idej, ki polagajo temelj za novo nasilje in pregon vseh, ki izgledajo, razmišljajo ali zgolj ljubijo drugače.

Prav zato je bila udeležba na protifašističnem shodu v Trstu tako pomembna. Več kot pet tisoč ljudi je pokazalo sredinec (neo)fašistom. To je bila tudi klofuta za vse tiste, ki so sploh dovolili, da se je v Trstu odvil shod fašistov. Tržaška prefektura je obrazložila, da bi bila prepoved shoda napačna odločitev, saj "dokler živimo v demokraciji se ne sme določati, kdo lahko organizira shod in kdo ne". Povedano drugače, v demokraciji je pravica do zborovanja absolutna, pripada vsem, tudi tistim, ki so odkriti rasisti, ksenofobi, fašisti. Na srečo sta dogodka minila brez nasilja, kar je glede na zgodovino skupine Casapound presenetljivo, saj je njihova skupina znana po nasilju do vseh, ki se z njimi ne strinjajo.