Stresni test

Gostilna Špelca
Gornja Košana 4
tel.: 05 753 04 13
Z izjemo ponedeljka, ko Špelca počiva, lahko za njeno mizo sedete vsak dan med 10. in 23. uro.

Ambient:
prednji prizidek za bolj pristen stik z domačini ali zadnja soba za bolj umirjen obed; v obeh primerih pa gre za preprost, a urejen klasičen gostilniški štih.

Napitki:
brez kompliciranja: briško belo na osnovi chardonnaya in refošk; pa seveda krasne žganjice – slivovka za začetek in brinovec za zaključek.

Dostopnost:
malo ovinkarjenja od Pivke naprej, pa boste tu, tudi za gibalno ovirane ni ovir.

Fino:
pršut in rolana slanina njoki z golažem

Ne tako fino:
prata

Vsak od štirih v ekspedicijo vključenih možakarjev je za košto pri Špelci porabil 15 evrov.

»Pazi, ta ovinek je kar hudoben!« je dežurnega voznika na pasti le s konzumobilovimi žarometi osvetljene ceste sredi notranjske krajine opozarjal iz teh krajev izvirajoči član omizja. Res je bilo že temno, pa še pršelo je, za nameček pa je bil še novembrski torek. Prvi dve dejstvi sta oteževali misijo vaših terenskih kaskaderjev, drugi dve pa delo Špelčine oštirske ekipe v Gornji Košani. Kot večina slovenskih domačih gostiln so namreč bolj navajeni obratovanja na polnih obratih v času vikendaških gostiln, in ker je s tovrstnega obedovanja v (sicer daljni) preteklosti že dvakrat poročal starosta Ilovar, se nam je zdelo zanimivo opraviti štih probo, češ, kako se kaj takale oštarija obnese ob nenapovedanem vpadu aktualne konzumske inkvizicije.

Z veseljem lahko bralcem sporočimo, da je gostilna Špelca stresni test torkovega večera prestala brez večjih pretresov. Gospodarjeve muštace so se ponosno privihale, ko smo ga pobarali o izvoru suhih mesnin – poleg v modlu spečenega mehkega belega kruha sta namreč tako sočen in dišeč, kar dolgo zorjen pršut kot krasna, na jeziku najprej v putrček, nato pa v lep in dolg pookus spremenjena rolana slanina domača po izvoru živali in mojstrskih mesoznanskih intervencijah, kravji sir srednje generacije in blagega aromatskega profila pa iz sosednje vasi. Ceniti gre tudi dejstvo, da so vsem tem delicijam pustili zasijati tako, da jih niso maličili z jesiharskim oblaganjem, ampak so olive priložili v ločeno skodelico.

V globokih krožnikih smo dobili postreženi dve reči: dovolj karakterno govejo juho s tankimi rezanci in brez vsakega dvoma izpod z dolgoletno prakso izpopolnjenih rok navaljane njoke, prelite z zavoljo dolgotrajnega počasnega dušenja že skoraj kremastim govejim golažem. Bila je to najboljša jed večera, ki je s svojo preprostostjo in mojstrsko izpeljavo stopila ob bok nizu izjemnih testenin, opisanih v prejšnjem konzumu.

Glavni del večerje je spet pripadel mesarski sekciji domačije: prekajena kuhana klobasa in pečenice izvirajo iz iste osnove, a nam je bila zaradi premišljeno zmerno doziranega dima bolj všeč prva, pečenica je bila lepo pečena, a že v osnovi malo premalo sočna, še bolj resno pa so za pomanjkanjem žmohtnih sokov bolehale rezine prate, ki so bile tako tanko odrezane, da bi jim zadostoval le hipni obisk vroče plošče, tako pa so se z nje vrnile nevarno suhe – še posebej zato, ker zraven ni bilo omake, ampak pražen krompir in kislo zelje.

No, je pa vsekakor lepo in prav, da so svež biskvit namazali s sicer za kanec presladko, a vseeno aromatsko zanimivo kostanjevo kremo, pa da z veliko jabolki polnjenega zavitka niso šli maličit z mikrowellanjem – vse pač v skladu z osnovno usmeritvijo, pri kateri v Špelci zavestno ne ubirajo prikladnih bližnjic in gostinskih trikov, ampak kuhajo in strežejo odlično domačo robo – tudi na turoben, deževen novembrski torkov večer. Zanesljivo!