Pravica ali grožnja?

S prepovedmi in zapovedmi glede oblačenja oba, politika Zahoda in islamizem, zlorabljata ženske. Obe obliki, prisila odkrivanja in prisila zakrivanja, sta zatiranje.

Ko je bila Samra Dervišević stara 17 let, se je odločila, da se pokrije s hidžabom, islamskim pokrivalom, ki zakriva lase, obraza pa ne. Samra Dervišević izvira iz verne družine, njeni starši so redno molili, že od mladih nog je obiskovala verouk. Ko je dopolnila 18 let, je stopila korak dlje, začela je nositi rokavice in nikab, obleko, ki zakrije vse telo, vidne ostanejo samo oči. »V tem obdobju življenja me je močno zanimala duhovnost. Začela sem spoznavati, kakšne cilje imam v življenju in kaj me zanima, imela sem občutek, da je moje življenje nepopolno, da mu nekaj manjka. Začela sem spoznavati svojo vero islam, veliko sem brala. Zame je zakrivanje vrhunec predanosti Bogu in krona mojih prepričanj, mojega verovanja. Predstavlja mojo osebnost, lastnost. Je vzrok moje sreče,« pravi.

Samra Dervišević predava arabski jezik in poučuje verski pouk v Slovenski islamski skupnosti Milost. Za zdaj zaradi obleke ni imela večjih težav. Res pa je, da so se v zadnjem času stvari začele spreminjati. Po incidentu v Termah Vivat, ko so se z blagoslovom politike po družabnih omrežjih razširile fotografije žensk, ki se kopajo v muslimanskih oblačilih, so začeli neznanci zalezovati tudi njo. »V zadnjem času se bojim fotografiranja,« pravi. »Postalo je normalno, da me slikajo, kamorkoli grem. Nekateri zlonamerni mediji to brez mojega soglasja objavljajo na svojih portalih s komentarji ’prišli so tudi k nam’, pravijo, da ne sodim v ta prostor. Kako ne sodim? Slovenija je moja domovina, tukaj se je rodil moj mož, tukaj so se rodili moji otroci, tukaj sem se rodila tudi sama. Da ne govorim, kaj se dogaja v trgovskih središčih, kamor si z otroki ne upam odpraviti po nakupih zaradi neprestanega slikanja ali celo snemanja, pa tudi kakšna grda beseda se sliši med sprehajanjem po trgovinah.«

Zgodba Faile Pašić Bišić je podobna, tudi ona nosi islamsko pokrivalo, a zgolj hidžab, njen obraz ni zakrit. Za to se je odločila pred 15 leti, šlo pa je za osebno izbiro, nihče je ni prisilil v to. »Na začetku mi je močno nasprotovala mama, a to je bila ena mojih najboljših odločitev v življenju. Zakaj bi s svojim popolnoma neškodljivim hidžabom za kogarkoli pomenila grožnjo? Hidžab, ki se nosi v skladu z duhovnostjo, je lep, eleganten, urejen ... Kljub temu je v javnosti pogosto predstavljen kot monoliten, stereotipen, eksotičen. Slovenci smo dualni, dialoški in konfliktni, po eni strani želimo ohraniti načelo spoštovanja in drugačnosti, po drugi pa hidžab čutimo kot nasproten zahodnim vrednotam enakopravnosti in osebne svobode.«

Za Failo Pašić Bišić nošenje hidžaba pomeni pogum, najvišjo stopnjo človeškega dostojanstva. »Pomeni mi tudi orodje, ki mi dovoljuje participacijo v javnem življenju in širše, ne da bi pri tem ogrozila svojo versko identiteto in kulturne vrednote. Namen pokrivanja je ločevanje intime in javnosti, tiste javnosti, ki nam narekuje, da moramo dosegati nedosegljive standarde in ugajati ljudem in okolju okoli sebe.«

Seveda vse zgodbe o islamskih pokrivalih niso takšne, pogosto odločitev ni plod svobodne volje in osebne izbire posameznice. V Sloveniji živijo tudi ženske, ki so bile v pokrivanje in zakrivanje prisiljene, nekatere je v to prisiljevala država, druge družina, patriarhalna skupnost, verski učitelji, mož. Tako so nekatere izmed žensk, ki so k nam prišle iz Irana, v Sloveniji hitro snele islamsko obleko in se tukaj počutijo svobodneje kot doma. Nekatere druge pa razmišljajo drugače.

Izmuzljivi simbol

Odnos do islamskega pokrivala je vedno odvisen od vprašanja, kaj ta simbol predstavlja v javnosti in kako ga hkrati dojemajo tiste, ki ga nosijo. Vsako oblačilo deluje kot metafora, metafora, v katero so vpisani različni pomeni, ti pa so odvisni od tistega, ki jo uporablja. Ravno zato je interpretacija oblačenja izmuzljiva, vedno se je treba vprašati, kdo se tako oblači, zakaj, v kakšnem okolju živi, kaj mu to oblačenje pomeni, kdo o tem oblačenju govori, komu. So torej burke kot najradikalnejši način popolnega zakrivanja žensk politični ali verski simbol? So zakriti obraz in lasje izraz pripadnosti islamskemu verskemu sistemu? So upor zoper zahodni imperializem in zapovedani laicizem? Gre za nasilje nad nemočnim ženskim telesom? Oblačenje je že od nekdaj odlično sredstvo manipulacije, tudi in predvsem politične.

Kar nekaj evropskih držav je v zadnjih letih poseglo v svobodo oblačenja, na različne načine so prepovedale nošenje verskih (muslimanskih) pokrival. V Franciji so v javnih šolah prepovedane obleke, s katerimi se vidno izraža verska pripadnost, leta 2010 pa je postalo kaznivo tudi javno nošenje pokrival, ki zakrivajo ves obraz. Podobno ostro je nošenje burke in njenih izpeljank prepovedano v Avstriji, na Danskem, v Belgiji, Latviji in Bolgariji. Ponekod drugod so se odločili za »mehkejši način«. V Bosni in Hercegovini verskih simbolov ne smejo nositi pravniki med delom na sodiščih, v nekaterih nemških deželah pa učiteljice v šolah ne smejo nositi hidžaba. Spet druge države takšnih omejitev ne poznajo, tako je na Portugalskem, v Veliki Britaniji, za zdaj tudi v Sloveniji. Novembra 2015 je v parlamentu sicer potekala razprava o prepovedi zakrivanja obraza v javnosti, Janez Janša je govoril o »spoštovanju slovenske kulture in tradicije«, o varnostnih in kulturnih grožnjah, a zakon, ki bi prepovedal nošenje burke in nikaba v javnosti, ni bil sprejet.

Za primer si vzemimo resnično zgodbo iz ene izmed osnovnih šol v kraju nedaleč od Ljubljane. V to šolo prihaja mama šolarja, oblečena v nikab. Ker je drugačna, so se nekateri starši prestrašili, češ da ne vedo, kaj se dogaja, zahtevali so sestanek, želeli so zavarovati otroke. Težavo je ravnateljica rešila s pogovorom, ne s prepovedjo. To je bilo pametno – če bi namreč šola tej mami prepovedala, da v šolsko stavbo vodi svojega otroka, bi ustvarila dodatne težave, zaradi drugačnosti bi že tako izločena družina postala še bolj izobčena. Ali kot je pred časom v enem izmed člankov ob razmišljanju o napovedanih evropskih prepovedih zakrivanja obraza zapisala antropologinja Špela Kalčić: »Tistim, ki se zakrivajo prostovoljno in burko (v katerikoli izvedbi že) nosijo kot izraz svoje identitete in verskih prepričanj, nameravajo kršiti pravico do svobodnega izražanja veroizpovedi, na kateri, da ne pozabimo, laična demokracija temelji.« Laično urejena država naj bi bila do vseh ver brez izjeme nevtralna. »Tiste, ki so jih v popolno zakrivanje prisilili konservativni in v islamu slabo podkovani starši ali možje, pa prepoved nošenja burk na javnih mestih obsoja na popolno izolacijo. Dobra stran burke je namreč v tem, da ženski, ki jo nosi pod prisilo, omogoča svobodno gibanje, šolanje, zaposlovanje in naposled tudi finančno osamosvojitev ter s tem osvoboditev.«

V tem primeru prisilno oblačenje paradoksalno pomeni pot do svobode.

Zapiranje in odpiranje

Kako torej razumeti pojav oblačenja po islamskih pravilih v Evropi? Kako razumeti strah, ki ga pred ’rjuharicami’, kot zakritim ženskam resnično žaljivo pravijo na slovenski desnici, spodbujajo nekateri politiki?

Oblačenje po islamskih pravilih ni absolutna verska zapoved, pač pa gre za verski običaj, kulturno prakso, kodi zakrivanja ženskega telesa so v različnih islamskih (in ne le teh) kulturah različni. V Sloveniji naj bi šlo za zasebno odločitev vsake posameznice. Bosanski islam, ki spada k hanefijski veji interpretacije te religije, ne pozna strogih pravil oblačenja. O zapovedi zakrivanja žensk tudi Koran ne govori zelo natančno, piše zgolj, naj vernice »spustijo pogled«, naj čuvajo »svoja sramna mesta«, naj drugim ne »kažejo svojih okrasov«, naj »zagrinjala spustijo niz prsi«. Nejasni napotki omogočajo različno branje, a v Koranu besed o popolnem zakrivanju obraza ni.

Oblačenje je že od nekdaj odlično sredstvo manipulacije, tudi in predvsem politične.

Mufti Islamske skupnosti v Republiki Sloveniji Nedžad Grabus je tako dr. Anji Zalta, raziskovalki na področju religij, dejal, »da nismo o ženskih pokrivalih nikoli posebej govorili, ker je to vprašanje v demokratični družbi individualna in svobodna odločitev vsakega posameznika in posameznice«. Tudi Osman Džogić, vodja druge največje muslimanske skupnosti v Sloveniji, razmišlja podobno. Odločitev, ali si ženska pokriva glavo ali ne, »naj bi pomenila sodobno liberalno načelo svobode«, res pa je, da se je neka oblika pokrivanja »v zgodovini uveljavila kot del obleke pri muslimankah in je na neki način simbol islamske civilizacije in kulture«. Pred leti, ko je bil Džogić še ljubljanski mufti, so policisti na ulici ustavili njegovo ženo »zaradi suma, da je v prekršku«. Razlog za policijski postopek je bila islamska ruta, mahrama, s katero je bila pokrita. Policija se je kasneje opravičila.

Zakaj je ponekod oblačilna praksa drugačna, zakaj so enigmatična sveta besedila dobila tako skrajne izpeljave, kot je zapoved o popolnem zakrivanju obraza? Razlog je preprost. Vmešale so se strukture družbene moči, vmešali so se moški, vmešala se je politika. Navada zakrivanja žensk je obstajala že pred pojavitvijo islama, nekoč so se zakrivali Asirci, zgodovina govori tudi o tem, da so se zakrivale bogate ženske, ker so se po tem lahko ločile od manjvrednih, od tistih, ki so na voljo vsem – torej prostitutk. Patriarhata ni izumil islam. V tem smislu je ženska predstavljena kot objekt poželenja, ki ga je treba zastreti, da skušnjavka ne bi zapeljala moškega. Pri tem gre za moško nasilje nad ženskim telesom.

A zahodni redukcionistični pogled na to, da je zapoved pokrivanja predvsem zloraba žensk, pove le del resnice. Zgodba je zelo zapletena, večplastna. Islam se je, recimo v Egiptu, v tridesetih letih prejšnjega stoletja začel modernizirati, Kasim Amin, oče arabskega feminizma, je zakrivanje označil za »veliko zlo«. A hidžab so kot simbol osvoboditve v Egiptu paradoksalno znova vpeljale ženske. »Islam ni nujno konservativen, vsaj ne na način, kot to razumemo na Zahodu,« ta pojav pojasnjuje Špela Kalčić. »V Egiptu so se ženske začele znova pokrivati v sedemdesetih letih v odziv na vsiljevanje zahodnih vrednot, v odziv na imperializem. Hidžab ni tradicionalno pokrivalo, mlade ženske so na podlagi primarnih islamskih virov, Korana, hadisov, kreirale obliko naglavne rute. Vse to je nastalo v intelektualnih krogih, med izobraženimi ženskami in je bilo hkrati sredstvo islamskega feminizma.« Islamski feminizem temelji na ideji, da je islam dal ženskam vse pravice, težava je le v tem, da ga od nekdaj razlagajo samo moški. »Res pa je, da je bil hidžab zlorabljen, kasneje so začeli hidžab zlorabljati vsi od muslimanov do Zahodnjakov.«

Podoben pojav poznamo tudi v Sloveniji. Najprej je socialistična Jugoslavija na začetku petdesetih let prejšnjega stoletja v Bosni, Makedoniji, Sandžaku, na Kosovu v imenu napredka prepovedala nošenje feredže in zara (obe tradicionalni oblačili zakrivata obraz, izražali sta tudi neki družbeni položaj), po padcu komunizma pa so se islamski oblačilni kodi začeli vračati. Na različne načine, iz različnih razlogov. V Bosni je pomembno vlogo odigrala vojna, finančna in še kakšna pomoč Savdske Arabije, v Sloveniji pa je bil razlog za pojav islamskega sloga oblačenja sredi devetdesetih let predvsem preizpraševanje druge, tretje generacije muslimanov o identiteti, kulturnem izvoru, iskanje pripadnosti. Hkrati so se v slovenskem okolju začele pojavljati drugačne interpretacije islama, zaradi vojn v arabskih državah, zaradi interneta, zaradi trenj znotraj islama samega. Pojavili so se salafistični elementi, rigoroznejši muslimani, ki so prišli v spor s predstavniki »bosanske šole islama«. Ti novi, ortodoksni posamezniki so tudi tisti, ki zagovarjajo doslednejše zakrivanje žensk. V Sloveniji so sicer v izraziti manjšini.

Nesmiselnost prepovedi

Zapisano pa ne pomeni, da lahko zakrivanje obraza neposredno enačimo z verskim fundamentalizmom, da je vsako zakrivanje obraza prikaz političnega islama, pa četudi ima hkrati neposreden, a drugačen politični pomen. V Franciji so se po prepovedi zakrivanja nekatere muslimanke začele oblačiti v nikabe v znak protesta, ker država zapoveduje, kako naj se oblačijo – prepoved nošenja nikaba so razumele kot poseg v osebnostne pravice. Nošenje islamskih oblačil je torej na Zahodu lahko hkrati versko in politično dejanje, izraz zahteve po priznavanju verske drugačnosti. Bolj ko je ta pravica kršena, več žensk posega po njej.

»Če država določa, kako se je treba ali kako se ne smemo oblačiti, je to nasilje. Takšen primer je recimo Iran, kjer so rute zapovedane. V praksi to pomeni, da ženske nosijo rute, ko pa pridejo domov ali na kakšno zabavo, jih odvržejo in so brez težav v mini krilih. Dokler se to dogaja za zaprtimi vrati, države to ne moti. Država torej vsiljuje norme. Vera sama po sebi teh norm ne vsiljuje, vsiljujejo jih ljudje, ki to vero interpretirajo, konservativni moški, verske institucije in drugi,« pojasnjuje Špela Kalčić. »Sama poznam primer iz Burkine Faso, kjer je mož v nekem trenutku postal zelo veren, ženska, ki je finančno odvisna od njega, pa se je začela zakrivati, ker mož dobiva finančna sredstva iz arabskega sveta, da se njegova družina navzven kaže kot pravoverna.« Bi bilo v tem primeru prav, da bi država prepovedala zakrivanje, ne da bi hkrati tej družini pomagala iztrgati se iz revščine?

Nekatere izmed žensk, ki so k nam prišle iz Irana, so v Sloveniji hitro snele islamsko obleko in se tukaj počutijo svobodneje kot doma. Nekatere druge pa razmišljajo drugače.

»Zame osebno kot muslimanko in kot žensko je zelo žalostno, da v današnjem času, v sodobni napredni družbi država tako grobo in brezčutno posega v zasebnost posameznika, v njegove pravice,« o prepovedi nošenja islamskih oblačil razmišlja Samra Dervišević, ki nosi nikab in ki je prepričana, da je vsaj nošenje hidžaba verska dolžnost vsake muslimanke. »Žalostno je, da nekatere evropske države glede tega vprašanja zaostajajo za nekaterimi totalitarnimi, ki jim same očitajo nespoštovanje človekovih pravic. Ali ni smešno, da se lahko evropski turisti kopajo na plažah v skoraj vseh muslimanskih državah v kopalkah, v demokratični Evropi pa ljudi moti, če vidijo žensko v burkiniju, in se zgražajo, jezijo ter celo grozijo, da kaj takega ne sodi v Evropo.« Nošenje obleke bi moralo biti svobodna odločitev vsake posameznice in vsakega posameznika. »Če ženska izraža željo po nošenju burke ali nikaba v javnosti, je to njena pravica, kot je moja pravica, da nosim hidžab,« pravi Faila Pašić Bišić. »Ko kos blaga postane orodje za politični diskurz, je to izkoriščanje žensk. Sem velika zagovornica prepovedi prisiljevanja; naj ženske pokrivajo obraz ali zgolj lase, pomembna je svobodna volja in odločitev vsake ženske o lastni oblačilni praksi.«

Politično zapovedovanje oblačenja v islamskih državah in na Zahodu je dokaz, kako se na eni strani krepi moč političnega islamizma in kako na drugi nazaduje liberalizem. »Če bi država resnično prepovedala zakrivanje obraza, bi morala biti zelo pazljiva. Morali bi se vprašati, kaj se bo zgodilo z ženskami, ki bi ostajale doma. Morda je v Evropi to zakrivanje res neobičajno, ovira komunikacijo, za koga je strašljivo, a prepoved ni prava pot. Na zadevo je treba gledati širše, zakaj bi država kaznovala žensko, ki si je zakrila obraz, če je morebiti sama prisiljena, da nosi to obleko. Naj bodo sankcionirani moški, ki so ženske prisilili, da se tako oblačijo,« še dodaja Špela Kalčić.

Priročno politično orodje

Konec oktobra je Odbor Združenih narodov za človekove pravice pozval Francijo, naj spremeni zakon, s katerim je ljudem v javnosti prepovedala nošenje oblačil, ki zakrivajo obraz. Zakon naj bi kršil človekovo pravico do izražanja verskih prepričanj, prav tako odbor ni verjel Franciji, da je to določilo sprejela zaradi varnostnih razlogov. Njegovo mnenje je bilo drugačno od mnenja sodnikov in sodnic Evropskega sodišča za človekove pravice, ki ga je argumentacija francoske države prepričala. Omejitev vere na en simbol je vedno zloraba, politika zlorablja verske simbole, jim daje nove vsebine, ki z izvirnim pomenom niso povezane. Francija se ni vprašala, zakaj se ženske zakrijejo, kako se počutijo, zakaj se ponekod v islamu krepijo konservativne prvine, zgolj prepovedala je nošenje verskih oblačil.

Gre seveda za hipokrizijo, dvoličnost. Boris Dežulović je pred časom v Objektivu opisoval zabavno poletno prigodo, pisal je, kako domačini na osamljeni, skriti plaži strmijo v arabsko družino, v kateri sta tudi ženski, oblečeni v burkini. Domačini se sprašujejo, ali sta ženski, ki zakrivata telo, žrtvi moške in verske prevlade. A vprašanje, ki so si ga postavljali na soncu ležeči domačini, ni popolno. Vprašati bi se tudi morali, »ali so tangice, pretirano erotizirana obleka, stroge diete, bulimija in anoreksija, plastična kirurgija, silikonske prsi, kolagenski vsadki za ustnice in preostalo nepraktično orodje za Instagram – s katerim se zahodne ženske okrutno mučijo za nekaj minut pozornosti – svobodna ženska izbira ali pa je bilo tudi njim vse to vsiljeno«. Vse to mučenje, ki ga na svojem telesu izvajajo evropske ženske, naj bi bilo bolj okrutno od nošenja tistega tesnega burkinija. V Sloveniji nikab nosi le nekaj žensk, manj kot deset. Z anoreksijo, eno od motenj hranjenja, pa se pri nas bori več kot deset tisoč posameznic. O islamu in burkah zelo rada razpravlja politika, o vprašanju obsedenosti s telesno težo, ki je neposreden učinek zahodnih zapovedi o idealnem telesu, pa raje molči.

S prepovedjo in zapovedjo oblačenja oba, islamizem in politika Zahoda, zlorabljata ženske. »Regulacija telesa muslimanskih žensk skozi politično obsedenost se je začela že v Afganistanu, kjer je politika ženske oblačila, zahodna pa jih slači. Obe obliki, prisila zakrivanja in prisila odkrivanja, sta obliki zatiranja,« je o tem dejala Faila Pašić Bišić.