Mejni primer

Z razglasitvijo oprostilne sodbe dr. Ivanu Radanu se je ta teden končal eden najbolj nenavadnih sodnih procesov v novejši slovenski zgodovini. Šlo je za proces, v katerem sta se izmenjevala pojma morilska sla in usmiljenje in v katerem so se visoko strokovne razprave mešale z gostilniškim obtoževanjem.

Končni izid je bil vendarle nekoliko pričakovan – že od začetka je bilo jasno, da bo umore bolnikov, ki so bili že tako v zadnjih dneh ali celo urah življenja in pri katerih je bila naloga zdravnikov predvsem lajšanje trpljenja, težko dokazati onkraj razumnega dvoma.

Medicina ni eksaktna veda, poleg tega pa so bila njihova trupla po smrti upepeljena. Nikomur se namreč njihova smrt v tistem trenutku ni zdela nepričakovana. To se je izkazovalo tudi med procesom – najprej se je število Radanu očitanih umorov znižalo s sedmih na štiri, tik pred zdajci pa je tožilstvo umore celo prekvalificiralo v uboje.

Ko v zakup vzamemo celotno zgodbo, je praktično nemogoče sklepati, da je Radan v vseh primerih ravnal v skladu s strokovno doktrino in etičnimi načeli. A kot je ob izreku sodbe glede na poročilo Slovenske tiskovne agencije dejal sodnik Martin Jančar: »Če je nekdo lažnivec, odvisnik ali osebnostno moten, to še ne pomeni, da je morilec.«

Nekdanji sodelavci Radana opisujejo kot sicer na videz prijaznega, a skrajno manipulativnega človeka, ki je sejal razdor v ekipo na intenzivnem oddelku Nevrološke klinike. Neupravičeno snemanje bolnikov in predpisovanje prekomernih količin zdravil sta mu bila nedvomno dokazani, a je kazen za ta dejanja odplaknila oprostilna sodba za ključno točko obtožnice – uboje.

Sodba še ni pravnomočna. Tožilstvo je napovedalo pritožbo. Prepričani so, da so bili tudi uboji neizpodbitno dokazani. Strokovna izvedenka Mateja Lopuh je zatrdila, da smrti pri teh bolnikih v točno tistem trenutku ni bilo mogoče pričakovati. Hkrati pa je avstrijski strokovnjak Wolfgang Kröll, ki ga je za izvedenca predlagala obramba, veliko časa na sodišču porabil za to, da se je neokusno norčeval iz njenega domnevnega pomanjkanja strokovnosti.

Kljub oprostilni sodbi ni možnosti, da bi si Radan lahko nazaj izboril svojo prejšnjo službo. Delovnopravni spor s Kliničnim centrom zaradi izredne odpovedi zaposlitve je pravnomočno izgubil. Odpuščen je bil zaradi hudih kršitev delovnih obveznosti, ne pa kaznivih dejanj, zato naj tudi obnova postopka na podlagi oprostilne sodbe ne bi bila mogoča.

Kot je bilo pričakovati, je primer Radan za nekaj let zavrl vsakršno javno razpravo o uzakonitvi evtanazije. Nasprotniki bodo seveda vedno trdili, da zdaj pa res že ni pravi čas za vnovični razmislek. Ker gre pač za občutljivo temo. A bliže ko je človek smrti, manj občutljiva se mu praviloma zdi. In bliže ko smo smrti, neznosnejše se nam lahko zdi življenje.

Zgodovinar in akademik Janko Pleterski si je v začetku letošnjega leta pri polni zavesti poskusil vzeti življenje. Pri 95 letih, z opešanim vidom in sluhom, mu je življenje v domu starejših na ljubljanskih Fužinah postalo neznosno breme, zato si je prerezal zapestje. A ga je osebje zaradi strahu pred pravnimi posledicami, če ne bi ukrepali, rešilo. Obupan je narekoval pismo državnemu zboru. »Želim izraziti svojo željo, da uveljavim svojo osebno človekovo pravico do smrti. Izrazil sem svojo željo tudi s svojim dejanjem, o katerem priča brazgotina pod zapestjem moje levice. Ta brazgotina priča tudi o tem, da sistem v Sloveniji te moje človekove pravice ne priznava.« Nekaj tednov za tem je akademik umrl.