Pravica ali grožnja?

Spoštovani, ob branju zanimivega teksta z gornjim naslovom sem opazil molk o osebnih dokumentih. Za življenje v Evropi so osebni dokumenti nepogrešljivi, zanje pa je nujno potrebna slika obraza. V članku se poimensko navajata dve gospe: gospa Pašić Bišić nosi hidžab, gospa Dervišević pa si zakriva obraz, saj nosi nikab. A med njima je velika razlika.

Gospa Pašić Bišić si je lahko pridobila vse osebne dokumente: verjetno ima osebno izkaznico, potni list, vozniško dovoljenje, zato nima težav ne z odpiranjem računa v banki, ne v vožnji avtomobila, ne v potovanju čez schengensko mejo ali pri letalskem prevozu, mirno se tudi lahko obrne na policijo za pomoč. Pri hidžabu je lahko problem le v toleranci, morda še v kakem poklicu. Za hidžab velja isto kot za obvezni turban Sikhov: dopuščen je povsod tam, kjer ne ovira opravljanja poklica.

Ko se je gospa Dervišević odločila za nikab, se je morala vsemu temu odpovedati, saj si ni mogla brez razkritja obraza pridobiti nobenega osebnega dokumenta in se torej z njim ne more izkazati. Celo če ima tak dokument iz časa, ko še ni nosila nikaba, se zakrita z njim ne more izkazati. Zakrivanje obraza otežuje tudi njen odnos do policije, ne more računati na takojšnje zaupanje policistov, saj so kriminalne osebe dovolj zvite, da se ne glede na svoj spol za zakrinkanje zlahka poslužijo tudi nikaba.

Pri nikabu gre za kršitev splošne norme, da si gledamo v obraz. Naj ta lokalna posebnost nekaterih muslimanskih skupnosti ostane pri njih, dokler je ne bodo same opustile. V Evropi pa je nikab na javnem mestu nesprejemljiv. Samoprevaram o „dostojanstvu“ nosilk ni mogoče nasesti, če upoštevamo, da so se odpovedale osebnim dokumentom in vsemu, kar je nanje vezano, tudi nakazilom denarja na račun in javni varnosti. Tu pač ne gre več za vprašanje tolerance, temveč za humano prepoved iz empatije.