Intervju: Zoran Janković

Zoran Janković, župan Ljubljane, je v intervjuju, ki ga je dal Mladininemu novinarju Borutu Mekini, na novinarjevo pripombo, da »V Ljubljani imamo eno neprofitno stanovanje na približno 70 prebivalcev … in da turističnega navala ne uravnotežujemo tako, da neprivilegirani ne bi bili prikrajšani«, odgovori, da »smo v Sloveniji prvi na svetu po številu lastniških stanovanj. Vsak si želi kupiti stanovanje in ga ne želi najemati«. Obe trditvi sta netočni, saj tako kot Slovenija ni prva na svetu po številu lastniških stanovanj (že znotraj EU nas po tem prekašajo Romunija, Hrvaška, Madžarska, Litva, Latvija), kot tudi ne po deležu prebivalstva, ki živi v lastniških stanovanjih. In sicer, leta 2015 je v EU-28 v lastniških stanovanjih živelo skoraj 70% prebivalstva, v Sloveniji pa dobrih 76% (vir: Eurostat). Druga trditev pa (predvidevam) izhaja iz splošnega prepričanja, da želi večina Slovencev_k živeti v lastnem domu oziroma stanovanju, ki je podkrepljeno tudi z različnimi anketami, ki so pokazale, da želi v lastni hiši živeti v povprečju 90% anketirancev_k.

Vendar, tisto, zaradi česar ta izjava zahteva ugovor, ni netočnost oziroma izkrivljanje dejstev, temveč tisto, kar pravzaprav razkriva srž političnega diskurza, ki dominira v vseh politično-gospodarskih strukturah, in sicer vsakič, ko v javni razpravi beseda nanese na stanovanjsko politiko. Ta narativ, ki mu lahko rečemo »bodi-lastnik-svojega-doma«, okrog katere je strukturirana celotna stanovanjska politika, pa gre nekako tako: varčuj, kupi si svoj dom (»dvorec«) in potem, ko ga odplačaš, bo postal tvoja lastnina, s katero boš lahko ustvarjal dobiček. Ravno to je župan Janković verjetno imel v mislih, ko je dejal, da imajo lastniki nepremičnin v središču Ljubljane od razmaha turizma višje dobičke. Pač, kot pravi, »nekoč so stanovanja oddajali študentom ali družinam, danes jih lahko turistom po višji ceni«. Očitno župan Janković ne vidi problema v tem, da so najemniki_ce postali kolateralne žrtve turistične gentrifikacije Ljubljane, kar pa ni v sozvočju z županovo mantro, da je Ljubljana najlepše mesto, česar ne pozabi omeniti niti v tem intervjuju. Namreč, če ima neko mesto ambicijo postati najlepše mesto (na svetu), bi moralo biti vsevključujoče, ne pa da razvoj turizma gradi na ugajanju gentrificirani manjšini in sistematičnemu izrivanju alternativnih oblik bivanja in delovanja občanov_k, ki si prizadevajo za preobrazbo družbe onkraj neskončne (kapitalistične) rasti in potrošništva.

Tisto, česar župan Janković ne vidi oziroma noče videti (pa ne samo on, temveč celoten politični establishment), je, da gre pri zgodbi o sanjah slehernika_ce po lastnem stanovanju za zlorabo osnovne potrebe ljudi po varnem, skromnem, kakovostnem in dostopnem stanovanju s strani gradbenega sektorja, bank, nepremičninskega trga in z njimi povezanih oglaševalskih agencij. Zato tudi ne preseneča odločenost ljubljanske občinske uprave, z njo pa seveda župana Jankovića, da se Rog, eden redkih odprtih skupnostnih prostorov, iztrga njegovim sedanjim uporabnikom_cam in se ga žrtvuje nenasitnim apetitom kapitala. Najbolj žalostno pa je, da tudi po dvanajstih letih županovanja Zoran Janković občane_ke Ljubljane še vedno nagovarja zgolj z „asfaltom, zidaki in betonom“ (če si izposodim izjavo Janje Božič Marolt, navedene v tej Mladini). Namreč, v vmesnem času se nam je zgodila finančna in gospodarska kriza, sedaj pa živimo v permanentni socialni in ekološki krizi, ki od odločevalcev in odločevalk v urbanih okoljih namesto širjenja zahtevata krčenje celotnih urbanih območij, pravično redistribucijo dostopa do stanovanj, ki bodo trajnostna in trajna, in spodbujanje aktivnega vključevanja občanov_k v sprejemanje odločitev. Zato pa, župan Janković, mesto Ljubljana še kako potrebuje druge zglede.