Rojstvo »Republike Evrope«

V soboto popoldne smo bili pred ljubljanskim gledališčem Drama priče vseevropskemu dogodku: razglasitvi Republike Evrope. Organizatorji slovesnosti, ki je sočasno potekala pred več kot 200 evropskimi kulturnimi ustanovami – v Sloveniji še v Kamniku in Slovenj Gradcu –, so se za ta korak odločili, ker je bila izvorna misel »očetov EU« o Evropi »izdana«. Sklicevali so se zlasti na Jeana Monneta, ki je dejal, da »bistvo Evrope ni v povezovanju držav, temveč v združevanju ljudi«. A ker je integracija temeljila le na povezovanju držav, je bilo prizadevanje po pristnem povezovanju državljanov EU potisnjeno ob stran. To je omogočilo nacionalnim političnim elitam, da so tudi v EU v glavnem zagovarjale le interese svoje države. Obenem so dopustile, da sta ključni sestavini transnacionalne evropske gospodarske skupnosti, enotni trg in evro, »postali lahek plen neoliberalnega programa«.

»Ustanovitelji« Republike Evrope so se zato v manifestu, ki ga je v Ljubljani z zunanjega balkona SNG Drame prebrala igralka Nina Valič, zavzeli za oživitev Evrope kot projekta združevanja državljanov EU, skladnega z egalitarnim načelom »splošne politike enakosti, neodvisne od narodnosti in socialnega ali etničnega ozadja državljanov«.

Kot pogoj za vzpostavitev takšne Evrope državljanov zahtevajo spremembe v zasnovi EU: razlastitev evropskega sveta (v tej instituciji EU zastopajo države pristojni ministri) in opolnomočenje evropskega parlamenta kot zastopnika interesov državljanov. Parlament je po njihovem tudi edini pristojen »imenovati vlado, ki bo zavezana zagotavljanju blaginje vseh evropskih državljanov«. Ulrike Guérot, 54-letna nemška politologinja, pobudnica »Evropskega balkonskega projekta« in s pisateljem Robertom Menassejem avtorica manifesta, je lani zamisel še natančneje opredelila. Po njenem bi morali preurediti evropski parlament v dvodomnega, pri čemer bi »senatorje« izvolili iz regij in metropol, poslance spodnjega parlamenta pa skladno z načelom »en človek, en glas« vsi državljani EU.

V takšni Evropi, temelječi na opolnomočenih državljanih EU, naj bi se (sčasoma) okrepila moč mest in regij, nacionalno pa bi izgubilo svojo moč. Takšna »Republika Evropa« bi se zato lažje spoprijela z »nacionalno segregacijo in vse bolj ’identitarnim’ diskurzom v Evropi«, saj ne bi posegala v kulturne značilnosti držav članic. »Ustanovitelji« so jo namreč opredelili prvenstveno kot politični projekt, katerega bistvo izraža načelo, da so državljani EU »enaki pred zakonom, v svobodnem izražanju volilne pravice, pri odmeri davkov in pri dostopu do socialnih pravic«, so zapisali.

Ideja o oblikovanju egalitarne Evrope, »brez delitve na posamezne nacionalne države, brez meja, decentralizirane in ukrojene po meri državljanov«, ni nova. O njej so že desetletja pred ustanovitvijo zdajšnjega »Evropskega balkonskega projekta« pisali sociologi, politologi in filozofi. Zavedali so se sicer, da bi s to rešitvijo odpravili večino strukturnih nesorazmerij v Evropi, ki izhajajo iz ohranitve nacionalnih držav v EU, a tudi njene povsem utopične narave, saj sedanja razmerja v EU ne dopuščajo niti preoblikovanja v federacijo. O dvodomnem parlamentu EU je že pisal tudi nemški filozof Jürgen Habermas. Njegovo ustanovitev je sicer predlagal le v t. i. jedrni EU, vendar si ni drznil iz odločevalskega procesa kar izključiti predstavnikov nacij in jih nadomestiti z regionalnimi. Zagotovo pa bi nemalo ogorčenja, zlasti med državljani številčno manjših članic EU, izzval predlog Guérotove o uveljavitvi načela »en človek, en glas« pri volitvah poslancev spodnjega doma parlamenta. S takšno rešitvijo bi se namreč okrepila moč večjih držav. Tudi zamisel o enakosti državljanov »pri odmeri davkov in pri dostopu do socialnih pravic« je pogosta tema v razpravah o EU. O njej je bilo denimo veliko govora v času finančne krize, saj naj bi z ustanovitvijo fiskalne unije in z uskladitvijo socialnih politik omilili strukturna neravnovesja EU, ki jih je razkrila kriza.

Večina idej torej ni novih. Novo je prizadevanje, da bi s kulturno-umetniškim dogodkom, sočasnim branjem manifesta z balkonov kulturnih institucij, državljane EU ozavestili, da sta prihodnost in usoda skupnega evropskega doma v njihovih rokah. Nov je tudi angažiran poziv državljanom EU, da v imenu preteklih, sedanjih in prihodnjih generacij ohranijo vizijo napredne, odprte in vključujoče Evrope. Drugačne od tiste, ki jo ponujajo zagovorniki vračanja v vestfalsko Evropo, v kateri so prevladovali mednacionalna trenja in vojne. Zato bodo organizatorji še pred evropskimi volitvami manifest poslali vsem poslancem v EP in v nacionalnih parlamentih.

Razglasitev »Evropske republike« je potemtakem gesta, malce aktivistična, s katero avtorji projekta državljane EU opozarjajo, da je usoda skupnega evropskega doma v njihovih rokah.

Razglasitev »Evropske republike« je gesta, malce aktivistična, s katero avtorji »balkonskega« projekta nadgrajujejo sklop premislekov o EU, ki favorizira snovanje napredne, »kozmopolitske« Evrope ter izpostavlja delujočo demokracijo in vključevanje državljanov v demokratične procese na ravni EU kot ključno »vezivo« med prebivalci. V zadnjem desetletju ali dveh so mnogi analitiki izpostavljali »demokratični primanjkljaj« Evrope kot ključno oviro za razvoj resnično demokratičnega življenja v Uniji. A v teh premislekih je bila navzoča tudi težnja, da bi z vključevanjem državljanov v demokratično življenje EU povezali državljane mimo njihovih siceršnjih nacionalnih ali drugih identitetnih pripadnosti.

Jasno pa je, da vrh evropske politike zagovarja le »klasične« oblike reprezentativne demokracije. Noče imeti opravka z »eksperimenti« demokracije, kar izpričuje tudi njegovo »utišanje« vstajniških gibanj v času krize, denimo španskega Los indignados in grškega Aganaktsismenoi, ki so se zavzemali za »resnično demokracijo« doma in v EU.

Danes je povsem jasno, da se projekt zgraditve razsvetljen(sk)e Evrope, v kateri bi ljudje le racionalno odločali o svoji prihodnosti znotraj EU, nenehno spopada z oviro: z nacionalnim in vsem, kar spada zraven. Vsi tisti, ki menijo, da je ključna disfunkcionalnost v zgradbi EU le njen »demokratični primanjkljaj«, pozabljajo, da polnokrvna demokracija lahko zaživi le v okoljih, v katerih so ljudje povezani s tesnimi vezmi. S takšnimi, kakršne ponuja denimo pripadnost narodu ali naciji. Ker Evropska unija takšnega »veziva« ni ponudila, smo priče večnemu vračanju nacionalnega.

Razmerje med nacionalnim in evropskim v EU ni bilo nikoli (zadovoljivo) razrešeno. Morda tudi zato ne, ker je evropska leva in liberalna misel v zadnjih desetletjih temo nacionalnega zanemarjala, ga odstranila iz svoje agende kot preživelega. Konservativna na korpus nacionalnega seveda ni pozabila. Le čakala je na ugoden trenutek, da ga prikliče v svojo agendo in se z njim uveljavi na političnem prizorišču. Že ob padcu berlinskega zidu se je v nekaterih, zlasti vzhodnoevropskih državah, zaradi občutka ogroženosti kultur spričo procesov globalizacije obudil ta refleks. In se v naslednjih dveh desetletjih, ko je Evropska unija poglabljala integracijo, še okrepil. S finančno krizo v letu 2008, ki je EU razdelila na jedrne in periferne države, zlasti pa z begunsko krizo v letu 2015, pa so se znova obudili stari nacionalizmi, nič manj izključevalni in sovražni, kot so bili tisti pred drugo svetovno vojno in med njo.

Seveda je »preporod« nacionalizma v Evropi v sozvočju z globalnim trendom prevlade tistih voditeljev, ki zavračajo dialog in postavljajo svojo državo »na prvo mesto«. Zdi se, da ti voditelji, med njimi ameriški predsednik Donald Trump, na slovesnosti ob 100. obletnici konca prve svetovne vojne prejšnji teden v Parizu niso povsem razumeli svojega gostitelja Emmanuela Macrona, ko je v svojem govoru izpostavljal razlike med patriotizmom in nacionalizmom. Žal v današnjem svetu zagovarjanje dialoga, multilateralnega pristopa, sodelovanja, zavzemanje za spoštovanje socialnih, delavskih in človekovih pravic, tudi prizadevanje za mir zvenijo tuje.

Nemška kanclerka Angela Merkel se zaveda, da morajo Evropejci sami poskrbeti za svojo varnost, če »želijo preživeti« in ohraniti »izjemnost« evropske integracije.

Evropsko »balkonsko gibanje«, Gibanje za evropsko demokracijo (DIEM) in še kopica drugih podobnih evropskih gibanj sledijo viziji Evrope in sveta, ki je s humanističnega vidika dolgoročno edina vzdržna. Žal je projekt zgraditve skupnega evropskega doma – ujet med hladnovojnima blokoma – vse do devetdesetih let prejšnjega stoletja potekal v zatišju svetovne politike. Danes je izpostavljen silnicam nove geopolitike in ogrožen zaradi novih razmerij, ki vladajo v njej. Ameriški politolog Robert Kagan je imel popolnoma prav, ko je v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja povojnemu »evropskemu pacifizmu« zabrusil v obraz: »Lep projekt, vendar pozabljate, da je to, kar omogoča vaše politike, ameriška vojaška moč.«

Nemška kanclerka Angela Merkel se zaveda, da morajo Evropejci v novih geopolitičnih razmerah, v katerih so prevladujoči nacionalni interesi, ravnati drugače kot doslej. Sami morajo poskrbeti za svojo varnost, če »želijo preživeti« in ohraniti svojo »izjemnost« integracije. Od tod njen poziv v torkovem govoru v evropskem parlamentu k ustanovitvi samostojne evropske vojske. Seveda pa se kanclerka zaveda, da je ta ukrep smiseln le, če bo Evropska unija ohranila vizijo snovanja odprte in vključujoče družbe, kar vključuje tudi solidarnost med njenimi članicami. Zato opozarja, da »nacionalizem in egoizem ne smeta v Evropi nikoli več dobiti priložnosti. Strpnost in solidarnost sta naša skupna prihodnost. Splača se potruditi zanju.«