Kolonizatorji okolja

Okoljski minister Jure Leben je ta teden sprejel odstop direktorja Agencije za okolje (ARSO) Jožka Kneza, ki ga je ta ponudil po sestanku z ministrom. Razlog: Knez ni ustrezno ukrepal ob pritiskih, ki so jih bili zaposleni na ARSO vse od pomladi deležni v zvezi s postopki za izdajo dovoljenj za nadaljnji razvoj operacije črpanja zemeljskega plina v Petišovcih.

Pri izkoriščanju nahajališč zemeljskega plina gre za slovensko-britansko partnerstvo. Lastnica državne koncesije je družba Geoenergo, ki je v polovični lasti Petrola in Nafte Lendava. Pobudo in financiranje projekta pa so prepustili družbi Ascent Resources, ki je registrirana na britanskih Deviških otokih in je upravičena tudi do večine prihodkov od prodaje plina.

Trenutno iz dveh delujočih vrtin neprečiščen zemeljski plin pošiljajo na Hrvaško, v prečiščevalno napravo v Molvah. Želijo pa si, da bi ga lahko prečistili sami in ga poslali v slovensko plinovodno omrežje. Za gradnjo svoje prečiščevalne naprave potrebujejo dovoljenje ARSO, ki so ga enkrat že dobili, a je nato upravno sodišče postopek vrnilo v ponovno odločanje. Zdaj se jim že zelo mudi.

Prekmurski feniks

Renesansa prekmurskih nahajališč zemeljskega plina je prvih nekaj let potekala precej neopazno in ni požela pretirano velikega zanimanja javnosti. Proizvodnja iz vrtin na območju Petišovcev je vse od leta 1951 ves čas upadala in je bila vse bolj nerentabilna, država pa ni kazala nikakršnega zanimanja za morebitna nadaljnja vlaganja. Med letoma 2004 in 2007 je črpanje poskušala oživiti dubajska družba Nemocco, a so obupali in svojo slovensko podružnico za 150 tisoč evrov prodali družbi Ascent Resources.

Ta se je odločila tvegati – na podlagi ocen, da se utegne pod prekmursko ravnico skrivati še za nekaj milijonov sodov nafte in več milijard kubičnih metrov zemeljskega plina, so naročili več milijonov vredno izdelavo 3-D slike tal na območju. Posebna terenska vozila, imenovana vibratorji, so s težkimi betonskimi bloki na nekaj kvadratnih kilometrov velikem območju v okolici Lendave več mesecev ustvarjala majhne potrese, v zemlji nameščene naprave, imenovane geofoni, pa so zaznavale odboje vibracij in s tem odkrivale skrivnosti nekaj kilometrov pod površjem.

Dobljena slika je bila dovolj spodbudna, da so se odločili za izdelavo dveh poskusnih vrtin. Šele leta 2011 pa je sledila odločitev, ki je projekt spravila v zavedanje širše javnosti – odločili so se za hidravlično stimulacijo vrtin. Tako imenovani fracking, vtiskavanje vode s primesmi v vrtino in ustvarjanje razpok v kamninah, po katerih lahko na površje pritečeta nafta ali plin, je bil takrat že na slabem glasu. Iz ZDA so poročali o onesnaženju zajetij pitne vode in potresih, ki so jih pripisovali temu postopku. Posamezne države so tovrstno izkoriščanje zalog fosilnih goriv že prepovedale.

Postopek stimulacije vrtin je bil uspešen, njihov proizvodni potencial se je zelo povečal. A plina niso še mogli spraviti v omrežje. Morali bi ga prečistiti. Ob nekajletnem čakanju na vsa potrebna dovoljenja za gradnjo prečiščevalne naprave sta vrtini mirovali. Da bi si povrnili vsaj nekaj vloženega denarja, so se lani odločili za prodajo neprečiščenega plina Hrvaški. A zaradi nekajletnega mirovanja je proizvodnja vrtin začela hitro upadati in količina dnevno načrpanega plina je danes že prepolovljena.

Ascent Resources je majhno podjetje. Petišovski projekt je trenutno njegova edina potencialno donosna naložba. Vrednost delnic podjetja je neločljivo povezana z uspehom v Sloveniji.

Za vnovično »poživitev« bi bil potreben nov postopek hidravlične stimulacije, za kar spet potrebujejo dovoljenje ARSO. Znašli so se v situaciji, ko jim prihodek vsakodnevno upada, a jim ne preostane drugega, kot da čakajo na odločitev o dopustnosti nadaljnjih korakov.

Z živci na koncu

Družba Ascent Resources je majhno podjetje. Petišovski projekt je trenutno njegova edina potencialno donosna naložba. Vanj so, trdijo, doslej vložili že 50 milijonov evrov. Od tega, ali bodo dobili vsa potrebna dovoljenja za nadaljevanje izkoriščanja nahajališča, je odvisno preživetje podjetja. Vrednost delnic podjetja je neločljivo povezana z dogajanjem v slovenski državni upravi.

Ko je minister Jure Leben konec oktobra odredil nadzor nad delom Agencije za okolje v postopku izdaje dovoljenj, je vrednost delnic strmoglavila za polovico. Po ministru se je usulo na Twitterju. Jezni delničarji so nanj naslavljali grozilna in žaljiva sporočila. Direktor Ascent Resources Colin Hutchinson se je v dneh pred ministrovo odločitvijo hvalil, da ima iz Slovenije zagotovila o skorajšnji odobritvi dovoljenja za gradnjo prečiščevalne naprave. Zdaj omenja možnost tožbe proti Sloveniji pred Sodiščem Evropske unije.

Posebna komisija ministrstva za okolje, ki je od ministra dobila nalogo, da razišče morebitne sporne pritiske na ARSO, je ta teden končala delo. Njene ugotovitve so bile neposreden povod za odstop direktorja, saj da so bila pri obeh postopkih v zvezi s petišovskim plinom »kršena načela samostojnosti in neodvisnosti organa in dela uradnih oseb«. Ob tem pa je komisija, katere poročilo sicer nosi oznako »interno«, zapisala tudi, da se »tujcem pritiski na slovenske uradnike ne zdijo nedopustni in sporni ter da so jih pripravljeni ponoviti«.

(Ne)varnost

Načrti družbe Ascent Resources v Petišovcih sami po sebi niso posebej sporni. Med frackingom v ZDA in hidravlično stimulacijo, kakršna je načrtovana v Sloveniji, obstaja nekaj pomembnih razlik. V ZDA zemeljski plin s pomočjo frakturiranja praviloma črpajo iz plasti skrilavcev nekaj sto metrov pod površjem. S pomočjo horizontalnega vrtanja na en mah zdrobijo kamnino v razponu enega kilometra. Za to porabijo ogromne količine vode, tudi do 20 tisoč kubičnih metrov oziroma za osem olimpijskih bazenov naenkrat.

V Sloveniji se pogovarjamo o približno desetkrat manjših količinah vode. Vrtine so praktično vertikalne, frakturiranje pa poteka v plasteh peščenjakov na globini več kot 3000 metrov. Vodonosne plasti na območju ležijo na globini le nekaj deset metrov. Tako strokovnjaki z Geološkega zavoda kot z Naravoslovno-tehniške fakultete se strinjajo, da s tega vidika zajetja pitne vode niso ogrožena. Tovrstna stimulacija vrtin je že ustaljena praksa, ki je bila po svetu in tudi v Sloveniji uporabljena že pred desetletji. Fracking je postal zloglasen šele v trenutku, ko so ga v ZDA začeli množično izvajati v masovnem obsegu s pomočjo horizontalnih vrtin.

Razumljivo je, da so v Ascent Resources nestrpni. Plin, v katerega so verjeli, ko so vsi drugi obupali, je na dosegu roke. Na poti stojijo le še birokratske ovire.

Tako kot noben industrijski postopek pa seveda tudi tovrstna obdelava vrtine ni brez tveganj. Največjo grožnjo za onesnaženje pomenijo morebitne poškodbe cevi in odtekanje tekočine, ki priteče iz vrtine, v okolje. In pred tem tveganjem se je treba kar najbolje zaščititi.

V tem pogledu je pomenljivo, da je komisija ministrstva za okolje v svojem poročilu tudi podvomila o ustreznosti trenutne ureditve v zvezi z zagotavljanjem uporabe najboljše možne dostopne tehnologije. Prav tako je podvomila o ustrezni strokovni usposobljenosti osebja na ARSO, ki je bilo pristojno za vodenje postopkov v zvezi s Petišovci.

Razumljivo je, da so v Ascent Resources nestrpni. Plin, v katerega so verjeli, ko so vsi drugi obupali, je na dosegu roke. Na poti stojijo le še birokratske ovire. Bliža se brexit. Poleg tega se trenutno veljavna koncesija za iskanje in izkoriščanje ogljikovodikov na območju izteče leta 2022. Vprašanje je, ali jo bo država pod pritiskom okoljevarstvenikov in podnebnih ciljev sploh pripravljena podaljšati.

Njihovi načrti morda niso sporni, sporen pa je način, kako so se jih odločili doseči.