Včeraj, danes, jutri

Gostilna Ančka
Delavska 18, Šenčur 
Tel.: 04 25 15 200
Ančka kuha štruklje in drugo domačo robo od srede do nedelje od 11. do 21. ure.

Ambient:
velika hiša, veliko prostornih prostorov, velike mize, udobni sedeži – vse, kot se za dobro stoječo gostilno šika

Napitki:
ker se tu verjetno stoči največ izbranega hišnega vina, se v razmeroma dobro založenih vitrinah najde tudi kakšna skoraj že pozabljena rariteta, npr. Šekoranjev gamay 2003

Dostopnost:
parkirišče je dovolj veliko, za gibalno ovirane je tu rampa, po kateri lahko dostopajo do visokega pritličja, kjer so gostinske sobane

Fino:
gorenjski ričet sesekljani zrezek

Ne tako fino:
govedina v solati dušena govedina

Divjačinska pašteta stane 6,6, govedina v solati in ričet 7,5, sesekljani zrezek in dušena govedina 13, jagnječje zarebrnice 19, divjačina 21, orehove palačinke 4,5 in mešani štruklji 9,5 evra.

»Končno! Skoraj prva je po abecedi, pa naše bralstvo – razen iz morebitne osebne izkušnje – še vedno ne ve, kako je v tej obletališki instituciji,« se je obiska v eni najbolj znanih osrednjeslovenskih gostiln razveselil nestor Konzumovih inšpektorskih sil. Šenčurska Ančka je seveda med dolgoletnim hranjenjem in odžejanjem nebroja krvavških smučarjev in domotožnih brniških potnikov privzela marsikatero železnosrajčno gostinsko navado. Za nekatere – vzorno urejene sobane s snežno belimi prti, resna vinska steklovina, urno in zgovorno osebje – jo lahko samo pohvalimo, za druge – recimo za malo pišmevuhovsko postavljanje jedi na krožnik, predvsem pa za prepogosto rabo sicer popolnoma nepotrebne aromatske bergle v obliki univerzalnega dodatka jedem – pa ji izrečemo precej resen ukor.

Najbolj smiseln popis obeda pri Ančki se začne tako kot branje časopisa – na koncu. Tam je kolekcija štrukljev, na katere so tu – upravičeno – ponosni. Testo je ravno prav debelo, da se štrukelj med kuhanjem ne napihne v pretežko testeninsko gmoto, obenem pa tudi ne tako tanko, da bi človek okusil samo polnilo. Od štirih v zaključku predstavljenih različic je bila najbolj všečna sezonska kostanjeva, fina je tudi ajdova, sirove so nam bile ljubše v slanih različicah ob glavnih jedeh, še najbolj brezvezna je bila čokoladna. Ko se že sladkamo: palačinke z orehi dobijo prehodno oceno.

Zdaj lahko skočimo na začetek, kjer smo na opečenec najprej na hitro namazali jegermajstrsko močno divjačinsko pašteto, nato pa otožno ugotovili, da glavna težava Ančkine govedine v solati niso vodeni paradajz in paprika, katere edini efekt je barvno popravljanje vtisa, ampak poleg očitne odsotnosti bučnega olja splošni manko kakršnegakoli okusa.

Ta je večidel izpuhtel tudi iz dušene govedine v pikantni (tako piše v jedilnem listu, ampak bolj za hec) omaki, ki jo je z žmohtom posekal že priloženi drobnjakov štrukelj, se je pa na srečo obdržal v nenadejano daleč najokusnejši jedi večera – gorenjskem ričetu. V tem pred drugimi sestavinami prevladuje ješprenj, v katerem se skriva nekaj kosov mastne prekajene svinjine, vse pa je zalito z resno, močno, gosto župo. Izjemen primerek resne enolončnice!

Pri naročanju nismo mogli mimo lepo zmehčane klasično omačene srne (+ hruška z brusnicami) in hitro ter učinkovito popečenih jagnječjih zarebrnic (+ pečen krompir in zelenjava), seveda pa niti mimo historičnega gostinskega relikta: sesekljanega zrezka v gobovi omaki s priloženimi zadrobtinjenimi širokimi rezanci. Že res, da je reč na krožniku videti menzoidno, a mesni polpet je hrustljavo zapečen in odličnega okusa, rezanci pa kuhani na zob in nič presuhi. Idealno naročilo za sleherno babico in njenega hipsterskega vnučka.

Gostilna Ančka se po naši preverki kaže kot stabilen gostinski pogon, za katerega je moč sklepati, da se v naslednjem srednje- do dolgoročnem obdobju ne bo kaj veliko spreminjal. Ako ste klasičen slovenski tip gostinskega jedca, boste v Šenčurju čisto zadovoljni.