Ignoranca in lenoba

Občina Radenci je ena izmed manjših slovenskih občin, velika je 33 kvadratnih kilometrov, v njej živi malo več kot 5000 ljudi. Volilnih upravičencev je 4388. Poznani so predvsem po zdravilišču, po termalni vodi Radenska – polnilnico ima od leta 2015 v lasti češka družba Kofola, ki jo je kupila od zadolžene Pivovarne Laško – ter od nedelje po novem županu Romanu Leljaku. Leljak, ki je trenutno znan kot ljubiteljski raziskovalec zgodovine, je v drugem krogu lokalnih volitev za 143 glasov premagal županskega kandidata SD Emila Šmida. Nekdanji župan Radencev Janez Rihtarič na volitvah ni kandidiral.

Leljakova zmaga je nenavadna zaradi več stvari. Gre za človeka, ki je razglasil osebni stečaj, upnikom dolguje skoraj osem milijonov evrov, med njimi tudi 143 evrov občini Radenci. Hkrati je Leljak tisti podjetnik, ki je v devetdesetih oškodoval 488 ljudi v zadevi Avto Ideal, zaradi česar je bil obsojen na triinpolletno zaporno kazen. To tudi ni bila edina njegova kazen, med drugim pa je bil obsojen na pogojno zaporno kazen, ker nekaj mesecev ni plačeval preživnine za hčerko. Leljak v zadnjem času brska predvsem po grobiščih, nastalih med drugo svetovno vojno in po njej. O tem piše knjige, nekaj časa se je družil z Janšo, a sta se oddaljila. Zaradi Leljakovega zanikanja ustaških zločinov v Jasenovcu je protestiralo hrvaško mesto Samobor, ugledni hrvaški zgodovinar Tvrtko Jakovina pa je Leljaka zaradi njegovih zgodovinskih izpeljav označil za »lažnivca«.

»Res ne razumem, zakaj je Leljak zmagal,« o svojem protikandidatu pravi Emil Šmid. »Prav grozno, neko nenavadno stanje duha je v tem našem kraju. Leljaku je očitno uspelo prepričati obrtnike in podjetnike, obljubil jim je obrtno cono, ki pa po mojem mnenju ne bo nikoli stala. Leljak je znal zelo spretno izkoristiti svoj dar za manipuliranje.« Po Šmidovem mnenju naj bi bila ena od Leljakovih največjih prevar obljuba, da se bo odrekel županskim prihodkom in jih namenil šolskemu skladu. To obljubo bo uresničil zelo težko, zoper njega namreč teče stečajni postopek in s svojim denarjem ne more prosto razpolagati.

Volimo »goljufe«?

Ni pa Leljak edini izvoljeni župan, ki ima sporno preteklost. Takšen je tudi Branko Marinič (SDS), novi župan Vidma, ki je bil leta 2012 obsojen zaradi ponarejanja uradnih listin. Goljufal je pri izpitu iz nemščine. Župan Kostela je postal Ivan Črnkovič, znanec iz zadeve Patria, ki je bil po mnenju ustavnega sodišča protizakonito zaprt, župan Moravč pa Milan Balažic, ki je bil zaradi druženja z obsojenim pedofilom in trgovcem z orožjem Nicholasom Omanom predčasno odpoklican z mesta veleposlanika v Avstraliji. Balažic sicer vseskozi trdi, da je šlo v tem primeru za zaroto. Tudi župan Tržiča je skoraj postal nekdanji poslanec SDS in prav tako nekdanji zapornik Pavel Rupar. To, da je nekoč kot župan istega Tržiča zlorabil položaj in si nezakonito prisvojil 40.000 evrov, ni zmotilo njegovih 2210 podpornikov, tako kot tudi preteklost Franca Kanglerja ni zmotila 17.837 mariborskih volivcev. Kangler v Mariboru sicer ni zmagal, je pa vseeno dobil strahovito visoko podporo. Podobnih primerov je še nekaj. Eden izmed njih je Boris Popovič, župan Kopra, ki je v zadnjem mandatu velikokrat obiskoval sodišča, drugi pa župan Ljubljane Zoran Janković, zoper katerega trenutno potekata dva sodna procesa.

Išče se človek, ki je hkrati zanimiv in močan, vseeno je, ali zna poskrbeti zase, super je, če poskrbi tudi za občino.

Zdi se, da je to, da imaš težave s pravosodno oblastjo, prej prednost kot pa slabost pri kandidaturi za politične funkcije. Ali kot je vse slikovito opisal eden izmed slovenskih uporabnikov Twitterja: »Če ste bili kaznovani, ker ste ukradli Kekec pašteto, žal ne morete biti vratar v državnem zboru. Če pa ukradete nekaj milijonov, malo lažete o zgodovini, lahko kandidirate za župana Radencev, lahko pa greste tudi na tečaj nemščine in na izpit pošljete prijatelje, pa postanete župan Vidma. Če ne gre ne eno ne drugo, lahko uvozite Patrie, pobašete provizijo, nategnete sodišče, da prodajate biomaso in ste župan.«

Zakaj torej ljudje, pa naj zapišemo zelo grobo, volijo kriminalce, posameznike z ekscesno preteklostjo?

»Ta vtis je napačen,« pravi Vlado Miheljak, socialni psiholog. »Ljudje ne volijo kriminalcev. Podporniki tovrstnih kandidatov so namreč prepričani, pa četudi gre za samoprevaro, da njihovi favoriti niso storili ničesar zares napačnega. Nekatere privlači takšen tip ljudi, avtoritaren, privlači jih vtis o učinkovitosti, privlači jih odločnost tovrstnih kandidatov. Volivci torej mislijo, da so stvari tako slabe, da je čas za vladanje tovrstnih politikov. Ni sicer prvič, da volivci razmišljajo na takšen način.« Človek včasih potrebuje tudi samoprevaro, kar velja za obe strani kovanca, za kandidate, ki so morebiti res prepričani, da so kljub svoji sporni preteklosti najboljša izbira za župana nekega kraja, in za volivce, ki se delajo, da jim verjamejo.

Ideja, da se volivci obnašajo racionalno, da imajo vedno prav, je seveda mit. O tem je pred desetimi leti napisal knjigo ameriški ekonomist Bryan Caplan. Po njegovem mnenju se ljudje na volitvah ne odločajo po trezni presoji, razumni postanejo zgolj takrat, kadar se jih nekaj tiče neposredno, recimo ob nakupih v trgovini. Drugače je s t. i. racionalno iracionalnostjo: če je poceni verjeti v nekaj, četudi je to napačno, potem v to verjamejo, če je poceni podpirati kandidata, za katerega se ve, da obljublja nemogoče, ga je vseeno smotrno podpreti, saj jih nič ne stane, če ohranijo napačna prepričanja. »Ljudje ne želijo razmišljati in tudi ne preverjati, ali so njihova stališča resnična in kredibilna. V politiki so s tem odprta vrata vsem vrstam zmotnih in varljivih prepričanj ali želja,« je o tej dilemi že pred leti v Mladininih Alternativah pisal filozof dr. Boris Vezjak.

Danes na vprašanje o tem, zakaj volivci izberejo župane, kakršen je denimo Roman Leljak, odgovarja takole: »Obstajata dve začetni možnosti, prva je enostavna. Volivcem je ali vseeno, ali so slepi, ali se ne znajdejo v času in prostoru, ne vedo, kaj je resnica, kaj laž, zato naivno izberejo kandidata, kakršen je Leljak.« Druga Vezjakova teza je bolj zlovešča. »Lahko pa preprosto dobro vedo, koga so izvolili, poznajo njegovo ravnanje, tudi kriminalno preteklost, obrambo ustaštva, pa jih vse to ne moti, morda zaradi politične pripadnosti. Navadno gre za kombinacijo obeh možnosti. Pri čemer sam v tem primeru ne bi izpustil še ene depresivne, zelo banalne razlage, podvrste prve možnosti – del volivcev ne razmišlja veliko, sploh ne bere, zato izbere najbolj ’medijskega’ kandidata, za katerega so pač največkrat slišali na televiziji.«

Ali kot je najbolje povedal sam Leljak. »Jaz tu živim, ljudje niso obremenjeni s tem, kaj jaz počnem.«

Odgovornost

V bistvu pa gre predvsem za ignoranco volivcev, tisti, ki volijo, bi morali, kakor recimo predlaga ameriški politolog Jason Brenner, vedeti, o čem odločajo, moralna obveza volivcev je torej ta, da se pozanimajo o ponujeni izbiri, v nasprotnem primeru bi bilo bolje, da ne odidejo na volišča. Politična ignoranca je s tega stališča moralno precej sporna. Brenner je svojo tezo pred leti še zaostril. V knjigi Proti demokraciji (Against Democracy) zagovarja namreč vladavino dobro obveščenih, aristokracijo modrih, kjer volijo zgolj tisti, ki imajo dovolj znanja o stvari, o kateri odločajo. Hipotetično bi morali torej volivci v Radencih vsaj v obrisih poznati življenjski zgodbi obeh županskih kandidatov, da bi bil njihov glas veljaven.

Razlogov za zmago lokalnih šerifov je še več. Filozof Tadej Troha problem vidi v širšem kontekstu razočaranja nad demokracijo. »Da razumemo, kaj se dogaja na lokalnih volitvah, moramo najprej pogledati na parlamentarni nivo. Ljudje sicer še vedno volijo poslance, politične stranke, a ne tako resno kot nekoč, ne verjame se v moč izbire, manj je vere v demokracijo, v moč samih volitev,« razmišlja Troha in dodaja, da na lokalni ravni potem velikokrat pride do preobrata. »V izbiro novega župana se ponekod investira tisto, kar se v izbiro za državni zbor ne. V igri je druga racionalnost, ljudje volijo z gesto, izberejo župana, ne glede na to, ali je dober ali slab, župana, ki funkcionira kot najmočnejši med ponujenimi, ki je najbolj poznan, ki presega okvir kakšne manjše občine. V demokracijo verjame vse manj ljudi, zato so ti dojemljivi za populizem, zato izbirajo tiste, za katere presojajo, da so najmočnejši. Vprašanji usposobljenosti in etičnosti sta drugotnega pomena.«

V to stanje seveda nismo zdrsnili včeraj, politične institucije, parlament, vlada, politične stranke so že nekaj let med tistimi, ki jim državljani najmanj zaupajo. Vprašati pa se je treba, zakaj. Psiholog Aleksander Zadel izpostavlja dva vzroka. »Družbeni odnos do ekscesnega vedenja se je spremenil. Odgovorna za to sta tako politika kot mediji. Mediji, klasični in digitalni, so poskrbeli, da imamo ljudje vedno nižje standarde presoje oseb in dogodkov. Vsakega posameznika je mogoče prikazati v luči krivde in nesposobnosti sprejemanja odgovornosti. Vsako nekoliko bolj kompleksno odločitev je mogoče pokazati kot herojstvo ali kot polomijo. Ne znamo več vrednotiti prave vrednosti oseb in dogodkov. Vse je zabava, vse je entertainment, vse je eksces.« Velja tudi obratno, vse, kar je normalno, je dolgočasno in sumljivo. Tudi pri volitvah je podobno. »Išče se človek, ki je hkrati zanimiv in močan, vseeno je, ali zna poskrbeti zase, super je, če poskrbi tudi za občino.«

Drugi razlog je globlji, Zadel znova omenja prav medije. »Ti v vsakem trenutku do onemoglosti prežijo na napake, prav pretirava se s tem. Če kakšen ugledni profesor naredi napako, če mu spodrsne, se začne linč. Ni dovolj, da plača za napako. Napaka se potencira, tako mediji kot narod se naslajajo nad tem.« Razvija se logika, vsi politiki kradejo, ker so pač politiki, in če že ne kradejo, je z njimi nekaj narobe. V svetu, kjer vsi grešijo, pa nihče več ne loči med velikimi in malimi grehi, greh profesorja je enak grehu županskega kandidata, ki je bil nekoč zaradi poslovne goljufije v zaporu. »Ugledni slovenski novinar je recimo pred nekaj dnevi v studiu postavljal vprašanja gostoma glede domnevnih nepravilnosti pri koprskih volitvah in ju obtoževal, da sta kriva za zmedo pri sporočanju rezultatov. Iskal je krivca. Gre za novinarja, ki je dan poprej razglasil zmagovalca v Kopru, pa četudi je na spletni strani volilne komisije jasno pisalo, da gre za neuradne, začasne rezultate. Ampak ne, znova so bili krivi državni uradniki in ne tisti, ki je spregledal pomen besede neuradno.« Živimo torej v družbi pretiravanja, v družbi ekscesov, v družbi histerizacije medijskega občinstva. »Zato ni niti čudno, da volivci volijo takšne posameznike, kot jih, da volijo ljudi, ki v normalnih družbah ne bi niti pomislili, da kandidirajo za politično funkcijo,« še zaključuje Zadel.

Vrnitev politike

Vse pa ni tako črno, brezizhodno. Ponekod volivci volijo po premisleku, morda taktično, morda proti ali za nekoga, morda jih prepričajo nove ideje, volitve skratka vzamejo resno. Tako je bilo v Kopru, kjer je bila volilna udeležba v drugem krogu skoraj 66-odstotna, volivcem sta bili ponujeni dve popolnoma različni izbiri in zato so odšli na volišča. Podobno se je zgodilo v Novi Gorici, kjer je večina za župana presenetljivo izbrala Klemna Miklavčiča, predstavnika gibanja Goriska.si. »Zmaga ni prišla sama po sebi, štiri leta smo bili opozicija v mestnem svetu, vseskozi smo delovali politično, javno, politiko smo skušali vrniti ljudem, prepričali smo mlade, da ni vseeno, kdo vodi občino, predstavljali smo se kot široko gibanje,« pravi novi župan Nove Gorice. Podobno presenečenje se je zgodilo v Hrastniku, v rdečih revirjih, kjer je Marko Funkl, rusist, filozof, predsednik Sindikata prekarcev, borec za pravice delavcev, premagal Janija Medveška. »Sedanji župan v odhajanju je postavil nekoga, ki naj bi ga nasledil, volivci pa so si zaželeli spremembo. Sam sem vseskozi vodil umirjeno kampanjo, napadali so moje levo politično prepričanje, a med soočenji sem raje govoril o ciljih. Ljudje ne berejo političnih programov, upam pa, da so prepoznali našo željo, da občino približamo občanom. Želimo torej spremeniti način vodenja, diskurz, uvedli bomo novo komunikacijsko strategijo, razvili bomo idejo participatornega proračuna, predvsem pa bomo občanom poskušali vrniti zaupanje v politiko. Ideja o županih kot lokalnih šerifih mi ni blizu.«

Ljudje ne volijo kriminalcev. Podporniki tovrstnih kandidatov so namreč prepričani, pa četudi gre za samoprevaro, da njihovi favoriti niso storili ničesar zares napačnega.

Ni torej nujno, da v politiki na lokalni ravni vedno zmaguje protipolitika. A zato se je treba aktivirati, treba je, kot pravi novi župan Nove Gorice, »ustvariti gibanje, povabiti ljudi, jim ponuditi možnost, da so aktivni«. Možnost, da spreminjajo svet.

Drugi krog lokalnih volitev pa je prinesel še nekaj pomembnega. Na volitvah je bila po dolgih letih znova izvoljena županja mestne občine, tokrat na Ptuju, kandidatka SD Nuška Gajšek. Hkrati je bilo na različne položaje izvoljenih tudi več žensk kot na prejšnjih volitvah. Kljub temu je Slovenija glede zastopanj žensk v politiki še vedno pod evropskim povprečjem, kar je nesprejemljivo. Razlog je preprost. V nedavno izdanem zborniku Inštituta za ustavno pravo »ŽupanJA« ga je razkrila tudi nekdanja županja Ljubljane Viktorija Potočnik. Dejala je, da pri nas vladajo »stereotipi – še globlji kot kadar koli. Prikriti in neidentificirani.«