Bojni načrt

Izdajanje znanstvenih revij je pošastno dobičkonosen posel. Področje obvladuje peščica velikih založniških korporacij. »Večina od njih je med korporacijami z največjimi profitnimi stopnjami,« pravi Miro Pušnik, direktor Centralne tehniške knjižnice Univerze v Ljubljani, ključne ustanove, ki skrbi za dostopnost znanstvenih člankov za slovenske raziskovalce. Večino člankov brezplačno napišejo znanstveniki, financirani z javnimi sredstvi. Za objavo članka morajo reviji (včasih) plačati, pri tem pa nanjo pogosto prenesti tudi vse materialne avtorske pravice. »Praktično celotna znanost je v lasti peščice zasebnih založb. To je strašljiv podatek,« svari Pušnik. Ko je članek v reviji objavljen, je treba za ogled v večini primerov plačati. Za ogled enega samega članka založbe zaračunavajo po nekaj deset evrov, letne naročnine za državne raziskovalne ustanove dosegajo milijone evrov. Slovenija na leto za naročnine na znanstvene revije odšteje skoraj štiri milijone evrov. Za primerjavo, celoten znesek, ki ga je Agencija za raziskovalno dejavnost (ARRS) letos namenila za raziskovalne projekte, znaša 15 milijonov evrov.

Založbe so trg priredile na način, ki jim je omogočil najboljše izhodišče za doseganje visokih cen naročnin. Pogodbe so tajne, vsaka država se pogaja zase. »Uspelo jim je fragmentirati trg. Čim manjše so enote, lažje se pogajajo za ceno,« nadaljuje Pušnik. Zdaj želijo evropske javne ustanove, ki financirajo znanost, udariti nazaj. Trinajst, med njimi tudi slovenska ARRS, se jih je septembra povezalo v tako imenovano Koalicijo S, s katero želijo spremeniti razmerja na trgu. »Ustanove, združene v Koaliciji S, skupaj razpolagajo s približno 8 milijardami sredstev za raziskave,« pravi Pušnik. »Založniki bodo v popolnoma drugačnem pogajalskem položaju.«

Njihov načrt predvideva, da bodo morale biti do leta 2020 vse raziskave, financirane z javnim denarjem, takoj po objavi prosto dostopne, bodisi v reviji z odprtim dostopom bodisi v prosto dostopnem repozitoriju. Objavljanje naj bi bilo v času prehodnega obdobja nadaljnjih nekaj let dopustno tudi v revijah z omejenim dostopom, ki se bodo zavezale k preoblikovanju svojega poslovnega modela. Avtorske pravice bodo morale ostati raziskovalcem.

»Pogovarjamo se o preobrazbah poslovnih modelov, predvsem pa o najpomembnejšem, večji vidnosti znanstvenih rezultatov,« pravi direktor ARRS dr. József Györkös. »Prost dostop do javno financiranih raziskav bi moral biti samoumeven. V dobi lažnih novic je še toliko bolj pomembno, da ima vsakdo dostop do preverljivih informacij.« Založniki so do objavljenega načrta kritični. Predstavnik največjega, nizozemske korporacije Elsevier, Tom Reller, je za časnik de Volkskrant zajedljivo pripomnil: »Če menite, da bi morale biti informacije brezplačne, pojdite na Wikipedijo.« Tudi nekateri raziskovalci so skeptični. Strah jih je, da bodo izgubili možnost objave v najboljših revijah ali pa da objave v teh revijah ne bodo več štele. Več kot 1500 jih je podpisalo odprto pismo, v katerem svarijo tudi pred oteženim sodelovanjem z raziskovalci iz držav zunaj Koalicije S.

Györkös in Pušnik sta kljub temu prepričana, da je to edina prava pot. »Verjamemo, da bodo temu sledile in se prilagodile tudi najprestižnejše revije, kot na primer Nature,« pravi Györkös.