Zagonetna dama slovenskega lutkarstva

Prispevek Vesne Teržan o slovenskem lutkarstvu bi rada dopolnila z nekaj svojimi razmisleki.

Ko sem pred mesecem dni obnavljala lutkovno predstavo v Mariboru, sem na omarici bivalnice zagledala programsko knjižico za letošnji Mednarodni lutkovni festival v Ljubljani. Turobna knjižica, brez radoživih lutk je spominjala bolj na lutkovni pogreb kot na njihov festival. In res so izbrane predstave redke obiskovalce precej razočarale, ena pa je celo odpadla, ker ni bilo dovolj zainteresiranih gledalcev.

Trend sodobnih lutkovnih predstav brez lutk, ki sledijo postmodernim likovnim tokovom prihaja tudi k nam. V češkem in slovaškem lutkarstvu je povzročil krizo, saj so klasična lutkarska znanja šla z ostarelimi mojstri v pozabo. Čehi sami so spoznali, da je češka lutkarija postala prazna, namenjena le še sama sebi.

Lutka je lutkovni inštrument, na katerega lutkar igra. Lahko je zahtevna kot je med glasbili violina ali pa enostavna kot piščalka. Lutke so nastale iz mitoloških potreb in strahov ljudi in se razvile do svoje končne podobe. Ko odrasli lutk niso več potrebovali, so se selile k otrokom, ki še vedno verjamejo vanje in danes polnijo lutkovna gledališča.

Pred 70 leti so naše lutkarstvo zaupali Jožetu Pengovu, ki se ga je lotil zelo resno. Razdelil ga je na gostovalne ročne lutke in na marionete, ki so se naselile na marionetnem odru na Levstikovem trgu. Okoli sebe je zbral dobre sodelavce: lutkovnega tehnologa Cirila Jagodica, oblikovalki glavic: Ajšo Pengov in Maro Kraljevo, animatorje in recitatorje. Z njimi se je rodila Ljubljanska marionetna šola, ki je ponesla glas o naših lutkah po svetu.

S selitvijo lutkovnega gledališča na Krekov trg, v dvorano z velikim odrom, so se odra polastili igralci, režirati so začeli ugledni gledališki režiserji, lutke pa so postale le rekviziti igralcev. Z vsemi je pometla Sapramiška Svetlane Makarovič (1986), ki je nastala mimogrede, z ostarelo ekipo Pengovovih lutkarjev. Kljub takratnemu posmehovanju igralcev, je bila Sapramiška pri otrocih vedno bolj priljubljena in je postala ob Žogici Marogici Jana Malika (1951) in Zvezdici zaspanki Frana Milčinskega Ježka (1955) vedno razprodana klasika LGLja.

Prav je, da se Lutkovno gledališče Ljubjana (LGL) preizkuša tudi s predstavami za starejše otroke in odrasle, saj so take predstave dobrodošli trening za režiserje in animatorje, pa tudi za gostovanja na lutkovnih festivalih, kjer so najuspešnejše predstave, ki doma ne najdejo gledalcev.

Doma je treba poskrbeti v prvi vrsti za otroke, saj je to zanje prva gledališka izkušnja. Predstave naj bodo v različnih tehnologijah, vendar so za otroke še vedno najuspešnejše tiste z marionetnimi lutkami. V LGL se tega ne zavedajo dovolj in vse ostaja le pri obnavljanju starih marionetnih predstav. Nekaj novih sem jim le jaz postavila na oder. Žal je gledališče prehitro upokojilo gospoda Ritmaniča, ki ga je uvedel v lutkovno tehnologijo Pengovov legendarni tehnolog Jagodič. Bojim se, da bo tako tudi pri nas, kot na Češkem, lutkovna tehnologija počasi šla v pozabo.

Pridružujem se proslavi 70. letnice naših lutk z razstavo svojih marionet, ki je imela v Galeriji Kresija v Ljubljani rekordno število obiskovalcev in potuje po Sloveniji. Pripravljam tudi priročnik o lutkah, ki bo, upam, zbral in ohranil vse, kar se je o lutkah do sedaj pri nas nabralo.