Suvereno dobljena bitka

Gostilna Theodosius
Vrhpolje 80b
Tel.: 040 232 090
Bitko na robu Vipavske doline lahko podoživljate ob ponedeljkih in torkih od 12. do 24., ob petkih in sobotah od 12. do 02., ob nedeljah pa od 12. do 17. ure.

Ambient:
prijeten obrat z lepim razgledom in trenutnim sezonskim bonusom: trifunkcijskim (gretje, peka, feeling) odprtim kaminom

Napitki:
seveda večinoma vina iz Vipavske doline, še posebej radi točijo Jamškova; pa nekaj zvarkov Reservoir Dogsov in Pelicona; za digestiv zahtevajte Bratinov gin #3

Dostopnost:
iz Vipave po nekaj ovinkih navzgor, nato parkirajte pred gostilno ali ob cesti; za gibalno ovirane imajo dvigalo

Fino:
ješprenj na rižoto z jurčki polnjeni njoki

Ne tako fino:
sladice

Zanimiv pethodni špancir skozi sezono in lokacijo vas bo pri Theodosiusu stal 35 evrov.

»Ni videti ravno kot bojno polje – prelepo je za kaj takega,« je razgled na Vipavsko dolino vzhičeno pokomentiral Konzumov vojaški ataše, ki smo ga kot gosta vključili v obisk gostilne Theodosius. Ta je takšno ime dobila po vzhodnorimskem cesarju, ki naj bi bil bitko pri Mrzli reki vojeval prav na Vipavskem, pri čemer je premeteno izkoristil moč burje, da je jemala hitrost in skrajševala domet puščic vojske njegovega nasprotnika, zahodnorimskega šefa Evgenija.

A brez skrbi – bojevito rimljansko nrav je zdaj tu prekrila simpatična gostoljubnost mladega gospodarja. Ta je na mizo najprej prinesel čisto svež doma narejen sir, ki smo ga pokapali z nekaj kapljami izjemnega Lisjakovega olivnega olja, nato pa – kot prvo etapo domenjene pethodne procesije – še krasno zloženko iz tankih rezin čez noč mariniranega rostbifa, pečenih kvadratov vlečenega testa in ravno prav poživljajočih hrenovih derivatov. Theodosius pri kuhi ne zapleta stvari po nepotrebnem. Za osnovo jemlje lokalne in sezonske sestavine, deloma tudi stare recepte, potem pa jih s pravo mero zdrave pameti in dobrega občutka konceptualno in tehnično posodablja. Kar je še posebej fino, je, da pri realizaciji preseže pričakovanja tega, kar obljubi z besedami. Ko denimo obljubi, da je bučna kremna juha oplemenitena s kančkom račjih prsi, si človek predstavlja, da bo povrhu plavala rezina industrijskih sušenih račjih prsi, ki jih oštirji pozimi tako radi ponujajo za predjed, potem pa v juhi najde mehke in okusne kose pravkar pečenih račjih prsi.

In njoki, prek katerih nalijejo medvedje močan medvedov ragu, niso čisto navadni, ampak so polnjeni z jurčki, ki lepo zaokrožajo zemljasto špuro jedi, prav tako kot dimljena skuta nadgradi na rižotni način pripravljen crkljajoč krožnik ješprenja.

Lokalnost se potem pelje še naprej – počasi mehčan kvader svinjske potrebušine je na koncu procesa tako mehak – in z dodatkoma zaocvirkane kisle repe in praženega krompirja tako domačen – da bi ga zlahka postregli tudi kakemu brezzobemu veteranu, za one, ki bolj prisegajo na prvinsko in hitro predelavo mesovja v okusno jed, pa je v sobi že zakurjen kamin, na katerega gradeli se na hitro ustavijo jagnječje zarebrnice, ki jih nato opremijo še s pečenim krompirjem, polovico radiča in tartufnim medom. Do tu je bilo vse krasno in bitka z inšpektoratom je bila tako rekoč dobljena. Rahlo razočaranje sta potem bili sladici – v kozarec ujeta čokolada in kaki ter preveč ambiciozno razstavljen in po krožniku nafrfuljen kvazi jabolčni štrudelj. (Obča pripomba: kuharji, razstavljanje je že malo passe, čas bo, da sladkarije spet začnete sestavljati v urejene celote.) No, ko je zapisnikar obed nenadejano digestiral s požirkom močno ohlajenega (a čistega, brez ledu in tonika) izjemnega, minimalističnega, po pomarančni lupinici lepo vonjajočega lokalnega Bratinovega gina #3, se je vse skupaj spet postavilo na svoje mesto: Theodosius je odlična in res prijetna gostilna z izjemnim občutkom za prepletanje klasičnega in modernega.