Nova fronta sovraštva

Vrnitev panslovanskega levičarskega militarizma

Ponovno se krepi sovražnost. Tokrat je veliko bolj prefinjena, kot je bila včasih, fašisti so dojeli, da s starimi načini ne bodo prišli daleč, liberalni standardi strpnosti so jih prisilili k prenovitvi podobe. Tako smo v Italiji dobili hipsterske fašiste, v Franciji intelektualizirane fašiste, zdravorazumske fašiste v ZDA, še na Madžarskem mladi rodovi fašistov s studom gledajo na staro šolo pijanih obritoglavcev, ki se za obrambo pred muslimani in Romi urijo po ulicah Budimpešte. Vsem je skupno, da spreminjajo stara gesla, da so se na površju odmaknili od rasizma in ksenofobije in da so našli novega sovražnika – liberalni establišment, ki jim otežuje obrambo evropske trdnjave. Morda presenetljivejše od napada liberalcev z desne pa je odprtje nove, leve fronte proti humanizmu. Na spletu se je izoblikovalo neoleninistično gibanje tankie, ki pa ne napada desnice, temveč se ji raje pridružuje v kritiki liberalnih norm.

Tankieji pot začenjajo podobno, kot jo je začela alt desnica, po temnih kotih interneta. Stereotipno si jih lahko predstavljamo kot internetne geeke, politične teoretike, ki so skrajno sovražni do liberalnega imperializma, ki je našo zgodovino ustavil v kapitalizmu. Ideološko so apologeti leninizma, ki je znan po tem, da po njem doseganje političnih ciljev upravičuje vsa razpoložljiva sredstva. Tankieji so ime dobili po pogostih vdorih sovjetskih tankov v »komunizmu neprijateljske« države, kot je bil tisti leta 1956 na Madžarskem, ko je Sovjetska zveza (SZ) v kali zatrla željo madžarskih delavcev po demokratičnem upravljanju podjetij. Med tankieji je pogosta raba referenc na gulage; pripadniki gibanja se večkrat šalijo, da imajo sezname neustreznih ljudi, Stalin je, podobno kot pri nekaterih alt desničarjih Hitler, razumljen kot zabaven stric ter obenem avtoriteta, ki lahko reši težave. Pogosto je zanikanje vojnih zločinov SZ, v pogovoru s tankieji človeka preseneti, da z alternativnimi dejstvi poskušajo upravičiti Stalinov gladomor v Ukrajini. Prevzeli so identitetne elemente panslovanskega mačizma in militarizma, odmaknili so se od družbenih mnenj, ki jih navadno razumemo kot »napredna« oziroma »levičarska«. Sovražijo veganstvo in gojijo običaje težkih mesojedcev, zavračajo LGBT in druge identitetne politike in jih obravnavajo izključno kot malomeščanski privilegij, zavračajo tudi celotno meščansko kulturno zapuščino, kar lahko sega od Tolstoja do serije Girls. Čeprav so pogosto pripadniki srednjega in celo malomeščanskega razreda, se upirajo vsem znakom pripadnosti temu razredu, denimo humanističnim vrednotam, imajo jih za irelevantne, celo škodljive pri obravnavi strukturnih vprašanj družbe, ki jih reducirajo na vprašanja kapitalizma. Tudi minimalno plačo in druge socialne ukrepe, ki so sicer namenjeni slabše plačanim delavcem, vidijo kot opij za malomeščansko slabo vest, kot ukrepe, ki utrjujejo kapitalizem in zavirajo možnosti za boljševiško revolucijo. Tankieji zagovarjajo povsem tribalističen odnos do politike, očiščen vse liberalne navlake, odnos, ki ne sprejema kompromisov.

Na spletu se je izoblikovalo neoleninistično gibanje tankie, ki pa ne napada desnice, temveč se ji raje pridružuje v kritiki liberalnih norm.

Liberalci so, ravno nasprotno od tankiejev, na strani kompromisne in nenačelne politike, zato jih obrne vsak močnejši veter. Primer tega je bila politika demokratov v šestdesetih letih, njihove vietnamske vojne, nesposobnosti nadziranja inflacije in absurdne podrejenosti nenehni grožnji »rdečega alarma«. Kulturni marksizem je v tistih časih legitimno kritiziral liberalno politiko. In tudi danes je veliko prostora za kritično obravnavo establišmenta, vendar pa tankieji tega prostora ne izkoriščajo. V razpravi liberalizma prevladujeta cinizem in poceni satira, vsebine je zelo malo in še ta je izjemno pomanjkljiva. Liberalcem očitajo, da so razredno vprašanje podredili identitetnim vprašanjem, ki so med volivci bolj priljubljena. Da se osredotočajo na »prosti čas«, čeprav naj bi bila poglavitna determinanta življenja sfera ekonomske produkcije in distribucije. Res je sicer, da z izrazom (neo)liberalna lahko označimo politiko tako rekoč celotnega strankarskega spektra; v Sloveniji na primer desno-centristični NSi in SDS, ki zagovarjata deregulacijo trga, pa tudi sredinsko Stranko modernega Cerarja in preostalo sredinsko/liberalno koalicijo. Vendar je nespametno in nemogoče posploševati iz »samooklicanih strankarskih liberalcev« na »liberalizem« – liberalizem ni kapitalističen, prav tako kapitalizem ni liberalen. Posploševanje, značilno za tankieje, je utemeljeno na slamnatem možu. V zgodovini liberalizma najdemo različne ideje, ki so izrazito socialistične, pa čeprav ne v marksističnem besednjaku. Številni socialisti pred Marxom in po njem so iskali načine delavskega opolnomočenja, ki pa ni odvisno od podržavljenja produkcijskih sredstev ali centralnoplanske alokacije. Radikalni liberalizem je izrazito antikapitalističen, zahteva vzpostavitev humanističnih standardov (npr. demokratičnost in legitimna zasebna lastnina), od katerih je kapitalizem oddaljen veliko bolj, kot si navadno mislimo. Vendar subkultura tankiejev ne dovoli spogledovanja z idejami, ki posegajo onstran leninistične panaceje. Na tem mestu postane jasno, da tankiejem ne gre za emancipacijo delavca, temveč predvsem za lastno identitetno emancipacijo v klišejih, kot je »komunistična revolucija ali nič«.

Velik del kulturnega boja tankiejev poteka prek memov, sličic, ki jih krasijo različni zapisi in jih je mogoče hitro izdelati ter deliti na spletu. Gre za nekakšno obliko stripa za nove generacije, zaznamujejo pa jih jedek cinizem, nihilizem in poudarjena politična nekorektnost, pogosto tudi grobost pri izrazito osebni obravnavi nasprotnikov. V poplavi, imenovani internet, se pogosto zgodi, da si enako slikovno predlogo delijo pripadniki zelo različnih političnih nazorov. Prav to je morda značilno za internetno kulturo, ki vse spravlja na isti imenovalec. V svetu politične teorije je znana ideja konjske podkve, ki politični razpon razporedi v obliki tega predmeta. Skrajno desna in skrajno leva se približata, a se ne stikata. Kibernetski prostor konjsko podkev stiska bolj in bolj, v odnosu do liberalcev pravzaprav dobimo skupno točko. Liberalci niso zgolj politični nasprotnik, ki si zasluži vsebinsko kritiko, temveč postanejo tarča demoniziranja. Skoraj bi lahko rekli, da so za tankieje to, kar so komunisti za stare fašiste. Seveda sami to zanikajo, češ da ne gre za nič drugega kot zabavo in simbolno nasilje. A tudi alt desničarji so na prvi pogled samo cinični troli – pa vendarle se vsakič znova izkaže, da mislijo povsem resno, tudi če sebi tega nočejo priznati. V praksi so neofašisti, čeprav ves čas zatrjujejo da niso in da jih levica tako imenuje, ker so zgolj politično nekorektni.

Sovražnost je najbolje razumeti znotraj okolja, v katerem jo najdemo. Alt desničarji so poraženci sodobnega sveta, nemočno opazujejo nekaj, kar imajo za počasen propad svojih tradicij, vrednot in predstave po njihovem idealnega družbenega reda, kakršenkoli pač je. Globalizacija, regulacije na trgu dela in opolnomočenje različnih identitetnih manjšin so svet premaknili v območje večje enakosti, nostalgiki za starimi časi pa na novo stanje niso bili pripravljeni. Strupenost alt desnice lahko razumemo kot zagrenjen in obupan odziv na zmanjševanje tradicionalnih privilegijev in na nezmožnost številnih moških in žensk, ki se vedno teže znajdejo v partnerskih odnosih, izpraznjenih klasičnih vlog. Desničarji tudi sami priznajo, da je njihova nestrpnost samo odziv na ogroženost lastnega obstoja, grožnjo izgube udobja, ki jim ga namenja stara ureditev.

Tankie je in ostaja leninistični puritanec, ki bo, če se bo znašel v strelskem vodu, najprej streljal na Mesca in šele nato na Brščiča.

Tudi pri sovraštvu tankiejev je pomembno ozadje. Manifestacija levičarske frustracije v subkulturi tankiejev izhaja iz nemoči, da bi ponudili drugo možnost, ki naj bi izkoreninila kapitalistično krajo presežne vrednosti od delavca. Zaradi odsotnosti pobude za radikalno politično intervencijo so se na položaju zasidrale liberalne politične elite, ki so vzpostavile vplivne institucije v političnem marketingu, zavodih, civilni družbi, na akademijah, te pa so večinoma izrinile vpliv revolucionarnih levih politik, navdahnjenih pri leninizmu. Grška Siriza ni postala revolucionarna stranka, temveč se je podredila zahtevam trojke. Slovenska Levica je spremenila sestavo, vse moči usmerila v parlament in se odpovedala prvotni zamisli o mreži lokalnih odborov, ki bi skrbela za kulturno identiteto delavskega razreda. Realnost sodobne parlamentarne politike je prišla do popolnega izraza. »Čakajoč revolucije« je vedno naivnejša pozicija, z njo tankiejevski levičarji tonejo v vode irelevantnega, njihov poslednji klic po pozornosti pa je obrat k militantnosti, k leninističnemu dogmatizmu, ki je postal varno zatočišče. Ponuja namreč odgovor na rastočo osamljenost sodobnega sveta ter up v komunistični (namesto tradicionalistično-krščanski) raj na zemlji, kjer bodo poravnane vse krivice.

Cena tankiejevskega brezupa je na eni strani psihološka – številni izgubljajo mentalne zmogljivosti in higieno v otroških igricah, ki postajajo vse nevarnejše –, na drugi strani pa dela škodo levici kot taki. Utrjevanje leninističnega dogmatizma jemlje avtoriteto levici, ki bo v luči prihajajoče krize in ob porastu fašističnih populistov bržčas nujna okrepitev izginjajočemu liberalnemu konsenzu. Vendar ne gre pričakovati radikalnih sprememb. Tankieji so identitetno gibanje, ki ga vodijo natančno določeni zakoni misli in vedenja, vsak kompromis z njihove strani je pravzaprav kršenje okorelih pravil njihove subkulture, vsak poseg zunaj njihovih zapovedi pa je s tem poseg zunaj lastne identitete. Tankie je in ostaja leninistični puritanec, ki bo, če se bo znašel v strelskem vodu, najprej streljal na Mesca in šele nato na Brščiča.