Molilni zajtrki

Žan Mahnič, tisti poslanec SDS, ki zelo rad preganja begunce in udbaše, vse tiste, ki mu niso pogodu, je te dni ponosno tvitnil, da so imeli v državnem zboru »prijeten obisk«. Mahniča in druge je obiskal Blaž Švab, javno izpričani katoličan, sicer bolj znan po tem, da je vodja narodno-zabavnega ansambla Modrijani. Švab ni bil v državnem zboru kar tako, poslancem se je pridružil pri »molilnem zajtrku«. V državni zbor ga je povabila Ljudmila Novak, nekdanja predsednica Nove Slovenije, gost pa je pred zbranimi, kot je zapisala Novakova, »odkrito spregovoril o svoji izkušnji vere in svojih vrednotah, iz katerih zajema tudi moč in navdih za glasbeno ustvarjanje«.

Molilni zajtrki? V slovenskem parlamentu? V državi, kjer imamo ustavno določbo o ločitvi verskih skupnosti in države, v okolju, kjer je katoliška cerkev zaradi interesne navezave na politiko ter lastnih škandalov vedno manj priljubljena?

Švabov novembrski obisk in pogovor o veri ni bil prvi takšen dogodek v slovenskem parlamentu. Molilni zajtrk, srečanje poslancev različnih političnih usmeritev in veroizpovedi, kramljanje ob kavi in piškotih ter pogovor o Vsemogočnem so v slovenskem parlamentu prvič pripravili že pred štirimi leti. Po tujem zgledu – najbolj znani so molilni zajtrki iz ZDA, kjer pa ne gre le za klepet o duhovnosti, temveč za lobistični dogodek – ga je k nam pripeljala Ljudmila Novak. To ni presenečenje, njen strankarski prijatelj Lojze Peterle se že leta udeležuje molilnih zajtrkov v evropskem parlamentu, pravzaprav jih je zadnja leta tudi prirejal. Tam zbrani evropski poslanci in njihovi prijatelji poslušajo te in one, duhovnike, teologe, politike, modre može in žene, ki jim pojasnjujejo odnos do transcendence. Tako je na takšnem srečanju pred nekaj leti govorila mlada vdova iz Albanije, ki je zaradi krvnega maščevanja izgubila moža, a je krvniku po krščansko odpustila, govoril pa je tudi nekdanji veleposlanik neke države, musliman, ki je javno kritiziral tiste, ki Kristusa povezujejo zgolj s kristjani, saj naj bi bil mesija na ta svet prišel za vse ljudi. Jezusova veličina je podrobno opisana tudi na spletni strani evropskih molilnih zajtrkov. Na njih se vsako leto sicer zbere približno 300 ljudi, za obisk prireditve sta potrebna predhodna registracija in plačilo, vse zbrane druži »politično delo v skladu z načeli, ki jih je učil in živel Jezus Kristus«. Molilnega zajtrka v evropskem parlamentu se ni udeležil le Lojze Peterle in še kateri od slovenskih evropskih poslancev, tam sta pred leti pela Sašo Mežek in Giani Rijavec.

V Sloveniji je podobno. Pred tremi leti, na prvem molilnem zajtrku, je bil v slovenskem parlamentu gost nekdanji predsednik etiopske vlade Tamrat Layne, ki je bil v mladih letih ateist in komunist, po letu 2000, ko ga je vrhovno sodišče obsodilo zaradi korupcije, pa je v zaporu začel spoznavati različne verske tradicije. Ko se mu je neke noči v celici prikazal Jezus Kristus, se je odločil za krščanstvo. Danes o svojih izkušnjah predava po svetu. Drugi takšen gost je bil brat Yun, pričevalec iz Kitajske, ki ga je v Slovenijo povabila katoliška cerkev, založba Družina pa je izdala knjigo z njegovo življenjsko zgodbo. Lani je slovenskim parlamentarcem na molilnem zajtrku govorila igralka Milada Kalezić, dobitnica Borštnikovega prstana, ki se je zadnja leta posvetila pravoslavni veri. »Na zajtrke pridejo predstavniki vseh parlamentarnih strank,« pravi eden izmed slovenskih poslancev. »Samo Levice do zdaj ni bilo, gre za normalne, bogate pogovore, zelo lepo je, pravzaprav se pogovarjamo o vsem, samo o politiki ne.«

Pri Levici so glede tega vprašanja postavili ostro mejo. »Ločenost države in verskih skupnosti jasno zapoveduje ustava,« pravijo in dodajo, da zagovarjajo dosledno upoštevanje tega načela. »Zato molitveni zajtrki, molitveni prostori in srečanja, povezana z vero, ne sodijo v prostore državnega zbora. V državah, kjer imajo ustavno določbo o ločenosti cerkve od države, nimajo ne prostorov za molitev niti verskih srečanj, v drugih evropskih državah pa so verska srečanja in prostori za molitev v parlamentih prej izjema kot pravilo.«

Molilni zajtrki seveda niso klasični verski obredi, prav tako se tam ne opravlja bogoslužje, ni kadila in mašnih plaščev. Hkrati pa so gotovo eksplicitno verski dogodki, ki so neposredno povezani z vero. V parlamentu se torej v 21. stoletju pogovarjajo o izkušnji boga.

Umik v duhovnost bi tako lahko zgladil kakšen nepotreben proceduralni zaplet ali pa bi si v tihi sobi nekateri poslanci »izprašali vest«.

V državnem zboru se do vprašanja, ali gre za kršitev ustavnega načela ločitve države in verskih skupnosti, niso želeli neposredno opredeljevati. Zapisali so le, »da tovrstne dogodke prirejajo tudi v nekaterih drugih evropskih parlamentih«. V uradu za verske skupnosti, ki deluje pri ministrstvu za kulturo, so na vprašanje, ali gre za kršitev ustave, odgovorili konkretneje. Po njihovem mnenju se govorjenje poslancev o njihovem odnosu do boga »uvršča v svobodo govora iz 39. člena ustave, ne pa v določila o ločitvi države in verskih skupnosti«.

Parlamentarne kapele

Molilni zajtrki pa niso edini (psevdo)verski običaji, ki so neposredno povezani s parlamentarnimi stavbami. Podoben primer so molilne kapele ali meditativni prostori za duhovno kontemplacijo in pomiritev. Takšne prostore poznajo v nekaterih evropskih državah, v drugih, te so v večini, denimo v Franciji in na Irskem, pa ne.

V evropskem parlamentu imajo v Strasbourgu in Bruslju »tiho sobo«, v tem prostoru ni nobenih prepoznavnih religioznih simbolov, verski predmeti so, kadar ne poteka obredje, katoliško, protestantsko, budistično, muslimansko ali kakšno drugo, varno spravljeni v omare. Podobno nevtralno oblikovan prostor imajo v parlamentarni skupščini Sveta Evrope. Na Češkem so bolj neposredni, v tamkajšnji parlamentarni kapeli so jasno vidni krščansko-judovski elementi. Podobno monoliten pogled na vero poznajo v Litvi, kjer imajo znotraj parlamentarnih prostorov posebno dvorano, poimenovano po papežu Janezu Pavlu II. Tudi v Nemčiji imajo v stavbi Bundestaga molitveni prostor, namenjen pripadnikom različnih veroizpovedi. V njem so liturgični predmeti, poznajo pa tudi redne jutranje molitve, pri katerih se občasno zbirajo nekateri poslanci. Zasedanja nekaterih parlamentov se, predvsem zaradi tradicije, začnejo tudi z molitvijo, tako je recimo v britanskem parlamentu in na Irskem …

V Sloveniji za zdaj ni bila vložena uradna zahteva, da bi tudi naši poslanci v stavbi državnega zbora dobili prostor za molitev in meditacijo. »Bi pa tako zahtevo podprl,« pravi evropski poslanec Lojze Peterle, ki mu pritrjuje tudi Matej Tonin iz Nove Slovenije: »Glede na številne vroče razprave in razgreto ozračje, ki smo mu v zadnjem času priča v slovenskem parlamentu, poseben prostor za umiritev in razmislek ne bi mogel škodovati.«

Molilni zajtrki niso klasični verski obredi, prav tako se na njih ne opravlja bogoslužje, ni kadila in cerkvenih plaščev. Hkrati pa so eksplicitno verski dogodki, ki so povezani z vero.

V uradu za verske skupnosti zamisel o posebnem prostoru, zanimivo, podpirajo. Pravijo, da ne razpolagajo s podatki, ki bi govorili o nujnosti ureditve »posebne meditativne kapele«, saj se lahko poslanci duhovno oskrbijo enako kot drugi državljani, a hkrati dodajajo, »da bi bila ureditev prostora za meditacijo primerna«. »Urnik poslancev je namreč pogosto natrpan, seje državnega zbora lahko potekajo pozno v noč in pri svojem delu sprejemajo tudi pomembne odločitve.« Umik v duhovnost bi tako lahko zgladil kakšen nepotreben proceduralni zaplet ali pa bi si v tihi sobi nekateri poslanci »izprašali vest«. Če bi v slovenskem državnem zboru že bil takšen prostor, bi morali tisti, ki bi ga opremljali, paziti, da iz njega ne bi nastala klasična katoliška kapela. Na to opozarjajo tudi v uradu. »Pri premisleku o ureditvi takšnega prostora bi bilo treba upoštevati načelo dostopnosti (in pluralnosti, na kateri je utemeljena ideja o parlamentu), kar pomeni, da bi bilo treba prostor urediti versko in ne-versko svetovnonazorsko nevtralno.« V državnem zboru je že danes nekaj križev, sramežljivo ga imajo na steni v prostorih poslanske skupine Nove Slovenije, kakšnega večjega protesta pa zaradi tega ni.

Niso pa prostori za duhovnost v javnih stavbah velika novost. Že leta jih poznajo v nekaterih slovenskih bolnišnicah, a tam so ti prostori pogosto preveč katoliško naravnani. Zato so na eni zmed sej sveta vlade za dialog o verski svobodi pripadniki islamske skupnosti pozvali vodstva bolnišnic, naj tudi njim omogočijo izvajanje duhovne oskrbe. Iz bolnišnic so odgovorili, da bodo poskušali zagotoviti dodatne prostore za duhovno oskrbo pripadnikov drugih verskih skupnosti.