Naš manifest za rešitev Evrope pred samo seboj

Od izvolitve protievropsko nastrojenih vlad po vseh koncih Evropske unije in ob skorajšnjem odhodu Združenega kraljestva ni več mogoče nadaljevati po starem. Ne moremo preprosto čakati na naslednji odhod oziroma nadaljnje razpadanje unije, ne da bi poskrbeli za temeljite spremembe v sedanji Evropi. Naša celina je ujeta med politična gibanja, katerih program je omejen na preganjanje tujcev in beguncev, na drugi strani pa so tista, ki se imajo za evropska, a v resnici še vedno menijo, da že samo skrajni liberalizem in povečevanje konkurence štejeta kot politični projekt. Ne zavedajo se, da ravno to pomanjkanje družbenih ambicij vodi v občutke odrinjenosti.

Nekaj gibanj skuša prekiniti ta usodni dialog in se lotiti strukturnih težav, ki so se porodile po desetletju gospodarske krize. Specifično evropskih kriznih situacij je veliko: strukturno preskromno investiranje v javni sektor, predvsem v usposabljanje in raziskave, povečevanje socialne neenakosti, hitrejše globalno segrevanje in kriza pri sprejemanju priseljencev in beguncev. Vendar imajo ta gibanja pogosto težave pri oblikovanju povezanih alternativnih projektov in opisovanju, kako točno bi uredili Evropo prihodnosti.

Zato evropski državljani iz različnih okolij in držav danes objavljamo poziv za globinsko preobrazbo evropskih institucij in politik. Naš manifest vključuje stvarne predloge, zlasti projekt za pakt o demokratizaciji in proračunski projekt – vse to je tudi javno dostopno. Naše zamisli resda niso popolne, a jih vsaj imamo. Javnost si jih lahko ogleda in jih izboljša. Temeljijo na preprostem prepričanju, da mora Evropa ustvariti nov model, s katerim bo zagotovila pošten in trajen socialni razvoj svojih državljanov. Edini način, kako jih prepričati, je opuščanje ohlapnih in teoretičnih obljub. Če bi Evropa rada vnovič postala solidarna s svojimi državljani, to lahko doseže le s prepričljivimi dokazi, da zna sodelovati, tiste, ki kujejo dobiček z globalizacijo, pa mora prisiliti k financiranju koristi, ki jih lahko zagotavlja javni sektor. To pomeni, da bi velika podjetja morala prispevati več kot majhna in srednje velika, najbogatejši davkoplačevalci pa plačati več kot revni. Danes namreč ni tako.

Naši predlogi temeljijo na oblikovanju proračuna za demokratizacijo, o katerem bi razpravljali in odločali v novi, suvereni evropski skupščini. Ta bi Evropi končno omogočila, da bi se opremila z javnimi ustanovami, sposobnimi takojšnjega soočanja s krizami v Evropi in oblikovanja nabora temeljnih javnih dobrin in storitev v okviru stabilnega gospodarstva na temelju solidarnosti. Obljuba, dana v rimski pogodbi v zvezi z uskladitvijo življenjskih in delovnih pogojev, bo končno dobila pravo težo.

Ta proračun bo, če bo evropska skupščina to želela, financiran s štirimi glavnimi evropskimi davki, oprijemljivimi prepoznavnimi znaki te evropske solidarnosti. Nanašali se bodo na dobiček velikih podjetij, najvišje prihodke (nad 200 tisoč evrov letno), največje zasebno premoženje (v vrednosti več kot milijon evrov) in ogljikove izpuste (z najnižjo ceno 30 evrov na tono). Če bi ga določili na štiri odstotke bruto domačega proizvoda, kakor predlagamo, bi s tem denarjem lahko financirali raziskave, usposabljanje in evropske univerze, ambiciozen program za preobrazbo modela gospodarske rasti, financiranje sprejemanja in vključevanja priseljencev in podporo tistim, ki bi to preobrazbo uresničevali. Poleg tega bi lahko državam članicam omogočili nekaj proračunske prožnosti pri lajšanju regresivne obdavčitve, ki je odvisna od plače ali porabe.

Ukrepati moramo hitro. Odločilno bi bilo, če bi vse države članice EU brez omahovanja začele sodelovati, zlasti štiri največje članice evrskega območja.

Ne gre za ustvarjanje sistema, po katerem bi plačila razporejali po Evropi – jemali denar »krepostnim« državam in ga dajali tistim manj pridnim. S projektom bi zmanjševali razkorak med porabo in prihodki, ki jih plačuje država, na mejo 0,1 odstotka njenega BDP, ta delež pa bi lahko povečali le s soglasjem. Gre predvsem za zmanjševanje neenakosti znotraj držav in ne med njimi, za vlaganje v prihodnost vseh Evropejcev. Vendar bi ti izračuni izključevali porabo, ki vsem državam koristi enako, denimo ukrepe proti podnebnim spremembam. Proračun za demokratizacijo bi spodbujal tudi približevanje med državami, saj bi z njim financirali evropske javne dobrine, koristne za vse. Ker moramo ukrepati hitro in hkrati Evropo izvleči iz trenutne tehnokratske slepe ulice, predlagamo ustanovitev evropske skupščine, ki bo omogočila razpravo o novih evropskih davkih in glasovanje o njih, pa tudi proračun za demokratizacijo. Zaradi evropske skupščine ne bi bilo treba spreminjati že podpisanih evropskih pogodb.

Skupščina bi seveda morala biti v stiku z institucijami, v katerih sprejemajo odločitve (zlasti z ustanovo Eurogroup, v kateri se vsak mesec neformalno srečajo finančni ministri držav z evrom). V primeru nestrinjanja bi skupščina imela zadnjo besedo, sicer bi bila ogrožena njena sposobnost za vlogo novega transnacionalnega političnega prostora, v katerem bi do besede končno prišle tudi stranke, družbena gibanja in nevladne organizacije. Na kocki bi bila tudi njena učinkovitost, saj gre za to, da bi Evropo končno iztrgali iz notranje inercije medvladnih pogajanj. Ne smemo pozabiti, da pravilo o fiskalni soglasnosti, ki velja v EU, že leta onemogoča sprejetje evropskih davkov in ohranja vztrajno zatekanje k fiskalnemu dumpingu, ki ga izvajajo bogati in najmobilnejši, kar je početje, ki se kljub vsem besedam nadaljuje še danes – in se bo nadaljevalo, če ne bodo v veljavi nova pravila odločanja.

Ker bo nova evropska skupščina lahko potrjevala davke in vplivala na samo srčiko demokratičnih, fiskalnih in socialnih dogovorov držav, morajo osrednjo vlogo dobiti državni in evropski poslanci. Zato v pogodbi o demokratizaciji, ki si jo je mogoče ogledati na spletu, predlagamo, da bi 80 odstotkov članov evropske skupščine prihajalo iz državnih parlamentov, preostala petina pa iz sedanjega evropskega parlamenta. O tem bi se bilo treba še pogovarjati. Naš projekt bi lahko deloval tudi ob manjši zastopanosti državnih poslancev (na primer 50 odstotkov), vendar menimo, da bi bistveno zmanjšanje predlaganega odstotka okrnilo legitimnost evropske skupščine pri vključevanju vseh evropskih državljanov v prizadevanja za nov socialni in fiskalni dogovor, spori zaradi demokratične legitimnosti med državnimi in evropskimi volitvami pa bi hitro spodkopali ves projekt.

Zato bi državne volitve dejansko preobrazili v evropske. Člani, izvoljeni na državni ravni, odgovornosti ne bi več mogli preprosto prelagati na Bruselj in ne bi imeli druge možnosti, kot da volivcem pojasnijo projekte in proračun, ki bi jih želeli zagovarjati v evropski skupščini. S povezovanjem državnih in evropskih poslancev v eni skupščini bi pripomogli k soodločanju, ki trenutno poteka le med voditelji držav in finančnimi ministri.

Ukrepati moramo hitro. Odločilno bi bilo, če bi vse države članice EU brez omahovanja začele sodelovati, zlasti štiri največje članice evrskega območja (ki pomenijo več kot 70 odstotkov BDP in prebivalstva), vendar je projekt mogoče potrditi in uresničevati tudi v drugačnih kombinacijah sodelovanja željnih držav. Tistim, ki bi rade čim prej dosegle izboljšave, omogoča, da to storijo takoj. Vse bi morale prevzeti odgovornost in sodelovati v podrobni ter tvorni razpravi o prihodnosti Evrope, da celina ne bo še naprej tonila v škodljivo nesložnost.