Kaplja čez rob

»Koliko postaj še? Tri?« »Ne, dve.« »Dve, si prepričan?» »A šteješ? A kdo šteje?« »Kaj pa potem? Nam bo uspelo priti do postaje Saint-Lazare?« se je slišalo na natrpanem metroju številka 12, eni redkih linij, kjer je metro ustavljal na vsaki postaji in ki ni bila zaprta v soboto dopoldne, 8. decembra, ko so se v Franciji odvijale četrte množične demonstracije. Zbegana skupinica potnikov niso bili turisti. Bili so prebivalci francoskega podeželja in primestnih regij, ki v življenju še niso obiskali Pariza, zdaj pa so se odločili za pot do francoske prestolnice. Ne zato, da bi si ogledali zgodovinske znamenitosti, ampak da bi se pridružili vsesplošnim protestom. Gibanje, ki se je začelo s peticijo za znižanje cen goriva in preraslo v geografsko najbolj razširjeno mobilizacijo francoskih delavcev in delavk v zgodovini Francije, v središče postavlja problem družbene nepravičnosti neoliberalnih politik »zategovanja pasu« in zmanjševanja stroškov dela. Te so s prihodom Emmanuela Macrona na predsedniški stol dobile nov zagon, Francijo pa pripeljale na rob političnega zloma.

Danes se nemara zdi, da se gibanje »rumenih jopičev«, ki je dobilo ime po prepoznavnem znaku protestnikov, oblečenih v rumene delovne telovnike, obvezne pri delu na cesti, odvija le v Parizu. Sprva so se mobilizirali predvsem sloji prebivalstva iz delavskega razreda in nižjega srednjega sloja, ki živijo v ruralnih in polmestnih regijah, ter z organizacijo cestnih blokad in zapor začeli protestirati proti napovedanemu zvišanju davka na bencin.

Res je – z dvigom davka želi francoska vlada spodbuditi prebivalce, da bi začeli uporabljati okolju prijaznejše načine prevoza, denimo električne avtomobile. A za to je najprej potrebna primerna infrastruktura, te pa zunaj večjih mest zaradi nezadostnih državnih investicij praktično ni. Vlada tudi ni ponudila nobenih subvencij, s katerimi bi gospodinjstvom, zlasti revnejšim, lajšala prehod na električne avtomobile. Javni prevoz je močno razvit le v regiji Ile-de-France, kjer se nahaja Pariz, povezave med manjšimi mesti in naselji v ostalih regijah pa so močno podhranjene.

Prebivalci ruralnih in polmestnih regij dejansko nimajo alternative. Za številne uporaba avta ni stvar ekološke zavesti in družbenega statusa, ampak preprostega preživetja. Ljudje so namreč primorani za vsak najmanjši premik sesti v avto – da gredo v službo in po nakupih, odpeljejo otroke v šole, obiščejo zdravnika, se odpeljejo k prijateljem na večerjo ipd. Gorivo je tako za mnoge eden ključnih mesečnih izdatkov, davek pa predstavlja približno 60 odstotkov cene litra goriva.

Ženske so med glasnejšimi in dejavnejšimi udeleženci gibanja ter pobudnice mnogih cestnih blokad in zapor. Zaradi izrazite plačne neenakosti bi napovedan dvig davka na gorivo še posebej prizadel matere samohranilke in samske ženske. Moški v povprečju dobivajo za več kot eno petino višje plače od žensk. »Z veseljem bi plačala davke, a kako naj jih, če pa se komaj prebijem skozi mesec?« je povedala Veronique Lestrade iz Montreuilja, ki redno pomaga hčeri in njenim otrokom, vladna davčna politika pa jo je spodbudila, da se je prvič v življenju politično aktivirala in začela sodelovati pri množičnih mobilizacijah.

Vlada začetnim protestom sprva ni namenila večje pozornosti, to pa je »rumene jopiče« še bolj podžgalo in jih pripeljalo do Pariza in marša po Elizejskih poljanah. »A to je Slavolok zmage?« se jih je čudilo veliko, ki so s slogani »Pariz, pokonci, dvigni se«, »Vsi skupaj, vsi skupaj« klicali k solidarnosti. »Rumenim jopičem« so se pridružili tudi študentje in dijaki, železniški sindikati, aktivistične organizacije in društva ter mnogi drugi, ki so se, oblečeni v rumene telovnike ali pa tudi ne, pridružili skupnemu uporu. Gibanje se je kmalu razširilo tudi na čezmorska ozemlja Francije. Prebivalci otoka Réunion, francoskega departmaja v Indijskem oceanu, kjer približno dve petini prebivalstva živita pod mejo revščine, so že sredi novembra popolnoma blokirali otok za več dni, nad protestnike pa je vlada v kolonialnem slogu poslala kar vojsko.

S tem se je razširila tudi politična agenda protestnega vala. Problem dviga davkov na gorivo so kmalu preglasile zahteve po bolj pravični porazdelitvi družbenega bogastva.

Poglej na rolex – Čas je za revolucijo; Macron, odstop; Mi bi tudi radi plačali davek na premoženje – Macron, vrni denar; Kdor seje bedo, žanje jezo; Macron izdajalec – ljudstvo je lačno, so napisi, ki jih lahko beremo na plakatih protestnikov, zidovih hiš, smerokazih na krožiščih, kakopak pa tudi na rumenih delovnih telovnikih. Med najglasnejšimi zahtevami protestnikov so danes dvig minimalne plače, znižanje starosti upokojitve, večja socialna pravičnost davčne politike, a tudi več vrtcev in možnost referendumskega odločanja.

Ob prihodu na oblast se je Macron namreč brez obotavljanja naslonil na člen 49(3) francoske ustave, ki predsednikom republike dovoljuje, da se z uredbami (ordonnances) izognejo razpravam in glasovanju v parlamentu. S tem mu je uspelo dokončati »Hollandov projekt« in vpeljati reformo trga dela, ki je vodila do masovnih protestov leta 2016. Tudi drugače je Macron znan po svoji vzvišenosti in samovoljnosti, zaradi česar se ga je prijel vzdevek »predsednik Zevs«.

A trenutna politična kriza v Franciji ni povezana le z načinom vladanja – predvsem gre za smer družbeno-ekonomskih politik. Od nastopa mandata je Macron ukinil davek na premoženje in znižal prispevke delodajalcev za socialno varnost. Ti ukrepi naj bi spodbudili gospodarstvenike k večjemu vlaganju in oblikovanju novih delovnih mest. Dejansko pa se gospodarska rast v Franciji upočasnjuje, investicije padajo in stopnja brezposelnosti stagnira.

Fiskalna darila bogatim so javno blagajno drago stala, račun za poplačilo nastalega primanjkljaja pa je bil izstavljen predvsem najšibkejšim družbenim slojem. V zadnjem letu je vlada med drugim dvignila prispevke, ki jih vplačujejo zaposleni in upokojeni, zamrznila subvencije za stanovanja, podaljšala zamrznitev plač državnim uslužbencem, zmanjšala izdatke za izobraževanje in zdravstvo ter dvignila davke na potrošnjo, ki prekomerno bremenijo revnejša gospodinjstva.

Pomembno je, da desnici ne pustimo, da bi si prilastila to ljudsko jezo, ki je popolnoma verodostojna in legitimna.

Raziskovalni center SciencesPo, Francoski observatorij za gospodarstvo (Observatoire français des conjonctures économiques, OFCE), je nedavno objavil študijo, ki kaže, da so med letoma 2008 in 2016 prihodki najrevnejših družbenih skupin močno upadli. Temu ni botrovala le večja brezposelnost v času krize, ampak tudi restriktivna plačna politika in ukrepi nižanja stroškov dela v imenu doseganja zunanje konkurenčnosti. Danes 10 odstotkov najbogatejših Francozov razpolaga z več kot četrtino vseh dohodkov. Premoženjske neenakosti so še izrazitejše. Polovica najrevnejših Francozov razpolaga s pičlimi 8 odstotki celotnega premoženja, medtem ko je 17 odstotkov bogastva skoncentriranega v rokah 1 odstotka najbogatejših.

Problema (ne)enakomerne porazdelitve družbenega bogastva in (ne)pravičnosti fiskalne politike sta v neposredni zvezi s problemom porazdelitve stroškov, ti pa so povezani s soočanjem z ekološko krizo. Gibanje rumenih jopičev pošilja močno sporočilo državnim predstavnikom, ki trenutno zasedajo na 25. konferenci pogodbenic Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja na Poljskem. Medtem ko francoska vlada prelaga stroške ekološke krize na pleča delavk in delavcev, so veliki onesnaževalci – multinacionalna podjetja in premožnejši sloji prebivalstva, dobili fiskalne olajšave, državna zakonodaja pa omogoča masovne utaje davkov. Francoska multinacionalka Total, ki se ukvarja s prodajo nafte in goriva, se kljub megalomanskim profitom – ti so lani znašali nič manj kot 9 milijard evrov – uspešno izogiba plačevanju davkov, ki bi javno blagajno lahko napolnili s sredstvi, potrebnimi za ekološko tranzicijo.

Rumeni jopiči so v ospredje javne debate prinesli problem globoke družbene, razredne in regionalne razklanosti Francije. To ni uspelo niti Thomasu Pikettyju, znanemu francoskemu ekonomistu in avtorju monumentalne knjige o neenakomerni porazdelitvi družbenega bogastva z naslovom Kapital v 21. stoletju.

Trenutni protesti niso le protivladni. V nasprotju s predvolilnimi obljubami, da bo okrepil kupno moč prebivalstva, je Macron s svojimi ukrepi še zaostril socialno stisko. Predstavljal se je kot »nov obraz«, ki bo francoskemu gospodarstvu prinesel potrebno »svežino«, dejansko pa je okrepil politike predhodnikov, ki so z okleščenjem socialne države in restriktivno plačno politiko poglabljali prepad med bogatimi in revnimi, reševali banke in individualizirali odgovornost za ekološko krizo. Trenutni protestni val je pravzaprav proti-neoliberalen.

In v svojem proti-neoliberalnem uporu protestniki iz Francije niso osamljeni. Statisa Kuvelakisa, političnega filozofa, bivšega člana Syrize in predavatelja na King’s College v Londonu, ki se je pridružil sobotnim protestom v Parizu, gibanje »rumenih jopičev« spominja na okupacije Trga Syntagma in proteste v Grčiji leta 2011 proti neoliberalnim ukrepom Troike. »Gre za gibanja, ki se rodijo ’od spodaj’, ki temeljijo na improvizaciji in samoorganizaciji. To je tisti sloj prebivalstva, ki poprej ni sodeloval pri kolektivnih mobilizacijah, ki zavrača tradicionalni sistem političnega predstavništva in ki so ga neoliberalne politike najbolj prizadele.« Posledično so takšna gibanja tudi »notranje protislovna in heterogena; tudi v Grčiji je ekstremna desnica poskusila preusmeriti gibanje in skušala prevladati z, denimo, ksenofobnim diskurzom«. In ravno zato, zaključi Kuvelakis, »je zelo pomembno, da desnici ne pustimo, da bi si prilastila to ljudsko jezo, ki je popolnoma verodostojna in legitimna«.