Menedžerska kriza

Spoštovani g. Samo Hribar Milič!
Hvala za vaš odziv na uvodnik z zgornjim naslovom. V njem ste se prepoznali ter v odgovoru na očeh javnosti pokazali vse, kar sem izpostavil: vzvišenost in nezmožnost normalnega sporazumevanja. Pozoren bralec je lahko opazil, da v uradnem odzivu v imenu ugledne institucije ne uporabite niti formalnih nagovorov, osnov bontona. Malce ste zmanipulirali podatke o Mladini, izpustili panogo (primerjave delate povprek, da dosežete bolj dramatičen učinek), primerjali Mladinine rezultate s kategorijo »mediji v mestu« (le kaj bi to bilo) … A ne mislim vam ugovarjati, ker je vaš opis medijske krajine v bistvu točen. Tisk je v velikih težavah, odgovora na tehnološke spremembe ne najde panoga v celoti (v svetovnem merilu), naklade polzijo navzdol. Naklada Mladini sicer nazaduje počasneje kot primerljivim medijem, a to ni dobra tolažba. Drži, da so plače na Mladini nižje od povprečja v panogi. Ne samo to: vsak evro trikrat obrnemo, zato vemo, kako naporno je tako poslovati. Lahko bi imeli bistveno boljše rezultate, če bi začeli delati bolj rumeno, če bi tako kot marsikateri drug medij dopustili hibridno oglaševanje (ki je sicer nezakonito), če bi avtorjem plačevali le prek avtorskih pogodb … A se držimo načel, ki jih zagovarjamo tudi v svojih člankih. Vse, kar ste navedli, g. Hribar Milič, in kar sem dodal sam, je javno znano in dostopno. Obstaja bistvena razlika. V nasprotju z vami ne kažemo s prstom na državo, ne govorimo, da so davki previsoki, ne dajemo zaposlenih v nič, ne govorimo o bogatih revežih, temveč se zavzemamo za uzakonitev višje minimalne plače, za dobro delovno zakonodajo, za uvedbo višjih prispevkov za zdravstvo, ki bodo solidarni, ne govorimo, da je za naše težave kriv javni sektor, itd. Verjamem, da vas je članek prizadel. Govori o tem, da aroganca sedanjega vodstva GZS – ki jo tako nazorno razkrije tudi vaš odgovor – škoduje menedžerjem in gospodarstvu. S pozdravi in dobrimi željami v prihajajočem letu,