Sanatorij dr. Atkinsa

Restavracija Kodila
Markišavci 44
Tel.: 02 522 36 06
Kodilov lunapark je odprt od ponedeljka do četrtka od 8. do 20., ob petkih in sobotah pa do 21. ure. Ob nedeljah počivajo.

Ambient:
sodobno (čeprav pod slamnato streho), prostorno, svetlo in prijetno; razdeljeno v tri prostore, izbrali smo onega s pogledom v kuhinjo, tudi fajn muzika

Napitki:
vinska zaloga prihaja pretežno iz prekmurskega (Gjerkeševa penina za start) in štajerskega (Kupljenov merlot Skywalker) konca; izbire je čisto dovolj

Dostopnost:
parkirišče je veliko, potem pa skozi trgovino po stopnicah navzgor in mimo visečih šunk – pa ste na cilju.

Fino:
prosena krvavica zelenjava na žaru

Ne tako fino:
tatarski biftek

Gargantuozni narezek je stal 12, 150 g tatarca 6, tlačenka 2, bograč 6,9, bujta repa 5,9 (+ prosena krvavica 1,5), kilski t-bone 50, kos retaša pa 3 evre.

»Karto za tole ekspedicijo bi pa zlahka prodal kakšnemu ketoncu, atkinsovcu, southbeachevcu ali LCHF-jevcu …« je poslovna žilica tam nekje pri Tepanjah začela utripati v glavi referenta za trendovske dietne režime, ki nas je spremljal na popotovanju k verjetno trenutno prvemu imenu domovinskega mesarskega ceha, prekmurskemu mojstru Kodili. Ta je v Markišavcih postavil zavidanja vreden karnivorski lunapark, v katerem je impozantna predvsem velika zastekljena zorilnica prekmurskih šunk, mimo katere obiskovalca vodi pot iz trgovine v pritličju do restavracije (z veliko zatravljeno teraso vred!) v prvem nadstropju. Že arhitektura je mešanica tradicionalnega (debela slamnata streha, veliko lesa) in sodobnega (veliko zastekljenih površin, ravne linije), ta dualizem pa je opaziti tudi v Kodilovi ponudbi. Pozicije zlate klasike tu držijo veliki, sočni, ravno prav slani in ravno prav topli ocvirki, na drobne kocke narezana tlačenka s čebulo in bučnim oljem; pa po naših merilih veliko preveč na fino zmlet, preveč s papriko ofarban in premalo žmohten tatarski biftek; v celjske emajlirane posode se zlivata korekten bograč in bujta repa, v kateri smo pogrešali kakšno zrno prosene kaše. No, odmerek prosa smo dobili v odlični proseni krvavici, ki je bila še bolj všečna zato, ker so jo za finalno skorjenje postavili v z žerjavico zakurjeno peč, kar ji je dalo še malo dimaste arome. Pravcati Kodilov show off je t. i. premium narezek, pri katerem se na skoraj arcimboldovsko zapolnjeni deski znajdejo zaseka, pašteta in namaz iz bučnih semen; mesnine, pripravljene iz pujsov pasme mangalica (zmagovalec kani biti snežno beli lardo na ječmenovo-ajdovem krekerju), pa klasične mesnine na čelu z zaščiteno prekmursko šunko, vmes in zraven pa vzorno zelo mehko kuhano jajce ter krasna doma kisana zelenjava (v ločeni skodelici, kot se šika, da se jesih ne razliva po mesovju).

Drugi, bolj trendovsko obarvani del ponudbe so najmanj štiri tedne suho zoreni stejki, pečeni v oni že prej omenjeni žerjavični peči. Roštiljsko poglavje so odprla krasna, počasi toplo dimljena obrana rebrca s sladkokislo omako in sezamom, stejkovje je več kot dostojno zastopal na dobro kilo odrezan in vzorno spečen florentinec, že tako masten na rezine narezan pečen mangaličin vrat pa so opremili s pretežko parmezanovo kremo in bučnim pirejem. Med presenečenja večera vsekakor ne moremo šteti dejstva, da smo po vsem mesovju štirje jedci skupaj zmogli pospraviti le en kos jabolčnega retaša, nas je pa Kodila prijetno presenetil z izjemnim krožnikom na žaru pečene sezonske zelenjave – pretlačene pečene buče, rahlo dimastega sladkastega korenja, na hitro opečenega brokolija in do slastne hrustljavosti zapečene cvetače, s katero kani življenje polepšati tudi obiskovalcem, manj predanim mesenim radostim. Kodila s svojimi v štacunah prisotnimi izdelki in z doma postavljeno restavracijo dokazuje, da zna v svojem poslu zadovoljiti tradicionaliste, obenem pa korajžno in suvereno osvaja in prakticira sodobne mesojedske trende.