Je fašist ali ni?

O fašizmu in fašistih se med ponovnim vzponom skrajne desnice v Evropi veliko govori. Z razlogom. Za uvod se vrnimo k ponedeljkovi oddaji na TV Slovenija Pogovor z opozicijo, v kateri je voditelj Slavko Bobovnik poleg treh predstavnikov desnih strank izprašal tudi Luko Mesca, koordinatorja Levice.

Bobovnik je Mesca izzval tako, da je povedal: »Ko je Luka Mesec nekomu pripisal, da je fašist, in mu pri tem pripisal celo delo, ki ga ne opravlja, je bila to provokacija ali zmota?« Mesec je odgovoril, da je bila to provokacija, a da za njo stoji in jo je pripravljen braniti tudi na sodišču. »Če nekdo razločuje ljudi na bolj in manj vredne na podlagi barve kože, spola, rase, če izpodbija osnovno listino, na kateri je oblikovana povojna družba, deklaracijo o človekovih pravicah, ki izhaja iz tega, da smo vsi ob rojstvu ne glede na spol, raso enaki, če nekdo tako eksplicitno in s tako vehemenco kot gospod Brščič to počne, to napada, kako bi ga pa vi poimenovali?« je voditelja vprašal Mesec. »Meni se oznaka fašist v letu 2018 ne zdi primerna skoraj za nikogar,« je zadevo brez odgovora zaključil Bobovnik.

Govorila sta o Bernardu Brščiču, ekonomistu in publicistu, ki je zaposlen v državnem podjetju Eles in je na Twitterju pred nekaj dnevi zapisal, da bo moral Mesec oznako, da je fašist, dokazovati na sodišču.

Kaj je pravzaprav fašizem? Kdo so fašisti? Italijanski filozof Umberto Eco je v eseju O prafašizmu navedel 14 značilnosti fašizma, med katerimi je posebej poudaril kult tradicije, strah pred drugačnim, preziranje šibkejšega (množični elitizem) ter mačizem in odpor do alternativnih oblik spolnosti. Fašizem danes seveda ni enak tistemu iz tridesetih let, zato se pojavljajo različne oznake neofašizem, postfašizem, protofašizem, kriptofašizem in tako naprej, toda v bistvu gre za evfemizem, za nova poimenovanja zelo podobnega pojava. Razprava, kdo je fašist ali kdo ni, je pravzaprav akademska, a vsi ti pojavi delujejo zelo podobno, po standardnem obrazcu – v nekem trenutku se oblikuje ideološka zgodba o tem, kdo je kriv za domnevno slabe razmere v družbi, nato sledijo politični ukrepi zoper grešne kozle.

Lahko pa je razprava o poimenovanju ’fašist’ tudi pravna. Mladino je, primer je zdaj na evropskem sodišču za človekove pravice, pred leti tožil poslanec SDS Branko Grims, ker je v satirični rubriki Mladinamit fotografijo njegove družine primerjala s fotografijo družine nacističnega propagandista Josepha Goebbelsa. Govor je bil o metodah dela, o politični propagandi. Primer je razmeroma zapleten, a tudi slovenska sodišča, ki so Mladino sicer obsodila, so ji v enem, pomembnem delu dala prav. Zapisala so, da bi med tehtanjem različnih pravic prevladala pravica do svobode izražanje, če bi Mladina primerjala zgolj oba »politična protagonista«, ne pa vse družine.

Je torej narobe, da je Luka Mesec v parlamentu Brščiču zabrusil, da je ta bil »nekoč radikalen neoliberalec, danes fašist«?

Poglejmo nekaj Brščičevih izjav. »Trg republike je danes poln ljubezni. Ljubezni do pedrovanja, multikultija in zlasti denarja davkoplačevalcev. Samo ljubezni do Slovenije ni,« je zapisal na dan majskega shoda proti sovraštvu. Posebej nestrpen je do populacije LGBT+, ki je zanj »slepo črevo človeškega razvoja«, in muslimanov, preroka Mohameda je denimo označil za pedofila, v opazkah pa se loteva tudi beguncev in migrantov, prizanesel ni niti Judom, pri katerih je šel tako daleč, da je posredno zanikal holokavst, saj je napisal, da je nemški narod žrtev holokavstologije.

Zaradi teh izjav se bo moral zagovarjati pred delodajalcem (zaposlen je v družbi Eles). Ta je začel preverjati, ali je kršil etični kodeks družbe, ki med drugim pravi, da zaposleni ne smejo posredno ali neposredno diskriminirati zaradi spola, rase, starosti, zdravstvenega stanja, invalidnosti, verskega, političnega ali drugega prepričanja, narodnostnega in socialnega izvora, spolne usmerjenosti ali drugih osebnih okoliščin.

Vendar ne gre zgolj za razpravo o Brščiču, za razpravo o domnevni razžalitvi in pravnih podrobnostih. Temeljno vprašanje je drugje. Kako to, da njegove besede politikov na slovenski desnici ne motijo? Prej nasprotno, Janez Janša je recimo pred dnevi zapisal, da »hrabri Bernard Brščič stoji v prvi liniji na meji in brani evropsko civilizacijo«. Kdor javno ne zavrne Brščičevih besed, se z njimi strinja. Zgodovinar Luka Lisjak Gabrijelčič, nekoč obetaven član SDS, je to držo slovenske desnice poimenoval »etična degradacija«.