Pamflet

V članku je opisan primer okoljsko problematičnega umeščanja v prostor na območju Ljubljane, ki lahko ogrozi vodne vire glavnega mesta. Gre za zbirni kanal, s projektno oznako C0, za fekalne odplake s širšega zaledja Ljubljane, ki jih načrtovalci vodijo preko vodovarstvenega območja, v bližini vodnega zajetja Kleče. Proti temu je zadnje čase v javnosti objavljeno veliko ugovorov, predvsem iz bojazni, da kakršna koli kanalizacija za fekalne odplake takega obsega preko vodovarstvenega območja nikakor ne bi smela potekati. Ugovori odločujočih pri projektu so, da je načrtovanje te gradnje staro, in torej »verodostojno«, opravičevanje župana pa, da je načrt bil potrjen še pred obdobjem njegovega županovanja. Tudi pisec prispevka omenja, da naj bi bil načrt (oziroma vsaj ideja?) star že 40 let.

Starost načrtovanja tega posega v prostor naj bi opravičevala namero in načrtovanje do dandanašnjih dni.

Vendar ni tako.

Ko smo se pridružili Evropski uniji, smo prevzeli vso takrat veljavno evropsko zakonodajo v svoj pravni red (oziroma smo bili to dolžni storiti), med drugim še posebno spoštovanje (in v našem prostoru uveljavljanje), okoljevarstvenih direktiv, varstva človekovih pravic do zdravega okolja, in drugih. Obveznosti s tem v zvezi so nam narekovale (in nam še vedno), da vse še neuresničene stare načrte ponovno preverimo in pretehtamo, ali so skladne z zahtevami iz direktiv.

Tega ne počnemo dovolj natančno in profesionalno, kar nam je očitala že večkrat s svojimi opomini Komisija EU za okolje, zadnjič za primer Tretje razvojne osi (ta med drugim popolnoma izključuje okoljsko in trajnostno nujno vzporedno uporabo železniških povezav!?). S postopkom proti Sloveniji ni nadaljevala, ker je Slovenija v svoj pravni red dodala nekaj zakonskih določb, ki omogočajo več pravic ogroženemu prebivalstvu. Stari primeri pa ostajajo še vedno z različnih vidikov v neskladju z EU Direktivami, kar je izhodišče za nadaljnja pritoževanja na sodiščih, ali končno ponovno na EU Komisijo – po nepotrebnem, in v sramoto države.

Kanal C0 je star projekt, ki je bil leta 2010 vnesen kot že predvidena prostorska ureditev v takrat novi OPN MOL – ID.

OPN MOL je bil po zahtevah Zakona o varstvu okolja (ki v naš pravni red uvaja EU Direktive s področja varstva okolja) preverjen po postopku Celovite presoje vplivov na okolje (CPVO), vendar se za ta postopek predpisano Okoljsko poročilo večinoma s starimi, še veljavnimi projekti, privzetimi v nov OPN, očitno ni ukvarjalo. Tako je med drugim izpuščeno presojanje ustreznosti predvidene lege kanala C0 na vodovarstvenem območju, tudi analiza možnih nesreč, posledic, in omilitvenih ukrepov. Predvsem pa niso bile presojane možne alternative postavitev tako problematičnega posega v prostor, pač pa je vse »prepuščeno« izvajanju Uredbe o zaščiti vodovarstvenega območja Ljubljane. Za traso kanala C0 tudi z OPN ni predpisana izdelava Občinskega podrobnega prostorskega načrta (OPPN), kar pomeni, da naj določila OPN že zadoščajo kot pravna podlaga za izdelavo projekta za gradbeno dovoljenje. To bi bilo skladno z do nedavnega veljavno prostorsko zakonodajo samo v primeru, da je celotna trasa kanala C0 obdelana v OPN tako natančno (tudi na parcelo točno), kot bi jo sicer obravnaval OPPN. Zaradi vseh nedoslednosti ARSO v postopku obravnave projekta za gradbeno dovoljenje ni predpisal drugega, kot izdelavo Poročila o vplivih na okolje, kar je precej manj, kot CPVO, predvsem se pa ne ukvarja z alternativnimi rešitvami in trasiranjem, kar bi moralo biti obdelano že v okoljsko ovrednotenih »strokovnih podlagah« za OPN. Vsekakor ostaja odprto vprašanje dovoljevanja gradnje take vrste objektov v vodovarstvenem območju po pogojih Uredbe o zaščiti le-tega (strogo za razne vrste stavb, dejavnosti in uporabe zemljišč, za objekte komunalne infrastrukture pa ne?).

Očitno vsebino raznih uredb in aktov pripravljajo strokovnjaki, izvajajo jo pa strokovno slabo podkovani uradniki?

Takih »okostnjakov v omari« imamo v Sloveniji, in po občinah, še kar nekaj, izpostavimo lahko vsekakor trasiranje in funkcionalne rešitve za II. Tir Divača – Koper, ki je dobil potrjeno svojo rešitev z Državnim Lokacijskim načrtom že leta 2005, tudi brez predhodnega proučevanja alternativnih možnosti s (kasnejšimi) CPVO postopki, pač pa poenostavljeno, celo s tem, da so bile ukinjene nekatere omejitve za naravovarstveni režim vodotoka Glinščica z okolico.

Vsi taki in podobni »grehi« otežujejo pridobivanje sredstev iz kohezijskih skladov, oziroma taka sredstva postavljajo pod vprašaj.