Ostanite v cvetju!

Restavracija Ai fiori
Piazza Attilio Hortis 7, Trst
Tel.: +39 040 300 633
Pri tržaških rožicah se lahko ustavite ob ponedeljkih od 19.30 do 23.00, od torka do sobote od 12.30 do 14.30 in od 19.30 do 23.00, ob nedeljah pa so zaprte.

Ambient:
z ulice prek hecne polkrožne verandice stopite v en sam precej velik, z belo pogrnjenimi mizami in udobnimi stoli zapolnjen prostor

Napitki:
vinska karta je obsežna, a pregledna in cenovno raznolika; poleg številnih lokalnih polnitev je tu še veliko drugih delov Italije ter Slovenije in Hrvaške (pa še nekaj arhivskih raritet)

Dostopnost:
parkiraj kje na rivi in se do rožic sprehodi, gibalno ovirani utegnejo imeti manjše težave z ono malo verandico

Fino:
sipa gof s porom

Ne tako fino:
kakšna površnost pri izvedbi

Šesthodni sezonsko spreminjajoči se meni strežejo za 55 evrov.

»Se pravi, da bomo v rožicah. In to že za kosilo. Je pa res, da je tisti čas v letu, ko to v naših krajih ni tako redek pojav,« je vijugajoč z Opčin proti morju prešerno razpoloženje ob 52. letošnji odpravi še dodatno spodbujal in upravičeval eden od najizkušenejših Konzumovih inšpektorjev. Namenjeni smo bili v Trst, a tokrat ne (samo) zato, da bi srebnili kakšnega v Gran Malabaru, niti ne, da bi si dali naribati hren po kakšnem fletnem kosu svinjine v katerem od znamenitih tržaških buffetov, ampak da se pustimo dati na degustacijsko špuro restavracije Ai fiori, ki poleg tega, da zna za kosilo urno postreči zlate tržaške (pa i šire) klasike, pripravlja tudi zanimive v a la carte ali degustacijsko zaporedje sestavljene morske reči.

Iz kuhinje so na mizo najprej poslali nežen zalogaj – lepo začinjen, kompakten, a kremast namaz iz leče, kmalu zatem pa hudo resen, pravzaprav kar hardcorovski krožnik, katerega osnovna namirnica je bila sipa – počasi kuhana do mehkega, nato ohlajena in narezana na tanke, širokim rezancem podobne rezine, ki so bile podmazane z in-your-face slano, ostromorsko kremo, pripravljeno iz sipinih jeter, potresene pa z od tinte črnim koruznim krekerjem. Opisano jed lahko uporabimo kot zgled kuharske filozofije, ki jo fura aifioristični kuhar: na prvovrstno morsko sestavino aplicira kakšno preprosto kuharsko tehniko in reč kompletira le še s kakšnim dodatnim okusom, v katerem pa je praviloma tudi duhovit, včasih celo eksotičen spin. Surove repke škampov tako marinira z osvežilno kiselkastim sokom granatnega jabolka, jih zloži v krog in čeznje nabrizga kremo iz bivolje mocarele. Kosti in glave morske lastovke skupaj s pivsko redkvijo po japonskem navdihu skuha v nedolžno, a vsekakor karakterno juho, v katero dene še kos lastovkinega fileja in nekaj koščkov surove redkve.

Pri naslednji jedi smo – ker vemo, kako zoprno delo je čiščenje morskih bogomolk – občudovali trud, ki so ga vložili v to, da so z njihovim mesom napolnili raviole, škoda le, ker so vsakemu postregli le dva, pa tudi omaki iz zelene je manjkalo malo moči, da bi lahko parirala močnemu okusu polnila. Mirne duše lahko pohvalimo aromatsko shemo glavne jedi – opečen kos očitno velikega gofa na dva načina – celi kosi v pečici, rezanci v ponvi – pečen por in z limonsko travo odišavljena smetanova omaka, res pa je, da je bila riba kanček preveč pečena in zategadelj presuha.

Sladica je ponudila več vprašanj kot odgovorov: kako je lahko nekaj, kar je videti kot brezvezen kupček smetane, tako okusno? In kako za vraga so tako lepo sestavili okuse in teksture smetane, meringe, bele čokolade in lešnikovega krokanta? In a se da dobiti repete? Ali pa vsaj recept?

Ai Fiori je restavracija, ki elegantno izkorišča sestavinske prednosti obmorske pozicije in gastronomsko bogate tradicije, a je obenem dovolj odprta in samozavestna, da je ne ena ne druga ne ovirata v igrivem vpletanju drugih okusov in tradicij. Odličen zaključek leta – naj bo tako okusno tudi novo. Srečno vsem!