Pregled leta: Globalna transverzala populizma

Letos se je z vstopom desne Lige v italijansko vlado in z izvolitvijo Jaira Bolsonara za brazilskega predsednika še okrepil prodor populistično-nacionalistične misli v globalno politiko. V osrčju politične doktrine te svetovne »populistične revolucije«, ki naj bi jo s tehnološkim know-howom koordiniral ameriški politični strateg Steve Bannon, ni le postavljanje svoje nacije »na prvo mesto«, temveč zavzemanje za antiliberalne, antidemokratične in antiegalitarne politike, pogosto pa je za njene »apostole« značilna rasistična, mačistična in ksenofobna retorika, s katero nekateri politiki nenehno širijo meje dopustnega političnega govora. Med njimi izstopa novi brazilski predsednik Bolsonaro. Zaradi rasističnih, homofobnih in seksističnih izjav so v reviji Foreign Policy zaznali, da njegov »vzornik ni Berlusconi, temveč Goebbels«.

Seveda ima sodobni populizem različne obraze. Populisti v vzhodnoevropskih državah, od Madžara Orbana in Poljaka Kaczyńskega do Bavarca Seehoferja, volivcem ponujajo obnovitev suverenosti nacije spričo procesov globalizacije in evropeizacije, pri čemer za utrjevanje predstave o »čistosti« naroda brezsramno izkoriščajo stiske beguncev, ki iščejo priložnost za boljše življenje v Evropi. Del evropske osi populizma je že dolgo avstrijska Svobodnjaška stranka, ki je na lanskih volitvah prejela 26 odstotkov glasov, leta 2016 pa je njen kandidat za predsednika Norbert Hofer za las izgubil šele v drugem krogu volitev. Od letošnjega junija, od vstopa (skrajno) desne Lige v vladno koalicijo, je tudi Italija del evropskega populističnega vrenja. Matteo Salvini, predsednik Lige, si je pohod na oblast zagotovil z napovedjo »pravičnega« reševanja begunske in socialne krize ter s spogledovanjem z (nekaterimi) politikami Mussolinijevega režima.

Povedno je, da današnji populisti v glavnem »uspevajo« v družbah z nerazčiščenim odnosom do polpretekle zgodovine. Le tam se lahko sklicujejo na »red«, ki so ga po njihovem zagotavljali totalitarni ali diktatorski režimi. Etablirane politične stranke, okorele, kot so, ne najdejo pravega načina za spoprijem z njimi. Zaznati pa je porajanje vse več gibanj za demokracijo. Njihovi pripadniki se z manifesti in udeležbo na zborovanjih zavzemajo za vzpostavitev zares demokratičnega življenja v svetu tudi zato, da bi populistom (vnovič) sporočili: »No pasaran.«