Rdeči karton za rasizem v nogometu

Kampanje proti rasizmu v nogometu očitno niso dovolj uspešne. Kako se torej učinkovito lotiti te v športu vedno bolj prisotne problematike?

V sredo, 26. decembra, so v italijanski Serie A odigrali 18. krog nogometnega prvenstva. Praznični dan, ki je po zaslugi sv. Štefana dela prost, so številni preživeli v družbi nogometa. V živo na stadionih širom Italije si je tekme ogledalo 254.052 gledalcev, po televiziji pa je tekme spremljalo več milijonov navijačev. A dogajanje na igriščih žal so žal zasenčili rasistični izpadi na tribunah in nasilje med radikalnimi navijači po večerni tekmi med Interjem in Neapljem (Napolijem).

Tovrstne dogodke je potrebno pogledati in umestiti v okvir navijaške subkulture ultrasov, radikalnih navijačev. Pomembno vlogo pri nasilju in rasizmu v nogometu igra politično prepričanje posameznih navijaških skupin oz. tifozerij. Dodatno dimenzijo nasilja pa predstavlja pobratenje (gemellaggio) ultrasov, ki imajo večinoma skupne rivale in politično prepričanje ter pogosto gostujejo pri navijaških kolegih.

Senegalec Kalidou Koulibaly, obrambni nogometaš Neaplja, je bil tarča nestrpnih vzklikov in sloganov navijačev milanskega kluba. To seveda ni prvi rasistični izpad na italijanskih stadionih. Že leta 2013 so Kevina Princa Boatenga, takrat igralca Milana, na prijateljski tekmi nasprotni navijači zmerjali z rasističnimi opazkami. Tokrat je bilo rasistov mnogo več, nekaj tisoč. Očitno besede in kampanje proti rasizmu v nogometu niso dovolj uspešne. Najboljši signal bi lahko sodnik poslal s prekinitvijo tekme, tako bi rasizem prejel rdeči karton.

Že leta 2013 so Kevina Princa Boatenga, takrat igralca Milana, na prijateljski tekmi nasprotni navijači zmerjali z rasističnimi opazkami. Tokrat je bilo rasistov mnogo več, nekaj tisoč.

Notranji minister Matteo Salvini, ki s svojo nestrpno politiko legitimira rasizem in ksenofobijo, je pozdravil odločitev, da se tekme ni prekinilo, saj bi s tem po njegovem mnenju naredili še večjo škodo. Uefa pa je v izjavi za javnost zapisala, da med tekmo niso bile upoštevane smernice v primeru rasizma na stadionu. Kljub opozorilom napovedovalca na stadionu, rasisti s skandiranjem niso prenehali. Strokovni štab Napolija je na neprimerno vedenje navijačev opozoril sodnika, a ta ni odreagiral. Dogajanje na stadionu je dobilo epilog: Inter bo naslednji dve domači tekmi igral pred praznimi tribunami, na tretji pa bo zaprta tribuna na kateri se nahajajo najbolj zvesti navijači.

Dogajanje okoli stadiona, kjer se je odvijal pravi boj še ni dobilo končnega epiloga, saj specialne enote policije še vedno zbirajo podatke o dogajanju in rekonstruirajo zgodbo ter potek dogodkov. V spopad so bili vpleteni ultrasi Interja ter francoske Nice na eni strani ter ultrasi Napolija na drugi. Nica in Inter imata že vrsto let pobrateni navijaški skupini. Po do zdaj znanih podatkih sta napad na kombije in avtomobile ultrasov iz Neaplja, vodila Francoz in Italijan. Navijači Napolija so na napad odgovorili, razplamtel se je boj med ultrasi. V boju so uporabili petarde, nože, palice, kije, mačete, bakle in kladiva. V spopadu ultrasov so bili ranjeni štirje navijači, Daniele Belardinelli, dolgoletni vodja navijaške skupine Vareseja, ki je tudi pobratena z navijači Interja, pa je izgubil življenje. Sedem ultrasov je prejelo prepoved obiska športnih prireditev za obdobje osmih let, med tekmami Interja pa se bodo morali zglasiti in podpisati na lokalni policijski postaji 30 minut po začetku ter 30 minut pred koncem tekme. Za boljše razumevanje dinamike dogodkov pa je potrebno orisati še temeljne značilnosti ultras subkulture ter njen razvoj v Italiji.

Ultrasi niso le skupina nasilnežev, ki razgrajajo in se pretepajo vsepovprek. Nasilje je prej izjema, kot pravilo med ultrasi. To so ljudje, ki so z dušo in telesom predani svojemu ljubljenemu klubu. To so ljudje, ki na stadionu pustijo glasilke v želji po čimbolj goreči podpori klubu. To so ljudje, ki so izjemno kolegialni in si v primeru stiske pomagajo, denar za poravnavo stroškov kazni ali sodniških stroškov zberejo vsi člani skupine. To so ljudje, ki pomagajo ljudem v svoji okolici, bodisi finančno, bodisi s prostovoljnim delom. S številnimi koreografijami ustvarijo čudovite kulise za preostale gledalce. S transparenti izražajo svoje (ne)strinjanje s posamezno potezo vodstva kluba, politike ali policije. S številnimi prevoženimi kilometri sledijo svoji ekipi na gostovanjih. Predanost klubu je tolikšna, da brez pomislekov žrtvujejo čas, ki bi ga lahko namenili družini ter denar, ki bi ga lahko namenili za potovanje, nakup novega avta, stanovanja itd.

SCWZgbWRG_U

Začetki ultras subkulture v Italiji segajo v začetek šestdesetih let 20. stoletja, ko se na stadionih pojavijo prvi transparenti z imeni navijaških skupin. Nasilje in nogomet pa imata v Italiji mnogo daljšo brado. Prve ranjene v spopadih med navijaškimi skupinami najdemo že 5. julija 1924, ko se je v Torinu odvijala tretja, odločilna tekma prvenstvenega finala med Bologno in Genovo. V strelskem spopadu na železniški postaji Porta Nuova sta bila ranjena dva navijača iz Genove, oba sta po spletu srečnih okoliščin preživela. Nasilje povezano z nogometom se nadaljuje tudi v prihodnjih desetletjih. S pojavom organiziranih navijaških skupin v šestdesetih letih se število spopadov tifozerij ne poveča, poveča se zgolj število udeležencev v spopadih.

Začetki ultras subkulture v Italiji segajo v začetek šestdesetih let 20. stoletja, ko se na stadionih pojavijo prvi transparenti z imeni navijaških skupin. Nasilje in nogomet pa imata v Italiji mnogo daljšo brado. Prve ranjene v spopadih med navijaškimi skupinami najdemo že 5. julija 1924.

Besedo ultras kot prvi v Italiji uporabijo navijači Sampdorije leta 1969 (Ultras Tito Cucchiaroni). V Italiji sledi obdobje zaznamovano z nasiljem in terorističnimi napadi, takrat, tj. v 70. letih nastane veliko ultras skupin, ki odkrito podpirajo posamezno politično ideologijo. Zaradi odsotnosti policije in nadzora na stadionih se številne ultras skupine ‘militarizirajo’ in prevzamejo politične simbole, v porastu je tudi uporaba pirotehničnih sredstev. Prav v tem obdobju se pojavijo prvi večji spopadi in razvijejo rivalstva med ultrasi, ki so se ohranila do danes. Nasilje med ultrasi postane neodvisno od rezultata in napetosti tekme, ampak je pogojeno predvsem s politično pripadnostjo. V času razvoja močnih rivalstev so se oblikovala tudi številna prijateljstva med ultrasi, t. i. pobratenja. V večini primerov je ta proces sledil logiki: sovražnik mojega sovražnika je moj prijatelj. Pomembno vlogo pri oblikovanju prijateljstev med ultrasi pa je odigralo tudi politično prepričanje.

Interjevi ultrasi se identificirajo z desnico in so danes pobrateni z Varesejem, Laziem, Nico in Valencijo. V spopadih z ultrasi iz Neaplja, ki so apolitični so sodelovali tudi Francozi in navijači Vareseja. Napoli je pobraten z Genovo že od leta 1982, z Borussio iz Dortmunda, s Catanio ter s francoskim PSG-jem. Inter in Milan pa sta ena od večjih rivalov Napolija, zato je potrebno sredin incident pogledati tudi skozi prizmo tega sovraštva. Vsekakor gre za neopravičljivo nasilje med ultrasi, a žal je to le zadnji v vrsti tragičnih dogodkov, ki je prizadejal italijanski nogomet.

Seznam žrtev povezanih z nasiljem na in ob stadionih je dolg, na njem najdemo tako navijače, kot tudi pripadnike policije, ki so priljubljena tarča ultrasov. 28. aprila 1963 je na tekmi med Salernitano in Potenzo policist na tribuni ubil navijača. V naslednjih desetletjih sledi serija tragičnih dogodkov povezanih z nasiljem med ultrasi. Od leta 1979 je v nasilju med ultrasi in policisti umrlo kar 20 ljudi. Ena od najbolj tragičnih je zgodba Marca Fonghessija, navijača Milana, ki ga je 30. septembra 1984 zabodel drugi navijač Milana. Po tekmi s Cremonesejem je skupina ultrasov obkolila njegov avtomobil, ki je imel ‘napačno’, ‘sovražnikovo’ registrsko oznako. Sprva so mu prerezali vse pnevmatike, nato je sledil prepir v katerem ga je zabodel 18-letni ultras Milana.

Nasilje med ultrasi postane neodvisno od rezultata in napetosti tekme, ampak je pogojeno predvsem s politično pripadnostjo.

Točko preloma predstavlja leto 2007, takrat se po seriji tragičnih dogodkov država zaveže, da bo rešila problem nasilja med ultrasi. 2. februarja je na sporedu siciljanski derbi Catania proti Palermu. Po tekmi izbruhnejo spopadi med policijo, ki naj bi vzpostavila red in približno 250 domačimi navijači. V spopadu izgubi življenje inšpektor policije Filippo Raciti, odgovornost za umor sodišče pripiše takrat 17-letnemu ultrasu Antoniu Spezialu. Poškodovanih je še 71 policistov in 70 civilistov. Po pričanju nekaterih navijačev naj bi napad na policijo organizirali člani ekstremne desnice, člani stranke Forza Nuova, ki so bili del ultras skupine kluba iz Catanije.

Drugi pomemben dogodek leta 2007 je sledil 11. novembra, ko je na postajališču ob avtocesti umrl Gabriele Sandri, navijač Lazia. Na postajališču v bližini Arezza je prišlo do pretepa med navijači Juventusa in Lazia, v posredovanju policije pa je izstreljeni naboj smrtno ranil Sandrija. Na kraju dogodka so policisti našli par nožev ter polomljene dežnike. Ultrasi so s serijo transparentov na stadionih začeli dodatno opozarjati na policijsko nasilje, vlada pa je sprejela novo zakonodajo, ki še danes ureja položaj obiskovalcev nogometnih tekem.

wlMmxiDIOd4

Odnos ultrasov do države in policije je sovražen. Državo, na stadionu jo zastopa policija, razumejo kot represiven organ, ki s svojimi ukrepi uničuje njihovo navijaško subkulturo. Policija po mnenju ultrasov prepogosto nastopa s predsodki v odnosu do omenjene skupine. Vse člane navijaških skupin naj bi policija obravnavala kot kriminalce, delinkvente. Seveda k takemu obravnavanju pripomorejo tudi odkrite provokacije ultrasov, ki za policiste uporabljajo mednarodno kratico ACAB (all cops are bastards). Pogosto v okolici stadionov zasledimo nalepke in grafite, ki se lahko pojavijo tudi v številčni obliki 1312. V Italiji za največjo žrtev policijske brutalnosti velja Paolo Scaroni, ki so ga 24. novembra 2005 na železniški postaji v Veroni s pendreki brutalno pretepli policisti. Po 64 dneh v komi se je prebudil, a nosi trajne posledice, saj ima okvaro govora, delno izgubo spomina ter hudo poškodovano nogo zaradi katere šepa. Policijski zapisnik dogodka se je močno razlikoval od pričevanj navijačev in Scaronija ter zaposlenih na železniški postaji. Policija trdi, da so za incident krivi navijači, ki niso upoštevali navodil in ovirali prihod vlaka. Strojevodja ter navijači pa poudarjajo, da je policija brez razloga začela pendrekirati po navijačih Brescie. Dodaten sum so vzbudili posnetki varnostnih kamer, ki se prekinejo prav v času ‘napada’ na Scaronija. Na sodišču so pričeli postopek proti osmim policistom, a so zaradi pomanjkanja dokazov vse oprostili.

Seznam žrtev povezanih z nasiljem na in ob stadionih je dolg, na njem najdemo tako navijače, kot tudi pripadnike policije, ki so priljubljena tarča ultrasov.

Vse zgoraj navedene tragedije, ki so žal zgolj majhen del velikega mozaika nasilja med ultrasi samimi ter pripadniki policije, bi lahko preprečili. Potrebno bi bilo zgolj uporabiti zdrav razum, premagati afekt jeze, sovraštva. Do provokacij prihaja z obeh strani, zato je nesmiselno kazati s prstom zgolj na eno stran, saj sta za pretep, spopad in boj vedno potrebna vsaj dva. V Italiji se od srede dalje na široko govori o problemu varnosti na stadionih. Notranje ministrstvo, ki je pristojno za varnost, očitno ne razume dobro problema, ki je povezan z vprašanjem varnosti na stadionih.

Varnost na stadionu se prične z ustrezno infrastrukturo. Z izjemo stadiona Juventusa, ki so ga odprli leta 2011 ter stadiona v Vidmu, ki so ga renovirali pred tremi leti, je stanje v drugih prvoligaških klubih porazno. Večina stadionov je bila zgrajena v času fašizma (Rim, Milano, Firence, Torino) ali pa še pred prvo svetovno vojno (Genova). Za potrebe organizacije svetovnega prvenstva leta 1990 je večina stadionov doživela lepotne popravke, od takrat dalje pa propadajo. Občine, ki imajo v lasti stadione za zagotovitev večje varnosti ne namenijo dovolj sredstev, izvajajo le nujna obnovitvena dela. Zgolj trije klubi v Serie A si lastijo stadion na katerem igrajo, to so Juventus in Udinese ter Sassuolo.

kvVGkaz45SM

Po dogodkih v Cataniji leta 2007 se je italijanska vlada odločila spremeniti zakonodajo, ki zadeva varnost na stadionih in ostalih športnih prireditvah. Zakon je v medijih dobil naziv antiultras, saj so s spremembami zakona želeli strožje sankcionirati tiste posameznike in skupine, ki se zatekajo k nasilju. Poostrili so varnostne preglede pred vstopom na stadion, v okolici stadiona ima policija polna pooblastila za nadzor situacije, za varnost in red na stadionu pa skrbijo stevardi in redarji, ki jih najame klub. Vstopnice so postale personalizirane, tj. za nakup vstopnice je potrebno predložiti osebni dokument, pri vstopu na stadion pa pristojni redar opravi verifikacijo. Za gostovanja in nakup sezonskih vstopnic je potrebno imeti tessero del tifoso (navijaško kartico), tj. kartica, ki jo izda klub v sodelovanju s tožilstvom. S tem ukrepom so želeli klubi narediti seznam ‘uradnih navijačev’, saj kartice ne morejo izdelati tisti, ki so bili obsojeni zaradi nasilja na stadionu ali imajo prepoved obiskovanja športnih prireditev. Na kartici so poleg fotografije z imenom in priimkom zabeleženi podatki o bivališču ter o morebitnih prepovedih obiskovanja športnih prireditev. S tem ukrepom so številnim prekrškarjem onemogočili obiskovanje tekem, predvsem tistih v gosteh. Kljub temu pa se nivo varnosti ni bistveno povišal, saj nasilni ultrasi še vedno najdejo načine kako ustrahovati nasprotne navijače.

Se spomnite torinskega derbija leta 2015, ko je iz gostujočega sektorja na tribuno z navijači Torina priletela doma izdelana bomba, ki je poškodovala 11 ljudi? Ultras Juventusa, ki je bombo pretihotapil na stadion in jo odvrgel, je letos prejel štiriletno zaporno kazen. Takrat sem se s skupino torinskih prijateljev od eksplozije nahajal nekaj deset metrov stran. Kljub glasnemu poku se nisem prav dobro zavedal kaj se je zgodilo, saj sem menil, da je nekdo zgolj odvrgel malo močnejšo petardo. Po prihodu reševalcev mi je postalo jasno, da je situacija zelo resna, šele ob vrnitvi domov pa sem izvedel za razsežnost dogodkov. Na derbijih je ves čas prisoten adrenalin, ker se kot gledalec zavedaš kaj vse se lahko zgodi, v trenutku te lahko nasprotna tifozerija napade. Vseskozi si pozoren, pripravljen na beg in boj, šele ob varnem prihodu domov se lahko zares sprostiš in oddahneš. Kljub temu pa se na stadionu še nikoli nisem počutil v nevarnosti, da bi kakorkoli bil ogrožen.

Salvini je predlagal, da se tekme visokega rizika, torej derbiji, igrajo v terminih, ko je prisotna dnevna svetloba. S tem bi omogočili policiji nadzor s helikopterji.

Problem v primeru Interja in Napolija je predstavljala okolica stadiona, prav tam največkrat pride do izgredov med ultrasi in policisti. Matteo Salvini je predlagal, da se tekme visokega rizika, torej derbiji, igrajo v terminih, ko je prisotna dnevna svetloba. S tem bi omogočili policiji nadzor s helikopterji. Tovrstna ideja je že delno implementirana, saj se mnogi derbiji igrajo v nedeljo ob 12:30. Milanski in torinski sta se že igrala v tem terminu, saj naj bi to bil najvarnejši termin. Poleg tega je Salvinijeva ideja voda na mlin televizijskim hišam, ki prenašajo italijansko prvenstvo. Televizijske hiše v imenu čim višje gledanosti in zaslužka že diktirajo termine, v katerih se tekme igrajo. Tekmo, ki se v Italiji odvija v času kosila, si lahko brez težav ogledajo v času večerje na azijskem trgu, ki je zaradi števila gledalcev, navijačev in kasnejših potrošnikov zanimiv za vso evropsko nogometno industrijo.

Sprememba zakonodaje ne bo prinesla rešitev varnostnega vprašanja na in v okolici stadionov, kazni za rasiste in nasilneže bodo zgolj preložile problem na čas, ko se posamezniku izteče prepoved obiskovanja tekem. Potrebno je več storiti na področju izobraževanja, tako v šoli, kot v športnih klubih in domačem okolju. 

x_15i08M2fU