Skoči, pet!

Najprej pohvala Mladini in njenemu novinarju, ker sta dregnila v osje gnezdo, v ocenjevanje šolske športne vzgoje (Skoči, pet!, 30. nov. 2018). O tem vprašanju je bilo v zadnjih tridesetih letih že veliko napisanega. Vrsta področnih strokovnjakov se je zavzemala za humanizacijo tega šolskega predmeta, ta pa se pokaže v prvi vrsti v načinu ocenjevanja. Žal ideologi šolske športne vzgoje in pristojna šolska oblast še kar naprej trmasto vztrajajo pri petštevilčnem ocenjevanju tega predmeta. Največkrat ocenjevanje tega predmeta zagovarjajo zgolj zaradi tega, ker v šoli ocenjujejo tudi druge predmete. Takšno stališče je formalistično, birokratsko in daleč od vsestranske strokovne osvetlitve vprašanja. Športna vzgoja je namreč posebno vzgojno-izobraževalno področje, ki terja posebno vzgojno strategijo. Del te pa je tudi ocenjevanje. Pričujoči odziv se nanaša predvsem na osnovno šolo. Žal uredniška omejitev prostora ne dopušča poglobljene osvetlitve tega vprašanja.

Zagovorniki humanejše šolske športne vzgoje menijo, da je ocenjevanje tega predmeta krivično, ker so človekove gibalne sposobnosti (hitrost, moč, gibalna natančnost, gibalna skladnost, ravnotežje) v veliki meri prirojene (nekatere celo 80 do 90 odstotkov) in zato v populaciji normalno razpršene v obliki Gaussove krivulje. Nekateri učenci so torej že po naravi gibalno spretnejši in sposobnejši, drugi so manj nadarjeni in manj uspešni. Hkrati je raven (prirojenih) gibalnih sposobnosti podlaga za bolj ali manj uspešno obvladovanje različnih gibalnih/športnih spretnosti in veščin, ki jih predpisuje učni načrt. Zato se pri ocenjevanju šolske športne vzgoje ni mogoče izogniti ocenjevanju gibalnih sposobnosti, ki so (nekatere bolj, druge manj) podedovane. Ocenjevanje podedovanih lastnosti pa je krivično, nehumano. Učinkovitost šolskega vzgojno-izobraževalnega dela je odvisna tudi od učinkovitosti razrednega učitelja ali športnega pedagoga. Dokler je ta izjemno učinkovit v vseh pogledih, je dobro. Teoretično pa je po teoriji normalne distribucije in po neposrednih izkušnjah izjemno učinkovitih učiteljev okoli 30 odstotkov. Ali ni krivično, da je učenčeva ocena kontaminirana (onesnažena) z neučinkovitostjo razrednega učitelja ali športnega pedagoga? Znano je tudi, da je uspešnost učencev v različnih športnih veščinah odvisna od (športnega) življenjskega sloga njihovih staršev in od naklonjenosti staršev temu področju, ki svojim otrokom omogočijo različne zunajšolske športne dejavnosti (drsanje, smučanje, plavanje), ki vplivajo na razvoj gibalnih sposobnosti. Ali ni krivično, da učence z oceno nagradimo ali kaznujemo za stališča njihovih staršev?

Enaka vprašanja seveda zadevajo tudi druge učne predmete, toda med športno vzgojo in drugimi predmeti je bistvena razlika. Ocene iz drugih učnih predmetov imajo administrativno-normativno-selektivno vlogo in odločajo o sprejemu na neko višjo šolo, zato ocenjevanje pri teh predmetih MORA BITI. Ocena iz športne vzgoje nima administrativno-normativno-selektivne vloge, zato NI NUJNA, NI POTREBNA. Vrednostno klasificiranje učencev na podlagi prirojenih telesnih lastnosti pa je tudi nehumano in nepedagoško.

Enačenje športne vzgoje z drugimi učnimi predmeti ni dopustno tudi zaradi tega, ker se vzgojno-izobraževalni cilji različnih šolskih predmetov med seboj razlikujejo. Med učnimi predmeti in šolsko športno vzgojo je bistvena razlika, ki temelji na različnih vzgojno-izobraževalnih smotrih. Eden temeljnih vzgojno-izobraževalnih smotrov šolske športne vzgoje pravi: Mlade ljudi je treba izobraziti in vzgojiti, da bodo šport sprejeli kot vrednoto in bodo zato bogatili svoj prosti čas s športnimi vsebinami tudi v poznejših starostnih obdobjih. Takšen vzgojno-izobraževalni smoter temelji na spoznanju o negativnih posledicah sodobnega načina življenja. Zato šolska športna vzgoja želi izoblikovati pozitiven odnos do telesnega gibanja pri SLEHERNEM mladem človeku. NOBEN učenec ne bi smel dobiti odpora do športa, če želimo, da bo tudi pozneje svoj prosti čas bogatil s športnimi vsebinami. In slab(š)a ocena iz športne vzgoje zagotovo ne oblikuje pozitivnega odnosa do športa … Ocena resda nekoga lahko prisili k dejavnosti (kar nekateri učitelji s pridom uporabljajo), nikakor pa ne k oblikovanju pozitivnega odnosa do športa. Prav slednje pa je temeljni namen športne vzgoje. Če torej šolska ocena ne prispeva k uresničevanju temeljnega vzgojno-izobraževalnega  smotra, potem je odvečna, nepotrebna, nesmiselna.

Ideologi ocenjevanja športne vzgoje menijo, da bi z ukinitvijo ocenjevanja bili prizadeti uspešnejši učenci, ker pač z oceno ne bi bili nagrajeni. Žal je to le ena plat medalje. Vrednostno razvrščanje je resda všeč tistim, ki se znajdejo v vrhu neke vrednostne lestvice, manj pa je zaželeno oziroma celo nezaželeno pri učencih, ki so v spodnjem delu vrednostne lestvice ali celo na dnu. Z vrednostnim razvrščanjem so torej lahko prizadeti gibalno manj uspešni učenci. Treba se je torej vprašati, kdaj naredimo večjo škodo: ali takrat, kadar uspešnih učencev ne nagradimo, ali takrat, kadar manj uspešne stigmatiziramo in v njih rojevamo odpor do športa. S stališča temeljnega vzgojno-izobraževalnega smotra šolske športne vzgoje je veliko večja škoda, če slabše učence s stigmatiziranjem odvračamo od športa, kot če najboljših z oceno ne nagradimo. Mogoče je tudi domnevati, da imajo gibalno uspešnejši učenci že tako in tako pozitiven odnos do športa in ga zaradi neocenjevanja tega predmeta tudi ne bodo izgubili.

Iz psihologije vemo, da si ocenjevanja in kategoriziranja na katerem koli področju želijo predvsem zelo uspešni, neuspešni pa si vrednostnega razvrščanja ne želijo. Vrednostno razvrščanje neuspešnih negativno učinkuje na njihovo samozavest in na oblikovanje njihove pozitivne samopodobe. Napad na učenčevo samopodobo po mnenju psihologov moteče učinkuje tudi na njegovo splošno zorenje. Predvsem pa stigmatiziranje učenca ne spodbuja k dejavnosti, v kateri je slabo ocenjen. Nekoga z oceno označiti za manj sposobnega ali nesposobnega je največji napad na občutljivega mladostnika in njegovo osebnost. Kako naj si potem obetamo, da bo imel prizadeti pozitiven odnos do športa? Učenec, ki je s slab(š)o oceno zaznamovan (stigmatiziran), se športa izogiba, na urah se opravičuje, manjka na urah, prinaša zdravniška opravičila, skratka, športa ne mara. Najbrž ga tudi pozneje v življenju ne bo maral. To pa je v protislovju s temeljnim vzgojno-izobraževalnim smotrom šolske športne vzgoje.

Pri sodobni humani športni vzgoji je storilnostni dosežek še najmanj pomemben. Pomembnejše je raznovrstno obvladanje različnih športnih veščin (osnove plavanja, osnove različnih športnih iger, osnove smučanja ipd.), najpomembnejše pa so doživljajske razsežnosti ’gibalne igre’ ter razumsko in čustveno oblikovanje odnosa do športnega življenjskega sloga. Žal najpomembnejšega tudi dobra ocena ne more pokazati. Tudi s tega zornega kota se drugi učni predmeti bistveno razlikujejo od športne vzgoje.

Sklep. Na podlagi izsledkov različnih raziskovalnih (diplomskih) nalog, ki so proučevale vprašanje ocenjevanja šolske športne vzgoje, se vendarle zdi smiselno nekakšno vrednotenje uspešnosti učencev pri tem predmetu. Smiselna je tristopenjska besedna ocena manj uspešno, uspešno in zelo uspešno, kakršna je že bila uveljavljena do uvedbe devetletke. Takšna ocena je imela svojo strokovno podlago, ker so jo zagovarjali vsi nekdanji svetovalci za športno vzgojo pri Zavodu za šolstvo RS. Primerno bi bilo tudi dvostopenjsko besedno ocenjevanje manj uspešno in zelo uspešno. Dvostopenjsko ali tristopenjsko besedno ocenjevanje je kompromis med zagovorniki in nasprotniki petstopenjskega številčnega ocenjevanja tega predmeta. Dvostopenjska ali tristopenjska besedna ocena tudi ne stigmatizira manj uspešnih učencev: vsi so namreč uspešni (nekateri resda manj, drugi bolj). Takšna klasifikacija učencev je zagotovo bolj humana od petstopenjske številčne klasifikacije. Obvezna besedna ocena iz tega predmeta tudi zagotavlja udeležbo učencev na urah šolske športne vzgoje. Če bi pa te bile sorazmerno ’prijetne’ in brez groženj z ocenjevanjem pa tudi razloga ne bi imeli, da te ure ’špricajo’.