Intervju: Samo Fakin, minister za zdravje

Ko preberemo tako odličen in dobro pripravljen intervju, kot je tokratni B. Mekine z ministrom za zdravje, se zdijo pred kratkim napisane kritike ’’vagonarjev’’ (če uporabim njihovo izrazoslovje) z GZS še bolj za lase privlečene. Menim, da niti ni bil potreben komentar na komično pisanje g. Hribar Miliča, saj se dobro razumejo vloge v družbi, ki jih igramo. Pomen medijev je seveda daleč nad kakršnimikoli ekonomskimi opredelitvami. Gledanje na celotno življenje skozi neke specifične ekonomske parametre, popolnoma brez upoštevanja etike, je pravzaprav neke vrste duševna bolezen in pomemben vzrok antisocialnega obnašanja. Kot družba bi morali predvsem odklopiti vagon s prenapetimi neoliberalci, ki zastrupljajo družbo, prav ta vagon je tisti, ki je daleč najtežji za vse.

Prodorni novinar Mekina vztraja pri vrnitvi največje posamične provizije nazaj v zdravstvo (zavarovalniške), a minister Fakin se do neke mere izmika. Če manjka prav zdaj recimo 60 mio. EUR za zdravstvo, tudi za famozne čakalne dobe, zakaj se potem čaka s tem v celoti pripravljenim in usklajenim zakonom, koga čakamo? Medtem lobisti zavarovalnic delajo s polno paro. Seveda to ne izključuje katerihkoli drugih ukrepov. Bomo videli, kaj bo minister Fakin izbral: popularnost pri neverodostojnih medijih, ’’prijateljstvo’’ treh večjih zavarovalnic, ki služijo na račun zdravstvene blagajne in njihov (močan) vpliv na poročanje medijev, ali resnično in neposredno korist za bolnike in zdravstvene delavce. Menim, da bomo šele s časovno distanco ugotovili, kako pogumna in neomajna je bila njegova predhodnica, z nagrado SZO za tobačno zakonodajo slavljena ministrica, ki pa so jo žal mnogi pustili na cedilu, tudi novinarji. Lobiji, ki jih je B. Mekina tako jasno razkril, žal obvladujejo številne medije. Najbolj me je zaskrbelo pri izjavi ministra Fakina, ko citira direktorja Izolske bolnišnice, da se boji, da bi zmanjkalo bolnikov (v smislu izkoriščenosti aparatur)?! Menim, da imamo zdravstveni sistem in ministra za zdravje za to, da smo zdravi, so zaradi ljudi, in ne le za to, da so aparature izkoriščene, to je sekundarnega pomena. Princip Svetovne zdravstvene organizacije pravi: ’’potrebno je preprečiti, kar se da preprečiti, in zdraviti, kar je moč zdraviti.’’ Zato še nekaj predlogov za ministra: pri programu o KNB 25x 25 naj podrobno preveri, kako smo z dejanskim izpolnjevanjem ciljev, bomo res zmanjšali umiranje za KNB za 25%? Ter programe DPOR, DPOSB, resolucijo o duševnih boleznih, srčno-žilnih … smo res tako dobri, kot pisci teh programov redno kar sami sebe ocenjujejo?

Tukaj je morebitna neučink o vit ost mnogo bolj zaskrbljujoča kot organizacija in učinkovitost v samih bolnišnicah in zdravstvenih domovih. Recimo državnega programa preprečevanja in obvladovanja pljučnih bolezni še vedno sploh nimamo, čeprav je kroničnih pljučnih bolnikov nad 100.000! Zdaj vam pa izdam še logičen razlog, da tega programa sploh ni, kot tudi še vedno ne strateškega dokumenta o družbi brez tobaka: s takim programom neposredno trčimo na določene industrije, ki velik delež bolezni neposredno povzročajo: pri pljučnih boleznih je povezava največja, glavni povzročitelj bolezni in smrti je tobačna industrija (pa tudi največjega deleža in najmanj 17 rakov, pomembnega vzroka SŽB – infarktov in kapi, itd.). Ob tem vsakodnevno še vedno prodajajo to trdo drogo mladoletnim in še vedno se jih reklamira, kljub zakonski prepovedi! Vloga sladkih pijač je zelo velika pri debelosti in sladkorni bolezni, srčno-žilnih zapletih. Minister Fakin sicer jasno spregovori o bistvenih povišanjih cen tobačnih izdelkov (na 10 Eur), alkoholnih, sladkanih pijač. To je pozitivno, a v praksi smo žal deset- letja priče sprenevedanju na ministrstvu za finance in mikroskopskim dvigom cen tobačnih izdelkov (le po 10 centov), kar omogoča še reklamiranje cen in redno poročanje STA o ’’prihodku trošarin v proračun’’, pri čemer vedno(!) zamolčijo 4x večji strošek. Prihodnost je mnogo bolj v regulaciji izdelkov, ki so namenoma narejeni za zasvajanje, v prvi vrsti so tukaj cigarete (FDA bo znižala vsebnost nikotina na nivoje, da ne bodo več zasvojile in to je dejanski konec cigaret v ZDA), pogovarjati bi se morali o znižanju dodanih sladkorjev v pijače, ne le o trošarinah – meja bo mnogo nižja od 100 g/L in podobno. Končno bo treba te zlonamerne industrije poklicati na odgovornost in poravnati bodo morali stroške, ki so jih ves ta čas prelagali na vse. Najbolj perfidno so prelagali odgovornost na vsakega posameznika, na vse tiste neštete žrtve s KOPB, raki ... Vsi tisti strokovnjaki (za vse ne more biti odgovoren le minister), ki pogosto nastopajo v javnosti, in se vedno znova sprenevedajo glede tega, pa niso resnični zdravstveni delavci, ampak le koristoljubni izdajalci bolnikov in zdravja; tudi njih bo treba kmalu poimensko razkriti.