Bístro zasnovan bistró

Vila Vipolže – vinoteka s hrano Kruh in vino
Vipolže 29
Tel.: 05 620 12 89
V Vili Vipolže vas kruh in vino razen ob ponedeljkih in četrtkih, ko je zaprto, čakata vsak dan od 11. do 22. ure.

Ambient:
podeželski šik v krasno prenovljeni vili/dvorcu z domiselno rabo lesenih vinarskih zabojev in sodov in zguncanimi lounge priredbami 90’s rock komadov

Napitki:
ime obljublja vino in tega je v izobilju – fascinantna ponudba steklenic ne le iz Brd, ampak tudi iz tujine, predvsem Burgundije; za flašo lahko porabite od 20 do 7500 evrov.

Dostopnost:
veliko parkirišče pred vilo, tudi za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
račji confit dopustniška pogača

Ne tako fino:
jota z briško klobaso

Pikantne olive stanejo 3, lardo 5, skuta s češnjevci 11, tatarski biftek 13, jota 7, polnjeni njoki 11, dopustniška pogača 9, roastbif 14, račje bedro 19, sladice pa od 4 do 6 evrov.

»Leto smo kar kvalitetno začeli s pivom, če bo tudi s kruhom in vinom tako dobro, se bo zdelo, da se dobre praznične želje fino uresničujejo,« se je eden od naših starost nadejal pravilnosti odločitve Konzumovega planskega oddelka, da terensko ekipo pošlje v objekt, ki mu je formalno ime Vila Vipolže, čeprav bi mu glede na dimenzije zlahka rekli tudi dvorec. Ko smo že pri formalnih poimenovanjih, priobčujemo še disclaimer, da vinotečno-gostinski del iste vile, ki obratuje pod imenom Kruh in vino, ni v nikakršni povezavi z istoimenskim gastro blogom (in tviteraškim vzdevkom), ki ju z vsebino že leta polni Konzumov zapisnikar.

Vipolški Kruh in vino je podeželska bistrojska konceptualna vaja v slogu, ki jo je zagnal siceršnji zemonski prvak visoke kuharije Tomaž Kavčič. Ustavimo se najprej pri drugem delu imena – vinska karta je tu res vredna posebne omembe, saj – predvsem z izborom tudi letniških in magnumskih polnitev šampanjcev, burgundcev, bordojcev in italijanov – sodi med najspektakularnejše pri nas. Škoda le, da od vsega tega bogatega izbora na kozarec točijo le dobrega pol ducata vin. Prvi del imena se začne z natakarskim uvodom, v katerem v bel bombaž orokavičene roke pred gosti razlomijo tri vrste kruha – belega, orehovega in olivnega –, nadaljuje z mehkim, sladkastim rumenim briošem, ki ga na hitro opečejo in nato opremijo bodisi s tankimi rezinami mangaličinega larda bodisi s kremasto svežo skuto, pokapano z olivnim oljem in opremljeno s pečenimi češnjevimi paradižniki, in kulminira v pogačah, ki so postale zaščitni znak hiše. Gre pravzaprav za fokače, pripravljene s počasno fermentacijo testa z drožmi, ki jih nato med drugo peko obložijo z različnimi nadevi – našemu je bilo ime dopustniški in je bil sestavljen iz gratiniranega sira, kremaste in sočne burrate, mariniranih filetov sardona, narezanih oliv in pesta – krasna kombinacija bogatih mlečnih okusov in ostrine in svežine oliv in rib. Na opečen kruh smo mazali še minimalistični, na kakovost mesa osredotočeni tatarski biftek ter grizljali pikantne, z breskovim sokom nežno slajene zelene olive.

V Vili Vipolže je mogoče pojesti tudi kaj toplega – nad podpovprečno joto smo bili (tudi zato, ker je Kavčič prav z razstavljeno joto pred leti očaral svetovni kulinarični vrh) kar malo razočarani, a iz krompirjevega testa pripravljeni in s sirom polnjeni njoki (kar ravioli jim recite), preliti z nežnim consomméjem, ter tanke rezine rožnato pečenega govejega hrbta s cvetačno kremo so bili čisto ljubki, zmago pa je oni večer brez konkurence odneslo konfitirano račje bedro s hrrrrustljavo zapečeno kožo in prekajeno krompirjevo kremo. Kruh in vino vse jedi streže na/v emajliranem posodju, kar je čisto lepo in prav, dokler ne pridemo do sladic – brdamisuja, pri katerem piškote namesto v kofe namakajo v grapo, raznih sladoledov in kostanjevega moussa –, ki jim tlačenje v emajlirane lončke za belo kavo ali čaj ne dela ravno hude koristi. Kljub temu ostane dovolj magnetov za obisk: krasen ambient, zanimiva košta in izbira vin.