Vinko Gorenak se sprašuje, ali je papeža res ustoličil George Soros

Papež Frančišek že od začetka pontifikata z izjavami in simbolnimi dejanji jezi privržence populistične desnice. Opozarja na solidarnost z begunci, obsoja kapitalizem, poziva v boj proti škodljivim praksam, ki povzročajo podnebne spremembe, in kot prvi papež v zgodovini vsaj načenja razpravo o pravicah istospolno usmerjenih. Številni desničarji mu zato odpovedujejo pokorščino in ga zmerjajo s komunistom; tako razmišlja tudi nekdanji poslanec SDS Vinko Gorenak, menda goreč katoličan, ki redno hodi k maši.

Nedavno je na blogu objavil prispevek, v katerem je povzel zapis nekega hrvaškega portala, ki Frančiška predstavlja kot lutko ameriške obveščevalne službe CIA in zloveščih globalnih elit na čelu s finančnikom Georgeem Sorosom. Po tej teoriji zarote naj bi ZDA in Soros z ustrahovanjem k odstopu prisilili prejšnjega papeža, konservativnega Benedikta XVI., namestili volilni konklave in na njem ustoličili Frančiška; le tako je po Gorenakovem mnenju mogoče pojasniti njegove poteze. »Z vidika nekaterih drugih družbenih vprašanj, je sedanji papež Frančišek, več ali manj prvi ’predstavnik za stike z javnostmi svetovne levice’, kot trdi avtor omenjenega prispevka. Podobnost njegovih pogledov in stališč s stališči političnih levičarjev tipa George Soros, Barack Obama ali Hillary Clinton, pa je več kot očitna.«

To ni edini primer, da vidni kadri in podporniki stranke SDS kritizirajo papeža. Nekdanja državna sekretarka iz vrst SDS Mojca Škrinjar je te dni na Twitterju zapisala: »Kaj, če bi ta papež lepo odstopil in se spokal nazaj v Argentino, od koder je prišel v Evropo delat zgago.« Tudi Bernardu Brščiču se je leta 2016, ko je papež daroval zadušnico za Fidelom Castrom, zmračilo pred očmi. »S svojimi poniglavimi izjavami in ponesrečenimi gestami je sicer postal ljubljenec mainstream medijev in ikona novega svetovnega reda, a pravoverni katoliki se lahko samo držijo za glavo,« je tedaj zapisal v Reporterju.

Gorenak, Brščič, Škrinjarjeva in drugi so na spolzkem terenu; vera dvome o papeževi presoji pri pomembnih vprašanjih opredeljuje kot krivoverstvo. Leta 1870 je prvi vatikanski koncil pod papežem Pijem IX. razglasil dogmo o papeški nezmotljivosti; ta je opredeljena v katoliškem katekizmu, kjer je med drugim zapisano: »Pastirska naloga cerkvenega učiteljstva je torej naravnana na to, da bedi nad tem, da božje ljudstvo ostane v resnici, ki osvobaja. Za izpolnjevanje te naloge je Kristus obdaril pastirje s karizmo nezmotnosti v stvareh vere in nravnosti.« Resda se dogma nanaša na teološko področje, toda v očeh večine pravovernih katoličanov se o papeževih odločitvah ne dvomi, kaj šele, da bi jim ostro in žaljivo nasprotovali.

Če kdo, se o ustreznosti papeževih potez lahko sprašujemo levičarski neverniki. Če kaj, mu lahko očitamo, da je premalo radikalen, da svojih simbolnih mnenj ne prevaja v konkretne ukrepe – RKC je še zmeraj okostenela, srednjeveška institucija, ki iskreno ne preganja pedofilije, ohranja celibat, ne dopušča kontracepcije, splava, ne priznava pravic istospolnih partnerjev.