Očetnjava, vera, družina

Še nedavno je Španija veljala za eno izmed redkih območij v Evropi, kjer skrajno desne stranke ne zmorejo prepričati znatnega dela volilnega telesa. Tudi v zadnjem desetletju, ko se je država prav tako kot druge spoprijemala s posledicami gospodarske krize, korupcijskimi škandali v političnih strankah in vse bolj množičnim priseljevanjem, kar vse je bilo marsikje v Evropi gojišče za vzpon skrajno desnih strank, se Španci niso prepustili populističnemu iskanju »grešnih kozlov«.

Sociologinja Carmen González-Enriquez je lani v raziskavi Španska izjema strpen odnos Špancev do prišlekov pripisala temu, da se je večina dozdajšnjih priseljencev hitro integrirala v špansko družbo, pa tudi temu, da zaradi nizkih socialnih podpor v Španiji nihče ne more trditi, da prišleki obremenjujejo sistem socialne varnosti. V Špancih naj tudi ne bi bilo tolikšnega strahu pred islamskim terorizmom, saj so v dolgih desetletjih delovanja baskovske ETE po njenem mnenju spoznali, da dejanj skrajnežev ne morejo istovetiti z dejanji celotnega ljudstva. Podobo »španske izjeme« je motila le ena stranka, četudi jo je na volitvah leta 2016 podprlo le 0,02 odstotka volivcev: VOX.

Danes, potem ko je jeseni za VOX na lokalnih volitvah v Andaluziji glasovalo 11 odstotkov volilnih upravičencev, raziskave javnega mnenja pa ji pripisujejo 13-odstotno podporo na nacionalni ravni, je predstava o Španiji brez skrajno desnih strank razpadla na koščke.

Španskih političnih analitikov naraščajoča podpora stranki VOX sicer ne preseneča. Opozarjajo, da skrajno desna stališča v španski družbi niso nova, le prikrita so bila v desetletjih tranzicije pod »plaščem« Ljudske stranke (PP), danes najmočnejše konservativne stranke. Po mnenju Miguela Urbána, objavljenem v ameriškem časniku Jacobin, so vse tiste politične skupine, ki niso mogle preboleti padca Francovega režima po diktatorjevi smrti leta 1975 našle zatočišče v tej stranki. Po njegovem je ta v očeh Špancev odsev tistega, kar imenujejo »sociološki frankizem«. Njegove doktrine pojasni z navedbo pesnika Aquilina Duquesa: »Ne morem trditi, da so vsi volivci PP ’frankisti’, skoraj zagotovo pa drži, da vsi frankisti v Španiji volijo PP.« Tako ravnajo, ker nimajo druge volilne izbire, hkrati pa »PP brani vrednote, ki so bile raison d’etre frankizma: očetnjava, vera in družina.«

VOX v primerjavi z drugimi današnjimi evropskimi skrajno desnimi strankami ni samonikla stranka, temveč je nastala z odcepitvijo od Ljudske stranke leta 2013. Njena ustanovitelja, Aleix Vidal-Quadras in Santiago Abascal, do razkola pomembna člana Ljudske stranke, sta jo zasnovala kot posodobljeno različico »sociološkega frankizma«. Sicer pa VOX v svojem »trumpovskem« prizadevanju postaviti Španijo »na prvo mesto« zagovarja okrepljeno centralizacijo države, pri socialnih politikah izrazito neoliberalne politike in ostrejšo politiko do migrantov, kar vključuje tudi postavitev zidu v severnoafriških španskih enklavah Ceuti in Melili.