Svoboda je vedno svoboda drugače mislečih

Sredi julija 1934 je pruski pravosodni minister obvestil Wilhelma Radolfa, da mu je ministrski svet rajha za prestano trpljenje dodelil enkratno odškodnino 6000 rajhsmark. Odškodovanec je izrazil »nacionalsocialistično zahvalo« s pisemcem, polnim pravopisnih napak, in obenem povedal, da bi rad spet nosil svoje staro ime Otto Emil Runge.

Otto Emil Runge je bil januarja 1919 vojak v enoti konjeniške garde, ki ji je poveljeval stotnik Pabst in je zasedla berlinski hotel Eden. Ta enota je 15. januarja 1919 protipravno vzela prostost Karlu Liebknechtu in Rosi Luxemburg, nato pa oba zverinsko umorila. Rungeju so njegovi predpostavljeni obljubili, da ga ne bodo preganjali zaradi nekega prekrška, če s puškinim kopitom opravi umazano delo: najprej je z udarcem po glavi omamil Liebknechta – tega so potem odpeljali z avtom in ubili na samotni cesti. Ko so skozi vrata prignali Roso, ji je z dvema udarcema razbil glavo – njeno truplo so vrgli z mostu v Landwehrkanal in voda ga je vrnila šele čez tedne.

Tako se je končalo življenje 47-letne intelektualke (rojena je bila 5. marca 1871 v Zamośċu v tedanji ruski Poljski); revolucionarke, katere bojevite prispodobe o premaganju nasprotnika so se omejevale na rokoborbo; ženevske doktorice ekonomije; avtorice subtilne analize ruskega pisatelja Korolenka; občutljive ženske, ki je znala napisati tudi globoka ljubezenska pisma; avtorice z briljantnim slogom; ostre, toda nikoli surove polemičarke. Nemška revolucija ji je 8. novembra 1918 odprla vrata zapora, podivjani predniki Pinocheta pa so jo po dobrih dveh mesecih prijeli in ubili.

Oficirski kodeks časti je prepovedoval ubiti žensko, še toliko bolj na tak zverinski način. Toda v Theweleitovih Moških fantazijah je bilo pokazano, kako se je ta tabu izvotlil: s konstruktom dveh tipov žensk, od katerih eden – mati, sestra, žena – zasluži in terja viteški odnos, drugi – kastrirajoča »baba s flinto« – pa mora biti pokončan. Za svoje oficirske morilce je Rosa kot Judinja in levičarka spadala v ta drugi tip.

Pravosodje weimarske Nemčije se s pregonom morilcev ni proslavilo; šele v drugem naletu je prišlo do obsodbe, pozneje pa jih je nacistična oblast odškodovala in nagradila.

Tistih, ki so za pokojnico žalovali, je bilo veliko: ne le prijatelji in somišljeniki, tudi tisti, ki so imeli z njo polemičen odnos. Ne zdi pa se, da bi bil močno žaloval Lenin. Ob njeni smrti sta mu namreč prišla na misel verza ruskega basnopisca

Krilova: »Orlom se primeri, da se spuste tudi niže od kur, toda kuram se nikoli ne primeri, da bi se dvignile pod oblake«; in potem seveda nadaljuje: »Rosa Luxemburg je bila orel« … – ergo se je kdaj »spustila niže od kur«! In ko je njen dolgoletni sodelavec Paul Levi izdal njeno nedokončano Rusko revolucijo, torej kritiko boljševiškega ravnanja, so v Moskvi to komentirali kot »svinjarijo«; glavna ideja v procesu »boljševizacije« komunističnih strank v dvajsetih letih pa je bilo izganjanje »luksemburgizma«.

Kot žrtev podivjane nemške soldateske je bila Rosa Luxemburg v najbolj pravem »agregatnem stanju« za Lenina in njegove: ostala je žrtev reakcije, ki jo je bilo mogoče slaviti, po njej imenovati ulice in tovarne, izginila pa je kritična leva intelektualna nasprotnica, ki se ne bi bila dala hitro utišati, saj je predobro poznala razmere in ljudi. Živa pa je bila oponentka, ki se je je Lenin bal. Z njim se je udarila recimo pri organizacijskih vprašanjih stranke, kjer je odločno kritizirala predlagani »demokratični centralizem«, vnaprejšnjo modrost »višjih forumov« nasproti »nižjim«, rekoč, da je to nedemokratičen hipercentralizem. Lenin se je v svojem odgovoru izmikal, češ, saj to sploh ni moj predlog, tovarišica Luxemburgova pa ga je narobe razumela ... a šlo je za organizacijski princip, ki ni bil škodljiv samo tedaj, kadar ga niso izvajali, denimo v nekaterih obdobjih Zveze komunistov Jugoslavije, toda tudi njo je spremljal do blaženega konca. Z Leninom je bila Rosa po letih vrstnica, po inteligenci pa mu je bila več kot kos. In kot je Lenin njenim spisom očital, češ, kar je v tej brošuri (v »Juniusovi« Krizi socialne demokracije) dobrega, to mi že vse vemo, slabo pa je, da je »avtor razumel dialektiko samo na pol« – tako je Rosa znala v pismu zapisati tudi sintagmo »česnanje Uljanova« (das Gequassel von Uljanow). Njena smrt je spremenila vse: o njenih stališčih se je dalo molčati, zato pa s toliko več ognja bičati njene morilce.

Leninove težave z Roso Luxemburg pa se niso končale z njeno smrtjo: že na ustanovnem kongresu Kominterne so morali on in njegovi obletavati nemške odposlance in jim brati programske predloge z ustnic. Ti odposlanci namreč niso imeli pooblastila za pristop, saj je obveljala ocena Rose Luxemburg na ustanovnem kongresu komunistične stranke Nemčije (na prelomu 1918/19), da je nova internacionala mogoča šele takrat, ko bo obstajalo nekaj po moči enakovrednih strank, dokler pa je močna samo ena – ruska, ki je na oblasti –, bi druge nujno postale njeni sateliti. Nemški predstavniki so tako šli v Moskvo na ustanovni kongres Kominterne brez mandata za pristop. A gostitelji so zvito sprejemali vse njihove predloge v Kominternine dokumente in jim polnili ušesa z ljubeznivostmi; ko so se odposlanci vrnili domov in o tem poročali, je stranka s telegramom pristopila h Kominterni. Rose Luxemburg pač ni bilo več, Kominterna pa je potem v celoti potrdila njene strahove.

A najhujše je boljševike še čakalo: leta 1922 je Rosin dolgoletni sodelavec Paul Levi izdal njen rokopis Ruska revolucija, ki ga je napisala poleti in jeseni 1918, a je ostal nedokončan. Že spomladi 1918 je v levem tisku izrazila pomisleke glede separatnega miru, ki so ga boljševiki sklenili z Nemčijo v Brest-Litovsku, ker je dal nemškemu militarizmu novih sil za vojno. Ker pa uredništvo ni bilo srečno ob nadaljevanju članka in jo je prosilo, naj ga umakne, je to storila in povedala, da tako in tako piše daljši tekst o ruski revoluciji. Po prihodu iz zapora seveda ni bilo časa za dokončanje, saj so se dogodki kar prehitevali. Po Rosini smrti pa je to besedilo postalo njena nekakšna politična oporoka, katere učinki segajo do danes. Do sredine sedemdesetih let na evropskem vzhodu niso izdajali njenih del, poznali so jo samo opozicionalci; leta 1956 je bil Blochov asistent Wolfgang Harich obsojen na pet let zapora, ker je v politični platformi zahteval, naj bo (vzhodno)nemški socializem zgrajen na idejah Lenina in Rose Luxemburg; pa tudi ko so leta 1974 v vzhodnem Berlinu izdali Rusko revolucijo v sklopu Rosinih zbranih del in s »pravimi« komentarji, to stvari ni bistveno spremenilo, saj so pesniku Wolfu Biermannu leta 1976 najprej po mnogih letih omogočili nastop v »inozemstvu« – v Kölnu – in mu med samim koncertom, v trenutku, ko se je skliceval na teze Rose Luxemburg – vzeli državljanstvo!

Najpomembnejši del kritike se nanaša na odnos boljševikov do demokracije. Rosa Luxemburg je najprej vzela pod drobnogled razpustitev ustavodajne skupščine. Dejanje ni bilo ravno elegantno: izvoljeni boljševiški poslanci so zahtevali, naj skupščina še pred svojim konstituiranjem prizna vrhovno oblast sovjetov – svetov delavskih, kmečkih in vojaških odposlancev – ali pa se razide. Ker ta ultimat ni dobil podpore, so boljševiki družno odšli z zasedanja, v dvorano pa je vdrla revolucionarna garda in razgnala preostale poslance. Argumente za to je podal Trocki, Rosa pa jih je kar po vrsti zavračala. Med drugim je proti Trockemu zapisala, da »življenjski fluid ljudskega razpoloženja nenehno obliva predstavniška telesa« in da se celo zgodi, da »v najbolj sesušene mumije šine nov duh in se začno mladostno obnašati ... če prične vreti v tovarnah, delavnicah in na cesti«. In še: »Čim bolj demokratične so institucije, tem bolj živo in krepko utripa politično življenje množic, in to kljub togim strankarskim okvirom, zastarelim volilnim listam itd. Zdravilo, ki sta ga odkrila Trocki in Lenin, namreč odprava demokracije sploh, je hujše zlo kot ono, ki naj bi ga to zdravilo odpravilo.«

Prav tako zavrača boljševiški volilni zakon, ki omejuje in utesnjuje splošno volilno pravico. Potem ko se je levica desetletja bojevala za splošno in neomejeno volilno pravico, jo boljševiki na oblasti odvzamejo delodajalcem in vsem, ki žive od »brezdelnega dohodka«.

Slede odločilne besede: »Svoboda samo za privržence vlade, le za člane ene stranke – naj bodo še tako številni – ni svoboda. Svoboda je vedno le svoboda drugače mislečih. Ne zavoljo fanatizma ’pravičnosti’, temveč ker vse, kar uči, zdravi in očiščuje v politični svobodi, visi na tem bistvu in odpove učinkovanje, če svoboda postane privilegij.« Evropska »nova levica« in njeno izžarevanje v naših krajih sta si te besede vzela k srcu, in ne brez uspeha.

V svoji knjigi ABC komunizma (1918) sta Buharin in Preobraženski razgrnila skupno boljševiško predstavo o fazah porevolucijskega razvoja: najprej pride obdobje »diktature proletariata«, torej suspenz svoboščin, da bi bila »zlomljena oblast vladajočih razredov«; ta traja 20–30 let ali tudi več, potem pa nastopi obdobje demokracije. Rosa Luxemburg ugovarja boljševikom: Lahko se vam je zaplezati v diktaturo »po meščanskem zgledu«, pa če jo še tako imenujete »diktatura proletariata«: a kako boste iz nje sestopili v demokracijo? »Socialistična demokracija se pa ne začenja šele v obljubljeni deželi, potem ko je ustvarjeno podzidje socialističnega gospodarstva, kot izgotovljeno božično darilo za vrlo ljudstvo, ki je dotlej zvesto podpiralo peščico socialističnih diktatorjev.« Vrlo ljudstvo je leta 1989 minilo potrpljenje, naprej pa je zgodba znana. Bolj ko so si »socialistični diktatorji« mašili ušesa pred lekcijo Rose Luxemburg, bolj nasilen je bil konec; mehak pa tam, kjer so njene ideje pognale kal. Zapis ob stoti obletnici njenega rojstva (1971) je pisec teh vrstic sklenil z besedami: »Vse, kar danes pomeni prihodnost gibanja, pa se povezuje v en sklop s pojmom ’socializem s človeškim obličjem’. In v tem smislu je prihodnost gibanja v znamenju Rose Luxemburg.« Te besede so se potrdile, a drugače, kot je pisec pričakoval.

Po katastrofi socializma, ki je sledil boljševiškim smernicam, vlada v svetu neoliberalizem s katastrofalnimi posledicami ne samo za okolje, temveč enako tudi za svobodo ljudi. Socializem, ki ga je imela pred očmi Rosa Luxemburg, je bil socializem svobode, skupnost suverenih in svobodno mislečih posameznikov v medsebojni solidarnosti. Boljševiki so ponujali namesto tega »vzgojno diktaturo«, v kateri so posamezniki učenci elite, »avantgarde«. Neoliberalizem pa izvaja uistosmerjanje skozi frazo, da »ni nobene alternative« (TINA = there is no alternative), česar se je svet naposlušal tako od Margareth Thatcher kot od Angele Merkel. Vstajajoči ekonomski gigant Kitajska ustvarja svet popolnega digitalnega nadzora. Spomin na Roso Luxemburg je torej izredno pomemben: sili nas k iskanju poti v ponovno humanizacijo sveta. Ta pot ni lahka. Še tako šibko levico brž razglasijo za nevarno pošast; o blagem reformistu Corbynu govorijo, da je ekstremist, ideje o nujni humanizaciji sveta pa razglašajo za zločinske.

A ne pozabimo: Rosa Luxemburg je za geslo svoje stranke izbrala težke besede: »Komunizem ali pa propad v barbarstvo«. Da je s »komunizmom« razumela družbo solidarnosti in svobode, ni treba posebej poudarjati. Tisto, kar je pri tem bistveno, je alternativa: če človeštvu ne bo uspelo zgraditi humane družbe svobode, sledi »propad v barbarstvo«. Da svet drsi v barbarstvo, ni treba posebej dokazovati. Alarmni zvonci ne zvonijo samo zaradi okolja. Vsaj enako močno zvonijo ob humanitarnih katastrofah, in to ne samo v nerazvitem svetu.

Misel Rose Luxemburg terja torej več kot le žalni spomin po stotih letih.