Primer Moravče

Ko je župan Moravč Milan Balažic v družbi lokalne civilne iniciative in predstavnikov okoljevarstvene organizacije Alpe Adria Green dogajanje v svoji občini razglasil za ekološko katastrofo na pragu Ljubljane, se je novica takoj znašla na naslovnicah spletnih medijev.

Družba Termit naj bi jamo, nastalo zaradi izkopavanja kremenčevega peska, zasuvala z nevarnimi odpadki, tudi z ostanki sanacije požara v Kemisu. Kot je dejal Balažic, naj bi šlo za »na desetine, na stotine težkih tovornjakov strupenih odpadkov s pogorišča podjetja Kemis«.

V Kemisu so navedbe takoj zanikali. Vse s sanacijo povezane nevarne odpadke so odpeljali na sežig v tujino. S Termitom res sodelujejo, a kot dokazujejo z evidencami, so leta 2017 v Moravče odpeljali približno 60 ton neonesnaženih gradbenih odpadkov, kot so mineralna volna in gips plošče, v letu 2018 pa približno 200 ton nenevarnih odpadkov, ki so jih zbrali pri poslovnih partnerjih. »V povprečju je Kemis v Termit pripeljal en tovornjak nenevarnih odpadkov na mesec.«

Zgodba o domnevno spornih praksah družbe Termit se v Moravčah vleče že več kot desetletje. Nobena raziskava in nobena inšpekcijska ugotovitev očitno ni dovolj, da bi pomirila najbolj prestrašene krajane. Direktor inšpekcije za okolje in naravo Vladimir Kaiser je bil na TV Slovenija zelo jasen: »Inšpektor je bil med rednimi pregledi, pa tudi izrednimi, v zadnjih treh letih sedemkrat na tem območju. /.../ Ni ugotovljenih kršitev predpisov oziroma tega, kar se očita.« V raziskavi Geološkega zavoda iz leta 2017 so na nekaterih mestih deponije sicer zaznali presežene vrednosti težkih kovin, a so strokovnjaki ugotovili, da »ne predstavljajo tveganja za prenos onesnaženja v okolje«.

Dan po odmevni novinarski konferenci je župan Balažic dobil povabilo v Odmeve. Njegov nastop je bil eden najbolj neprepričljivih v zadnjem času. Za svoje alarmantne trditve ni mogel ponuditi nikakršnega dokaza. Najprej je trdil, da so strokovnjaki Geološkega zavoda vzorce jemali le na površini. Ko se je izkazalo, da so jih jemali tudi do 14 metrov globoko, je začel trditi, da so slabo opravili svoje delo. Dobro bi ga glede na njegove besede opravili le, če bi pritrdili opozorilom o onesnaženju. »Če bi kvalitetno opravili delo, potem bi dobili tisto, kar ve vsak v Moravški dolini, da so tam nevarne snovi in da jih mi, ki živimo tam, trpimo vsak dan.« Strokovnjaki so dejanski strokovnjaki očitno le takrat, ko pritrdijo vnaprejšnjim prepričanjem. Nič čudnega, da je direktor Geološkega zavoda Miloš Bavec v odzivu obsodil tovrstno »populistično degradacijo stroke«.

Balažic si je v Odmevih privoščil tudi trditev, da se zaradi onesnaženega okolja po Moravški dolini širijo bolezni, kar naj bi dokazovala »poročila lokalnih zdravnikov«.

Podatke o tem je seveda mogoče zlahka preveriti. Nacionalni inštitut za javno zdravje je ravno lani izdal poročilo s pregledom zdravstvenih kazalnikov po slovenskih občinah. Podatki kažejo, da občina Moravče ne odstopa od državnega povprečja. Novih primerov raka je malenkostno več od državnega povprečja, a hkrati manj, kot je povprečje v okoliških občinah.

Kot je videti, zdaj zdravje občanov Moravč najbolj ogroža stres zaradi strahu pred namišljenim hudim onesnaženjem, s katerim jih strašijo.