Pravica umreti

Spoštovani!

K članku Pravica umreti, s katerim Mladina opozarja na evtanazijo kot tabu temo, bi želel dodati nekaj svojih misli in opozoriti na nekatere spregledane vidike. Predvsem je vsako življenje, vsak živ organizem zavezan smrti, odmrtju. Po drugi strani pa je bistvena komponenta življenja tudi nagon po ohranitvi življenja. Vse, kar je živo, si prizadeva, da bi živelo večno. Posebno očitno je to pri živalih, ki se na najrazličnejše načine izogibajo vsemu, kar bi jih lahko pokončalo. Kljub temu so posamezna, višje razvita bitja zavezana smrti. Kar pa ne velja za življenje samo, ki je praktično večno, saj se nenehno in v nedogled replicira. Evtanazija ni problem življenja, ampak človeka, ki se zaveda tako svoje minljivosti, kot tudi potencialne večnosti.

Zelo radi spregledamo, da je narava človeški vrsti namenila življenjsko dobo 40 do 50 let. Pri tej starosti postanejo ženske neplodne, opeša vid, propadajo zobje, pojavijo se prvi sivi lasje in postopoma slabijo tudi vse druge funkcije. Ko človeku opeša vid, postane pri lovu in nabiranju plodov, kot je potekalo življenje prvotnega človeka, bistveno oviran, tako da sam v naravi ne more več preživeti. Ker je človek družbeno bitje, lahko ta hendikep premaga s pomočjo družine ali skupnosti. Tam, kjer je virov za preživetje dovolj ali v izobilju. V negostoljubnih okoljih pa je človek že v davnini izumil evtanazijo. Tak primer je znan pri Eskimih, ko ostareli Eskim odide v polarno noč in se ne vrne več. Tu gre sicer za samomor, toda če posameznik ni več zmožen oditi sam, ga kdo drug odnese in izpostavi naravi, kjer bodisi zmrzne ali ga požrejo zveri, kar lahko razumemo kot evtanazijo. Pri tem ni nobenega občutka krivde, saj gre za ritual. Ostareli Eskim to čuti kot svojo zadnjo dolžnost, ostali člani družine pa dolžnost, da mu pri tem pomagajo.

Sodobni človek je pozabil, da mu je namenjeno le 40 do 50 let življenja. Zasluge za to gredo bolj lagodnemu življenju, etičnim normam, predvsem pa razvoju medicine. Danes je pričakovana življenjska doba že dvakrat daljša z optimističnimi napovedmi o podaljšanju. Z vidika posameznika je to vesela novica, z vidika družbe pa ne tako ugodna. Težko si je zamišljati funkcionalno družbo, v kateri prevladujejo starostniki, četudi čili in zdravi. Vendar se temu po današnjih trendih razvoja ne bo mogoče izogniti. Tudi, če ustvarjanje materialnih sredstev za življenje v celoti prevzamejo roboti, ne. Družba starcev ni nikakršna družba. Zato po mojem lahko pričakujemo, da se bo evtanazija vse bolj uveljavljala ne samo kot posameznikova pravica, ampak tudi kot družbena dolžnost. Tako kot nekoč pri Eskimih. Seveda po svobodni odločitvi posameznika, če bo vztrajala demokracija. Prav nič težko si ni zamisliti, da bi s pomočjo ustreznih marketinških sredstev postalo zaželeno pri določeni starosti prostovoljno oditi v Ustanovo nepovrata. Lahko da bo celo prestižno, saj si bodo bogatejši lahko privoščili oditi v bolj razkošne ustanove, družbeno prikrajšani pa bodo odvisni od socialnih transferjev.

Največ problemov in zadržkov z evtanazijo imajo medicina in zdravniki. Kar je razumljivo, saj je njihova osnovna naloga podaljševanje in ne krajšanje življenja. To jim pa nalaga tudi Hipokratova prisega. Morda ima pri tem kako vlogo tudi laično in pogosto izraženo mišljenje, da zdravniki rešujejo življenja. Kolikor vem, do sedaj niso rešili nobenega, še vsi pacienti so jim prej ali slej umrli. So pa mnoga življenja podaljšali ali jih naredili kvalitetnejša. Mislim, da se bo v primeru evtanazije morala prenesti pozornost na kvaliteto življenja in ne toliko na življenje samo, ki je v vsakem primeru končno. Konec koncev je tudi zasluga medicine, da je posameznik prišel v situacijo, ko mu postane življenje tako breme, da si želi umreti. Večina teh, ki želijo biti evtanazirani, bi brez pomoči medicine umrla, še preden bi si želeli umreti. Mislim, da bo medicina morala razmisliti tudi o tej svoji vlogi.