Licenca za svinjanje

Globalno število letalskih potnikov je leta 2017 prvič preseglo mejo štirih milijard. V lanskem letu naj bi po preliminarnih podatkih naraslo vsaj še za 200 milijonov. In rast naj bi se po predvidevanjih Mednarodne zveze za zračni promet (IATA) tudi nadaljevala podobno hitro. Do leta 2037 naj bi število prepeljanih potnikov doseglo osem milijard.

Ključna za rast sta širitev bazena potencialnih potnikov v državah v razvoju, predvsem v Indiji, na Kitajskem ter v Indoneziji, in pa prodor nizkocenovnih letalskih prevoznikov, ki so v zahodnih državah letenje približali množicam in letalska potovanja spremenili v praktično osnovno dobrino, ki je malo premožnejšim na voljo v tako rekoč neomejenih količinah. Vikend oddihi v evropskih mestih so postali nekaj vsakdanjega. Daljše potovanje vse pogosteje ne pomeni zgolj nakupa povratne letalske karte, temveč več zaporednih poletov iz mesta v mesto.

Več potnikov pomeni več poletov. Več poletov pomeni večjo porabo goriva. Večja poraba goriva pomeni večje izpuste toplogrednih plinov. Letalstvo prispeva nekaj več kot dva odstotka svetovnih izpustov toplogrednih plinov, a imajo ti izpusti še enkrat večji vpliv, saj se njihov učinek na potovalni višini letal močno okrepi.

Že tako ali tako vpliv ni majhen. Ryanair, po številu prepeljanih potnikov največja evropska letalska družba, je sama odgovorna za več izpustov toplogrednih plinov kot celoten Ciper. Nič čudnega, da je njen predsednik uprave Michael O’Leary lani za irski radio RTE podnebne spremembe označil za »popolno neumnost«.

Letenje je energetsko najintenzivnejši način potovanja. Že z enim samim povratnim čezoceanskim poletom lahko na primer po podatkih nemške nevladne organizacije Atmosfair presežemo količino izpustov toplogrednih plinov, ki bi jo bilo vsakemu Zemljanu dovoljeno ustvariti, če bi želeli omejiti segrevanje na dve stopinji Celzija. Še eno primerjavo na svoji spletni strani ponuja evropska komisija. »Potnik na povratnem letu iz Londona v New York ustvari toliko emisij kot povprečen prebivalec EU s celoletnim ogrevanjem doma.« Načeloma čez palec velja, da je letenje s povprečno polnim letalom enkrat bolj potratno kot če bi enako pot sami opravili s povprečno varčnim avtomobilom.

Po napovedih Mednarodne organizacije za civilno letalstvo (ICAO), ki deluje pod okriljem Združenih narodov, se bodo izpusti toplogrednih plinov do leta 2020 v primerjavi z letom 2005 povečali za 70 odstotkov. Do leta 2050 se bodo glede na napovedi ICAO zvišali za kar 300 do 700 odstotkov.

Lepo je biti letalski prevoznik

Glede na okoljski vpliv letalstva in nenehno poudarjanje načela »onesnaževalec plača« je precej smešno, kako ugodno so z davčnega vidika obravnavane letalske družbe. Letalsko gorivo je oproščeno trošarine in dajatve na izpust CO2. Prav tako je letalsko gorivo v mednarodnem komercialnem prometu oproščeno davka na dodano vrednost, DDV-ja v skladu z evropsko uredbo ni treba plačati niti pri nakupu letalskih kart. Gre pravzaprav za posredne državne subvencije, ki pomagajo vzdrževati nizko ceno letalskih kart.

»Države so te izjeme uvedle v obdobju po drugi svetovni vojni, da bi spodbudile razvoj letalskega sektorja,« nam je povedal Andrew Murphy, strokovnjak za letalstvo pri britanski nevladni organizaciji Transport & Environment. »Vse od takrat jih je bilo zaradi pomanjkanja politične volje nemogoče odpraviti.« In to kljub pozivom strokovnjakov Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke, da bi »težko našli bolj učinkovit dodaten vir proračunskih prihodkov«.

Letalstvo prispeva nekaj več kot dva odstotka svetovnih izpustov toplogrednih plinov, a imajo ti izpusti še enkrat večji vpliv, saj se njihov učinek na potovalni višini letal močno okrepi.

Prvi poskus omejevanja izpustov toplogrednih plinov iz letal se je zgodil leta 2012, ko je Evropska unija letalski sektor vključila v shemo za trgovanje z izpusti. A letalske družbe še danes brezplačno dobijo več kot 80 odstotkov emisijskih kuponov, poleg tega pa so v shemo vključeni zgolj leti znotraj EU, ne pa tudi leti med evropskimi mesti in destinacijami na preostalih celinah. Murphy prizadevanja EU na tem področju označuje za »popolnoma nezadostna«.

Na globalni ravni je bil leta 2016 v okviru ICAO sprejet dogovor o zmanjševanju okoljskega vpliva letalstva, ki pa sploh ne predvideva zmanjševanja izpustov, temveč letalskim prevoznikov zgolj nalaga, da neizogibno povečanje izpustov ublažijo s financiranjem drugih do podnebja prijaznih projektov.

Pri snovanju tega neambicioznega načrta je složno sodelovala tudi Evropska unija, predvsem zaradi skrbi za dobrobit evropskega proizvajalca letal Airbus. Predstavniki podjetja so namreč, kot je razkrila organizacija Transport & Environment, imeli dostop do pogajalskih izhodišč in osnutkov končnega dogovora. Zadnje elektronsko sporočilo predstavnika Airbusa predstavnikom evropske komisije tako pravi: »S tem lahko živimo.«

Let na leto

Povečevanje letalskega prometa gre z roko v roki s povečevanjem turizma. Več kot polovica svetovnih turistov na izbrano destinacijo potuje z letalom. Slovenija, v kateri turizem predstavlja vse pomembnejši delež BDP-ja, za svetovnim povprečjem zelo zaostaja, saj nas s pomočjo letala obišče le približno četrtina turistov. Zato je eden ključnih ukrepov državne Strategije trajnostne rasti turizma 2017–2021 prav povečanje letalske dostopnosti. Slovenska turistična organizacija je ravno pred kratkim objavila razpis, prek katerega želijo z oglaševanjem v medijih letalskih prevoznikov nagovarjati potencialne nove goste.

Paradoks, ko strategija trajnostnega turizma kot eno osrednjih nalog predvideva povečanje letalskega prometa, je izjemno dober kazalnik zagate, v kateri smo se znašli. Na eni strani vse večja dostopnost letalskih potovanj izjemno pozitivno vpliva na mobilnost ljudi in na gospodarsko aktivnost, na drugi strani pa smo ustvarili nov ogromen vir izpustov toplogrednih plinov, ki se mu nismo pripravljeni kar tako odpovedati.

To velja tudi za okoljske organizacije, katerih prvenstvena misija je opozarjanje na podnebne spremembe. Nina Štros, vodja mednarodne kampanje in predstavnica Greenpeacea v mednarodnih koalicijah, je denimo lani opravila kar osem službenih povratnih letalskih poti znotraj Evropske unije. Predsednica društva Focus Živa Kavka Gobbo je službeno letela v Nigerijo, na srečanje mreže Friends of the Earth.

Letalsko gorivo je oproščeno trošarine, dajatve na izpust CO2 in davka na dodano vrednost. DDV-ja v skladu z evropsko uredbo ni treba plačati niti pri nakupu letalskih kart.

Če pri ukrepanju za zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov mislimo resno, potem bi morali letalstvu odvzeti licenco za neomejeno onesnaževanje. A to bi pomenilo povečanje stroškov in zmanjšanje dostopnosti letenja, s tem pa tudi gospodarske aktivnosti in delovnih mest.

»Ljudje želijo potovati in izkoriščati vse prednosti svobodnega gibanja po Evropi,« pravi Andrew Murphy. »Ne mislim, da bi morale vlade začeti delovati proti temu. Morajo pa sprejeti ukrepe, ki bodo do okolja prijaznejše načine potovanja izboljšali in pocenili, hkrati pa bi morali tisti, ki letijo največ in ki so praviloma najpremožnejši, s pomočjo progresivne obdavčitve plačevati več.«

Britanska pobuda, imenovana »A Free Ride«, na primer predlaga, da bi vsakemu človeku pripadal en neobdavčen let na leto, z vsakim nadaljnjim poletom pa bi se obdavčitev stopnjevala.