Nebesni zastoji

Sedmega septembra lani je bil za evropsko letalstvo poseben dan. Tisti petek se je namreč na evropskem nebu zvrstilo kar 37 tisoč komercialnih letov – največ v zgodovini. V celotnem lanskem letu se je na kar 19 dni zgodilo, da je število letov preseglo 36 tisoč. Še leta 2017 se to ni zgodilo niti enkrat.

Obseg evropskega letalskega prometa se je po podatkih organizacije Eurocontrol, evropskega sistemskega operaterja zračnih poti s sedežem v Bruslju, lani povečal za 3,8 odstotka. Na prvi pogled se to niti ne zdi veliko. A videti je, da je količina zračnega prometa dosegla kritično točko. Zamude so se namreč v primerjavi z letom 2017 več kot podvojile. Enajst milijonov letov je imelo skupaj več kot 19 milijonov minut zamude. Zamudo je imela približno petina letov, povprečno pa so v poletni sezoni, ko je zaradi turizma število letov največje, zamujali za 49 minut.

Vzroki za zamude so bili različni, nekaj so k njim prispevale vremenske nevšečnosti, nekaj stavke zaposlenih, nekaj pomanjkanje kontrolorjev letenja, pilotov in kabinskega osebja. A eden najpomembnejših vzrokov se skriva v obremenjenosti zračnega prostora nad Evropo. Letal je vse pogosteje preveč, da bi lahko bila vsa hkrati na nebu.

Slovenski rekord

Žiga Ogrizek je kontrolor zračnega prometa z več kot 20-letnimi izkušnjami. Sprejel nas je v futuristični stavbi kontrole zračnega prometa v zaledju brniškega letališča, od koder kontrolorji usmerjajo letalski promet nad dobršnim delom Slovenije. »Ob omembi kontrole zračnega prometa večina laikov pomisli izključno na izvajanje kontrole iz kontrolnega stolpa, a število operacij iz stolpa pomeni manj kot 10 odstotkov dejavnosti naše družbe. Glavni del našega dela in posledično prihodkov so preleti, ne pa vzleti in pristanki.«

Videti je, da je količina zračnega prometa dosegla kritično točko. Zamude so se lani v primerjavi z letom 2017 več kot podvojile.

Tudi za slovenski zračni prostor je bilo lansko leto rekordno. »Na eno od sobot sredi lanskega julija smo zabeležili rekordno dnevno število preletov čez območje, ki ga upravljamo – 1522 letal, v tistem tednu je bil dosežen tudi tedenski rekord, 9270 letov.« In pri tem sploh ni všteto nebo nad Prekmurjem, ki ga za potrebe civilnega letalstva upravlja avstrijska kontrola zračnega prometa.

Letno povprečje na območju slovenske kontrole je bilo lani nekaj več kot 900 letal na dan. Rast v primerjavi z letom 2017 je bila kar devetodstotna. Za letošnje leto je predvidena nadaljnja osemodstotna rast. Na daljši rok bo to težko vzdržno. »Taki trendi povečevanja zračnega prometa zagotovo pomenijo težavo. Ne govorim o tem, da bi bila ogrožena varnost, se pa lahko na račun vzdrževanja enake ravni varnosti začnejo povečevati zamude.«

Nastajanje kolon

Kako nastane zračni prometni zastoj? Vsaka kontrola zračnega prometa skrbi za svoj delček neba. Ta je razdeljen na več vertikalnih sektorjev. Ob najbolj obremenjenih dneh jih je v slovenskem zračnem prostoru pet. In vsak sektor ima opredeljeno število letal, ki ga lahko preletijo v eni uri. »Če se glede na oddane načrte letov pokaže, da naj bi čez posamezni sektor v določeni uri letelo več letal, kot je določena zgornja omejitev, lahko vodja izmene kontrole zračnega prometa za dve uri vnaprej objavi omejitev oziroma ’regulacijo’, češ da ne dovolimo več od določenega števila preletov v določeni uri,« razlaga Ogrizek.

Uvedbo regulacije je treba sporočiti na Eurocontrol, kjer morajo nato ustrezno prilagoditi načrte letov. »Letalo, ki naj bi denimo na letu med Londonom in Atenami v tistem časovnem oknu preletelo slovenski zračni prostor, tako na primer dobi navodila, da mora z vzletom počakati do določenega časovnega intervala, zato da v naš zračni prostor ne bo vstopilo v času regulacije.« Letalo lahko odloži vzlet in čaka na tleh, če pa mu grozijo hude zamude, lahko izbere alternativno zračno pot, na primer čez Italijo ali čez Madžarsko. A ker so alternativne poti praviloma daljše, dodaja Ogrizek, so zamude običajno tudi v tem primeru neizogibne. In če ima en let zamudo, to v današnjem letalskem prometu, ko eno letalo opravi več poletov na dan, lahko vpliva na vse polete tega letala v dnevu. »Zamude se le še akumulirajo.«

Čakajoč na krizo

Po mnenju Roka Marolta, direktorja Agencije za civilno letalstvo, je stanje, kar se tiče zasičenosti zračnega prostora, za zdaj kljub temu obvladljivo. »Problem nastaja zlasti okoli velikih letališč, kot so Heathrow, Barcelona, Frankfurt itd., kjer večjih možnosti za povečevanje zmogljivosti preprosto ni več. Predvideno rast prometa bodo morala prevzeti manjša letališča.«

Vseeno pa trenutne stopnje rasti letalskega prometa zahtevajo širše prilagajanje. Lani je bil dosežen rekord 37 tisoč letov v enem dnevu, glede na projekcije leta 2030 pa bo povsem običajno, da bo dnevno število letov preseglo 50 tisoč. »Obstaja še prostor za izboljšave. Nekaj manevrskega prostora je v odpiranju novih zračnih poti. Z boljšo opremo, tako letal kot kontrol zračnega prometa, lahko dosežemo manjšo separacijo letal.«

Vertikalna razdalja med dvema letaloma mora biti vsaj 300 metrov, lateralna pa pet navtičnih milj, kar pomeni dobrih devet kilometrov, na isti višini, pojasnjuje Ogrizek. »Če delamo z manj natančnimi sistemi, to pomeni, da si bomo vedno vzeli nekaj rezerve in bomo denimo razdaljo raje nastavili na šest milj. Natančnejši so sistemi, bolj na gosto lahko spuščamo letala v zračni prostor.«

Treba bo tudi poiskati nove rešitve za organizacijo zračnega prometa, da bi bil ta čim bolj obvladljiv in predvidljiv, se strinja Ogrizek. »Danes imajo denimo letalske družbe popolno svobodo pri izbiri zračnih poti in lahko zaradi minimalne razlike v stroških izberejo bolj prometno pot, čeprav bi bilo z vidika pretočnosti prometa za celotno Evropo bolje, če bi leteli po drugi poti.«

Število potnikov, katerih leti bodo zamujali za več kot eno uro, se bo do leta 2040 z današnjih 50 tisoč na dan povzpelo na 470 tisoč na dan.

Vprašanje pa je, ali bo to dovolj. Eurocontrol je junija lani predstavil študijo o izzivih do leta 2040. In generalni direktor Eamonn Brennan je občinstvo nagovoril s svarečim tonom in pozivom k ukrepanju. »Evropa se že danes težko spopada z rastjo letalskega prometa. Najverjetnejši scenarij pa predvideva povprečno 1,9-odstotno letno rast do leta 2040. To pomeni 16 milijonov letov na leto.« Po tem scenariju, je opozoril, bo leta 2040 zmanjkalo zmogljivosti za 1,5 milijona letov in 160 milijonov potnikov, ki bi želeli leteti. Število potnikov, katerih leti bodo zamujali za več kot eno uro, pa se bo do leta 2040 z današnjih 50 tisoč na dan povzpelo na 470 tisoč na dan.

Tovrstne dolgoročne napovedi so sicer zelo nehvaležne, sploh če se zavedamo, da trenutno živimo v obdobju konjunkture. »O podobnih težavah smo razpravljali že leta 2006,« pravi Žiga Ogrizek, »nato pa je prišla kriza in letalski promet je drastično upadel.« Šele leta 2016 je število letov na ravni celotne Evrope spet doseglo raven iz leta 2008.