Komu zvoni?

Nekateri politiki radi pišejo. Winston Churchill je bil eden od njih, dobil je Nobelovo nagrado za literaturo, ali pa Vaclav Havel. Politikov, ki radi pišejo, je nekaj tudi v Sloveniji. Dramatik Tone Partljič je bil dolga leta poslanec LDS, nekdanji minister za kulturo in župan Trzina Tone Peršak piše romane, literarno ustvarjalen je bil pred sto in še malo leti Ivan Tavčar, ljubljanski župan, avtor Visoške kronike in Cvetja v jeseni. Zdaj, ko na političnem prizorišču ni več Dimitrija Rupla ali pa se ta pokaže zgolj tu in tam, je naslov najplodnejšega pisca dolgih romanesknih del prevzel Janez Janša, predsednik SDS. Janša je vedno rad pisal, v mladih letih kolumne, kasneje politične analize, memoaristiko, govore, po novem tudi zgodovinske povesti.

Tokrat je napisal analizo slovenske in družbene stvarnosti, razvlečeno besedilo, objavljeno v štirih delih, slikah, kot jih je poimenoval. Analiza, dolga 8000 in še nekaj besed, ne prinaša ničesar novega. Leitmotiv pisanja se ne razlikuje od tistih v besedilih, razmišljanjih, ki jih je objavljal že nekoč. Dolgočasen je, njegove teze pa so predvidljive, z leti je le vedno bolj žaljiv.

Kaj nam je tokrat napisal predsednik SDS? V Sloveniji naj bi vladala elita, sistem za prvorazredne, ta elita pa je neposredna naslednica, generacijsko in strukturno, kaste, ki je vladala nekoč, vladajo nam torej s krvjo poškropljeni komunisti in njihovi nasledniki. Za vsem se kot kakšna prerokba temne večnosti skrivajo vrhovni ajatola Milan Kučan in njegovi tovariši, ki kot »puppet masterji«, manipulatorji, paranoični voditelji prvorazrednih gradijo državo po svoji podobi. Imajo retardiran, izrojen pogled na svet, gojijo kulturo smrti in ne želijo sprejeti roke sprave. Ker je torej Slovenija nesvobodna, je pri nas vse narobe, davki so previsoki, gospodarstvo je v krču, podjetniki se bojijo za svoj obstoj, druga cev karavanškega predora se še vedno ni začela graditi, pokojnine so nizke, vinjete predrage. Dogaja se erozija človeškega kapitala, erozija gradnikov slovenske državnosti. Vladajo nam kulturni marksisti in druge grozote.

Po diagnozi stanja Janša v svoji analizi ponudi tudi rešitev. Modrost, moč in milost, za katere je treba moliti, so potrebni, da bi vsaj razsvetljeni del vladajoče elite, tisti redki demokrati sprejeli roko sprave. A ta roka ne bo ponujena neskončno dolgo, zgodovina nas namreč uči, tako Janša, da je bilo na pomladni strani storjenih nekaj velikih napak, saj so v različnih koalicijskih vladah dobronamerni sodelovali z nedobronamernimi. Svari pred radikalizmom, pred humusom levega banditizma. Nato opozori, da se sliši pritajeno tiktakanje ure, da se izrojenost bliža destrukciji in da bomo, če se ne bodo odpravile krivice, ki jih trpijo drugorazredni, v Sloveniji doživeli družbene odklone in upor. »Nove generacije drugorazrednih bodo zgolj seštevale in odštevale in na teptanje njihovega dostojanstva, krivice, krajo priložnosti in prihodnosti, ’taktiko obrata’ in zmerjanje s fašisti preprosto odgovorile: ’OK. To ste želeli in to boste imeli. Hirošimo.’ Konec samooklicane elite pa bo v tem primeru enako krvav, kot je bilo njeno spočetje.«

Janšev klic k modrosti, mirnosti, svarjenje pred nasiljem ulice sta nedostojna. Človek, ki je v zadnjih letih radikaliziral svojo politiko, svari pred radikalizacijo. Janševa analiza izvira iz politične frustracije. Nedvomno. To je v besedilu lepo vidno. Izvira iz politične frustracije, ker ni na oblasti, ker v slovenskem političnem prostoru izgublja zaveznike, ker je bila navezava na Viktorja Orbána neuspešna, ker z zmagovalko volitev ni nihče želel sestaviti vlade. Kdo od razumnih zagovornikov demokracije pa bi si želel vladati s človekom, ki novinarkam pravi, da so prostitutke?

Ker je Slovenija nesvobodna, je pri nas vse narobe, davki so previsoki, gospodarstvo je v krču, druga cev karavanškega predora se še vedno ni začela graditi, pokojnine so nizke, vinjete predrage …

Miha Brejc, Janšev nekdanji zaveznik in nekdanji evropski poslanec SDS, na to, na vso to rušilno moč užaljenega ega, opozarja že nekaj časa. Te dni je v intervjuju za tednik Reporter ponovil svojo tezo, da je za razmere na desnici v Sloveniji najbolj kriva desnica sama. »Dokler je sprejemljiva samo tista politika, ki je ustvarjena po eni podobi, to je že samo po sebi v bistvenem nasprotju s temeljnimi načeli demokracije in strankarskega sistema, se ne smemo čuditi, da se ustvarja blok proti Janši. Saj ga tako obnašanje pravzaprav generira. Meni je žal, da ni prevladala pamet, da je ego zameglil razum in trezen premislek,« je dejal v intervjuju.

Zapisano ne pomeni, da Janša glede nekaterih stvari nima prav. V analizi govori, da imamo v Sloveniji preveč zakonov in predpisov, da nam vlada birokracija. To je res. Slovenska družba je prenormirana, to je dobro vidno v šolskem prostoru. Prav tako ima prav, ko opozarja na ohlajanje gospodarske rasti, na novo senco hladne vojne, na rastoče napetosti z ZDA. Pri čemer je seveda sam tisti, ki objavlja in deli žaljive tvite predsednika ZDA Donalda Trumpa.

Neverodostojen politik

Janševa največja težava je, to se v njegovi analizi vidi na več mestih, verodostojnost. Ko recimo piše o vladajoči eliti prvorazrednih, pozabi zapisati, da je tudi sam že 30 let del te elite, težava je le v tem, da misli, da ima premajhno moč. Ko piše o domnevno enoumnih medijih, niti z besedo ne omeni Nova24tv, medijske hiše, kovnice sovraštva, politične pristranskosti, primitivizma.

Velike težave ima z dejstvi. Sredi analize denimo omenja peticijo 571. Gre za novinarsko peticijo, nastalo septembra 2007, v času prve Janševe vlade, ko so slovenski novinarji, med njimi tudi avtor članka, opozorili, da tedanja Janševa vlada krni svobodo tiska. To je bilo res, v času prve Janševe vlade so bili zamenjani direktorji in uredniki nacionalne medijske hiše, preprodani so bili deleži časopisne hiše Delo, članki so izginevali v bunkerje, novinarji so izgubljali službe. Novinarsko peticijo je tedaj podprl predsednik države Janez Drnovšek. A Janša jo preprosto poveže z »ajatolami samooklicane elite« in jo s tem samodejno diskreditira. Dejstva ne obstajajo, obstajajo zgolj interpretacije.

Podobno je v delu, kjer slovensko politično stvarnost iz januarja 2018 poveže s 1. majem 1941. Gre za vratolomne zaključke. Tako kot naj bi bili trboveljski komunisti leta 1941 skupaj z nacisti praznovali 1. maj, kar je evidentna zgodovinska netočnost in poenostavljanje kompleksnih vojnih razmer, naj bi politični nasprotniki danes Janši očitali, da je izključevalen. Trboveljski komunisti so torej pravi izdajalci, saj so sodelovali z nacisti, podobno kot politiko izključevanja gojijo tisti, ki dobronamernemu Janši očitajo izključevanje. Vse to poimenuje taktika obrata. Njegove teze niso prepričljive, je namreč tisti politik, ki je v času svoje prve vlade po sistemu »važno, da je naš« zamenjal večino direktorjev podjetij v javni lasti. Zgodila se je prava lustracija. Kakšno njegovo imenovanje je bilo »res blamaža«, nekaj njegovih direktorjev pa se je znašlo v kazenski preiskavi.

Janševa največja težava je verodostojnost. Ko piše o enoumnih medijih, niti z besedo ne omeni Nova24tv, medijske hiše, kovnice sovraštva, politične pristranskosti, primitivizma.

To nas pripelje do tretjega dokaza o tem, da Janševa politična analiza stoji na majavih nogah. V besedilu omenja govor Milana Kučana na Ilovi Gori iz lanskega oktobra, kjer je nekdanji predsednik upravičeno opozoril, da sovražnemu govoru sledijo sovražna dejanja. »Živimo v džamaheriji,« je Janša z velikimi besedami zapisal v svojem besedilu, »kjer ajatola določi, kaj je resnica, samooklicana elita pa v obrambi svojih privilegijev zapoved zvesto prevaja v prakso. Propagandna orodja režima pa potem iz ’sovražnega govora’ naredijo notranjega sovražnika po vzoru koloradskega hrošča in polovico javnosti prepričajo, da je to osrednji nacionalni problem.« Sovražni govor ni izum nekdanjega predsednika Slovenije Milana Kučana, na nevarnost sovražnega govora opozarjajo Svet Evrope, evropska komisija, evropski parlament, za generalnega sekretarja ZN Antonia Guterresa je boj proti njemu in boj proti zločinom iz sovraštva »glavna prednostna naloga« letošnjega leta. 

Pri preganjanju sovražnega govora ne sodelujejo ajatole in koloradski hrošči.

Poskus sprave

»Na Janševo analizo, na vprašanje, zakaj se je pojavila ravno sedaj, lahko gledamo iz dveh perspektiv,« pravi filozof Boris Vezjak. »Lahko jo razumemo, kot da je nastala spontano, brez pravega vzgiba, kar tako, da je pač začutil potrebo komentiranja in zadaj ni posebnega načrta«. Druga možnost je verjetnejša. »Morda pa je ugotovil, da je politično vedno bolj osamljen, da so ga zaradi radikalizacije začeli zapuščati tudi tisti desni intelektualci in politiki, ki so ga nekoč podpirali, in sedaj s svojo analizo išče pot osmislitve tudi proti razumnejši desni sredini, torej do ljudi, ki so nekoč bili del njegove širše politične koalicije.«

Takšni ljudje seveda obstajajo. Lahko jih naštejemo: Dimitrij Rupel, Peter Jambrek, Miha Brejc, Žiga Turk, Romana Jordan. Vsi ti, pa še kdo drug, recimo nekdanja ustavna sodnika Jan Zobec in Ernest Petrič ali pravnik Matej Avbelj, so se na začetku januarja zbrali na javni razpravi Katedrale svobode, na debati političnega gremija ali morda tudi stranke v nastajanju. Omenjene druži dvoje. Večina izmed njih je tako ali drugače že sodelovala z oblastjo, ki jo je vodil Janez Janša, in večina izmed njih se je od njega – eni bolj, drugi manj – oddaljila. Podporniki Katedrale svobode so klasični liberalci, pripadniki razmišljanja, ki je spočelo ugaslo Državljansko listo Gregorja Viranta. Trdijo, da zavračajo nestrpno govorico, širjenje strahu pred manjšinami, a se podobno kot Janša zavzemajo za šibko državo, odpravo državnih monopolov, nižje davke in bolj odprt – med pobudniki je Peter Jambrek, ustanovitelj Nove univerze – visokošolski sistem. Politično so privrženci Katedrale svobode torej zelo blizu idejam Janševe stranke, res pa je, da večino izmed njih Janša moti. Peter Jambrek, nekoč pobudnik Zbora za republiko, danes pa predvsem »umaknjeni liberalec«, je že pred leti za Mladino dejal, da bi bilo »za slovensko politiko dobro, če bi se Janša začel ukvarjati s čim drugim. Še posebej za tisti njen del, ki želi nadaljevati izročila slovenske pomladi.« Desni razumniki se sicer ne morejo otresti občutka poklicanosti, iz njihovega razmišljanja odzvanja pretenciozno prepričanje, da so tukaj tudi zato, da spišejo nov nacionalni program, ki naj bi rešil Slovenijo. S tega vidika so podobni medvojnim komunistom in novorevijašem s konca osemdesetih let, ki so se imeli za rešitelje naroda, a so nekateri izmed njih, ne vsi, na ta narod hitro pozabili.

Ni dvoma, da Janša za ponoven vzpon na oblast potrebuje politične zaveznike. Če ne drugače, da jih izkoristi in z njihovo pomočjo zgradi državo Orbánovega tipa. Hkrati pa je tudi res, da so se na desnici začeli zavedati njegove šibkosti, njegove ujetosti v fantazme lastne osebne zgodovine. Celo zviti Marjan Podobnik, ki je vmes znova postal predsednik SLS, je v intervjuju za Delo dejal, da se mu zdi Janševa analiza dobra, četudi se ponekod z njo ne strinja. Nato je dodal, da bi rad »o vprašanjih, ki se jih loteva Janez Janša, slišal tudi stališča, na primer Gregorja Golobiča, Milana Kučana, Dejana Židana, pa tudi vplivne politike mlajše generacije, kot sta na primer Marjan Šarec in Matej Tonin.« Sklicevanje na Kučanovo in Golobičevo mnenje Janši ne more biti všeč.

Pri preganjanju sovražnega govora ne sodelujejo ajatole in koloradski hrošči.

Janševa analiza slovenske družbene in politične stvarnosti je pamflet, ki s to stvarnostjo nima nikakršne zveze, povezana je predvsem s politično nemočjo človeka, ki je v ogledalu lastnih obtožb in preganjanja ajatol prepoznal samega sebe. Jambrek ima prav, morda bi bilo res bolje, da Janša neha pisati analize družbene stvarnosti, morda bi bilo bolje, da se usmeri v pisanje zgodovinskih povesti.

Zadnja Ninamedijina anketa je pokazala, da je stranka Marjana Šarca prvič prehitela veliko SDS, Šarec pa se je na lestvici priljubljenosti zavihtel na prvo mesto in prehitel Boruta Pahorja. Janša je že isto nedeljo, ko so mediji sporočili rezultate analize, objavil zajedljiv tvit, v katerem je zapisal, »da mora biti nervoza prvorazrednih zelo velika, da je Golobič spet začel pisati ankete. #tiktak«. Ura res in vztrajno tiktaka. In zvoni. Vemo, kako je s tem, nikoli se ne vprašaj, komu zvoni, ker … morda zvoni tebi.