Politična ignoranca

Kulturno ministrstvo je že veliko let, vsaj od časa ministra Žige Turka, politično prezrto, finančno in kadrovsko podhranjeno. Zapustilo ga je veliko ljudi, tam niso mogli več delati, danes pa je kljub nekaterim častnim izjemam postalo odlagalnica kadrov. Niso vsi, ki delajo tam, slabi, veliko pa jih ima zvezane roke. Zadnjih nekaj ministrov, z izjemo Uroša Grilca, je bilo nesposobnih, brez politične, koalicijske moči, pa tudi brez znanja. Ko je nova vlada na ta položaj imenovala neznanega in politično neizkušenega saksofonista Dejana Prešička, je bilo veliko opozoril, da ne bo bolje. Res ni bilo …

Vso to predigro, to ignoranco do kulture, je treba imeti pred očmi, da bi lahko razumeli, kaj se je te dni dogajalo na ministrstvu za kulturo. Prejšnji teden se je tam zgodila tragedija, eden izmed zaposlenih je naredil samomor, med zaposlenimi na ministrstvu pa so se pojavili očitki, da je za to odgovoren minister Dejan Prešiček. Minister naj bi se do pokojnega, pa ne samo do njega, vedel neprimerno, kričal naj bi na sodelavce, jih žalil, imel naj bi kolerične izbruhe, ki so mejili na kaznivo dejanje šikaniranja. Podobni očitki letijo tudi na državnega sekretarja Jana Škoberneta. Minister očitke zanika, trdi, da je le zahteval, da stvari stečejo dalje, ni pa bil žaljiv. Izrekel je tudi sožalje družini umrlega in kritikom navrgel, da naj nehajo spletkariti.

Ne moremo trditi, da je ministrov odnos do podrejenih neposredno pripeljal do tragedije, tega niti ne namigujemo, bilo bi nedostojno, odziv zaposlenih ob slovesu kolega, anonimna pričevanja o domnevnem trpinčenju na delovnem mestu, dve žalni seji pa dokazujejo, da je vzdušje na ministrstvu zelo slabo. Očitki ministru se sicer ne dotikajo le njegovega odnosa do drugih, minister naj bi uporabljal tudi službeno vozilo za prevoz hčerkinih in lastnih inštrumentov.

Preden je Prešiček postal minister, je bil ravnatelj ljubljanskega konservatorija za glasbo in balet. V stranki SD sta ga podprla predvsem Matjaž Han, z njim je tudi v daljnem sorodstvu, in Dejan Levanič. Politično neobremenjeni saksofonist naj bi na ministrstvo prinesel svež veter.

A vse to je le del zgodbe. V stranki SD so se že jeseni pojavili očitki, da ima Prešiček težave v komunikaciji z ljudmi, da je naporen, da osebnostno ni primeren za položaj ministra, hkrati so mu očitali, da o kulturni politiki ne ve veliko. Tisti, ki so ga predlagali za ministra, so opozorila preslišali. Ko je Prešiček zapuščal konservatorij, so nekateri nekdanji podrejeni, tako trdijo, »odpirali šampanjce«.

Kako Prešiček razume svojo vlogo, na drugi ravni potrjuje tale anekdota: Pred dvema letoma je stavkal orkester Slovenske filharmonije, tedanji direktor te ustanove Damjan Damjanovič je vložil tožbo proti stavkajočim, ta pa je bila pod novim vodstvom filharmonije preklicana, prišlo je do poravnave. Minister Prešiček, ki je Damjanovičev prijatelj, je novi direktorici filharmonije na sestanku očital, da je sklenila poravnavo s stavkajočimi, od glasbenikov pa bi morala izterjati denar za škodo, ki naj bi jo povzročili s stavko. Prešiček naj bi bil sicer po političnem prepričanju socialdemokrat.

Danes velja, da je nedostojno in neprimerno kakršnokoli spolno nadlegovanje. Prav tako obstaja ničelna toleranca do nasilja. Enako je z odnosom do zaposlenih, ministri (in ne samo oni) bi se morali do podrejenih obnašati spoštljivo in dostojno. Kdor ne zna delati z ljudmi, ne sme voditi ministrstva. Vse to je prvi pogoj za dobrega ministra. Druga dva, prav tako pomembna, sta strokovnost in politična moč. Ministrstvo za kulturo je zapleteno, ima široko polje dela, od religije, umetniškega ustvarjanja do medijske zakonodaje. Tako zahtevnega ministrstva ne more voditi politični analfabet.

V sredo popoldne je SD stopila svojemu ministru v bran. Naredil naj bi nekaj napak in neupravičeno uporabil službeno vozilo, a hkrati je predsednik SD Dejan Židan dejal, da ne dovoli, da se iz ministra, ki dela premike, ustvarja »najslabši človek v državi«. Žogica je pri predsedniku vlade Marjanu Šarcu; če se bo odločil, da je čas za ministrov odhod, naj bi SD to razumela.

Nedvoumno pa je dvoje: slovenska kulturna politika potrebuje spremembe, tako strateške kot na ministrstvu samem. Težko je verjeti, da je Prešiček človek, ki bi te spremembe prinesel. A odgovornost za to ni več pri njem. Niti pri SD. Je na plečih predsednika vlade.