Zakaj ni vsa slovenska košarka kot Luka Dončić?

Zakaj košarka v Sloveniji ne dosega nekdanje kakovosti

V Sloveniji bo potrebno odpreti debato o stanju in razvoju košarke. Kljub osvojitvi zlate medalje na moškem evropskem prvenstvu leta 2017, se je raven klubske košarke v preteklih dveh letih občutno znižala. Seveda se ta upad v kakovosti ni zgodil čez noč, a razkorak z Evropo in regijo se iz sezone v sezono povečuje. Razlogov za stagnacijo in postopno nazadovanje slovenske košarke pa je več.

Prvi problem slovenske košarke je pomanjkanje prave strategije. Kaj je sploh cilj? Biti uspešen v mednarodnih klubskih tekmovanjih? Vzgajati mlade igralce in jih prodajati v tujino, kot je to počela Union Olimpija? Stabilizirati klube, da se omogoči boljše (finančne) pogoje dela za trenerje in razvoj mladih talentov? Imeti kakovostno in konkurenčno reprezentanco sestavljeno z igralci, ki igrajo v domačem prvenstvu? Trenutno slovenska košarka ne dosega naštetih ciljev, usmeritev.

Klubi niso uspešni na mednarodnem nivoju. Petrol Olimpija je svetlobna leta od stare slave, še v Fibini Ligi prvakov, tretjem nivoju evropske klubske košarke, ne more računati na preboj v del na izpadanje. Tudi v regionalni jadranski (ABA) ligi sta Krka in Olimpija pri repu lestvice. Ena od redkih pozitivnih, uspešnih zgodb so predstave Primorske v drugi ABA ligi, kjer klub iz Kopra prepričljivo vodi. Za preboj v prvo ligo bo potrebno prestati še sito končnice in osvojiti naslov, kar je lani uspelo Krki, ki je v finalu premagala prav Primorsko.

Zaradi slabih rezultatov v evropski košarki je potencial klubov, da privabijo največje košarkarske talente, majhen.

O uspešni vzgoji mladih (tujih) košarkarjev, s čimer se je nekoč, predvsem pod vodstvom Zmaga Sagadina lahko pohvalila Olimpija, trenutno ne moremo govoriti. Zdaj za največjega talenta v Sloveniji velja Ukrajinec Jusuf Sanon, ki pa s svojimi nastopi ne prepriča. Prav zaradi njegovih individualnih akcij igra Olimpije trpi, kar se reflektira v slabih rezultatih. Ko en igralec zasleduje individualne, sebične interese, npr. lovljenje dobre osebne statistike, je klub, torej kolektiv tisti, ki na račun posameznika izgublja.

Zaradi slabih rezultatov v evropski košarki pa je tudi potencial Olimpije in ostalih klubov, da privabijo največje košarkarske talente, majhen. Brez igranja v Evroligi v Ljubljani ne bi bilo Šarunasa Jasikevičiusa, Vladimirja Stepanije ali Davisa Bertansa. Sedaj se taki talenti raje odločijo za finančno bolj stabilne evropske klube, ki tekmujejo v Evroligi ali Eurocupu, ki je drugi nivo klubske košarke v Evropi.

Finančne zmožnosti slovenskih klubov so v primerjavi z Evropo skromne. Sredstva, ki jih klubom namenjajo pokrovitelji so majhna. Prav zato najboljši mladi košarkarji bežijo v tujino, kjer jim klubi lahko ponudijo boljše pogodbe in poleg tega imajo tudi boljše pogoje za delo. Kot primere tovrstnega bega košarkarjev lahko omenimo Dončića, Nikolića, Čančarja in Macuro, ki so v tujini s trdim delom izkoristili svoj potencial z boljšimi pogoje za trening.

O uspešni vzgoji mladih (tujih) košarkarjev, s čimer se je nekoč, predvsem pod vodstvom Zmaga Sagadina lahko pohvalila Olimpija, trenutno ne moremo govoriti.

Za številne klube je delo z mladimi košarkarji zgolj nepotreben strošek, vsi prvoligaški klubi morajo imeti ekipe v vseh kategorijah mlajših selekcij. Denar, ki naj bi bil namenjen mlajšim selekcijam se porablja za delovanje članskega moštva. Brez vložka pa rezultatov ni mogoče pričakovati. Gledalci se nato čudijo, da za klube ne igrajo fantje iz mlajših klubskih selekcij. Tudi prvoligaške ekipe, ki naj bi stale na trdnih (finančnih) temeljih, zaostajajo s plačili trenerjem v mlajših starostnih kategorijah. V manjših klubih pa je to praksa, trenerji svoje delo opravljajo na prostovoljni osnovi.

Reprezentanca je v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo, ki bo letos na Kitajskem, pogorela. Pomembno vlogo pri neuspehu igra nenavaden sistem kvalifikacij, ki najboljšim košarkarjem zaradi klubskih obveznosti onemogoča nastope. Tu je Slovenija žrtev napenjanja mišic med Fibo, krovno košarkarsko zvezo in Evroligo, ki prireja najmočnejše klubsko tekmovanje v Evropi.

Zaradi odpovedi številnih članov zlate generacije, so priložnost na tekmah dobili mlajši košarkarji, ki predstavljajo prihodnost reprezentančne košarke. S treningom in rednim igranjem lahko postanejo ključni akterji nove uspešne zgodbe. Prav v ta namen je Košarkarska zveza po treh letih ponovno obudila B ekipo reprezentance, ki je lani odigrala tri tekme na Kitajskem. Zgolj upamo lahko, da bodo ti fantje, ki so bili vpoklicani v ‘rezervno’ ekipo, kmalu dobili tudi vabilo s strani selektorja Trifunovića. Iz ekipe z leta 2015 je preskok uspelo narediti le Rupniku, ki je reprezentančni dres nosil že na evropskem prvenstvu v Litvi leta 2011. Slovenija B ne sme postati sama sebi namen, da se trenerje in igralce pelje na izlet, pač pa predstavlja priložnost za uveljavitev (mladih) igralcev, ki kažejo potencial za prvo ekipo.

Finančne zmožnosti slovenskih klubov so v primerjavi z Evropo skromne. Sredstva, ki jih klubom namenjajo pokrovitelji so majhna. Prav zato najboljši mladi košarkarji bežijo v tujino, kjer jim klubi lahko ponudijo boljše pogodbe in poleg tega imajo tudi boljše pogoje za delo.

Drugi pomemben problem slovenske košarke je njena (ne)urejena struktura, tj. sistem tekmovanj, tako med člani, kot tudi v mlajših starostnih kategorijah. Trenutno veljavni sistem tekmovanja v prvi moški košarkarski ligi je slab in nepravičen. Pred sezono 2016/17 je prišlo do pomembne spremembe. V prvem delu je 12 ekip, z naslednjo sezono se je število zmanjšalo na deset, igralo medsebojne tekme doma in v gosteh. Tudi tiste ekipe, ki so igrale v ligi ABA ali v evropskih pokalih so sezono v državnem prvenstvu pričele v tej fazi tekmovanja. Do tedaj je veljala praksa, da so se ekipe, ki so nastopale na mednarodni ravni, priključile šele v drugem delu.

Drugi del prvenstva ekipe razdeli v dve skupini: ligo za prvaka in skupino za obstanek. Največji paradoks pa je, da klubi v ligi za prvaka štartajo od začetka, saj se rezultati prvega dela brišejo. Povedano drugače, prvi del služi zgolj kot segrevanje, saj je sito za uvrstitev v ligo za prvaka. Po trenutnih predpisih se v ligo za prvaka uvrsti kar osem od desetih ekip. S tem je prvi del prvenstva popolnoma razvrednoten, saj najboljši klubi, torej tisti, ki igrajo na mednarodnem nivoju, v domačem prvenstvu igrajo brez najboljših košarkarjev, saj se zavedajo, da bodo brez težav zasedli mesta, ki vodijo v ligo za prvaka.

Tu je najbolj na udaru Petrol Olimpija, ki nastopa na treh frontah (ABA, Liga prvakov in državno prvenstvo) ter še v slovenskem pokalu. V začetku januarja so košarkarji Olimpije v desetih dneh odigrali sedem tekem! Odločno preveč v kolikor bi se želeli na vse tekme ustrezno pripraviti in dobro spočiti. Zaradi napornega ritma tekem ima Olimpija celo dva trenerja, enega za domače prvenstvo ter enega za mednarodne tekme. Ljubljanski klub je edini predstavnik, ki nastopa v evropskih tekmovanjih in s tem ohranja stik slovenske košarke z Evropo, čeprav šele na tretjem nivoju košarkarske piramide. KZS bi morala v dobro slovenske košarke vsaj Olimpijo razbremeniti domačih obveznosti v prvem delu.

Na strukturnem nivoju bi bilo smiselno premisliti o ustanovitvi lige do 21 let. Zakaj? Ker je prav preskok iz kategorije do 19 let v člansko konkurenco najtežji. S tem bi mladim igralcem omogočili več časa za razvoj. Prav ta kategorija pa je ključni indikator kakšna je prihodnost članske košarke.

Spomin na dva predstavnika v Evroligi, poleg Olimpije še Krka, iz sezone 2001/02 je zgolj še nostalgičen spomin na zlate čase slovenske klubske košarke. Razvoj košarke, ki je tesno povezan s finančnimi sposobnostmi klubov, je od najelitnejšega evropskega tekmovanja oddaljil in odtujil slovenske ter druge ‘jugoslovanske’ klube. Če je bilo pred 17 leti v Evroligi šest klubov z območja nekdanje Jugoslavije, kjer se je igrala najboljša košarka v Evropi, je danes v tem elitnem tekmovanju zgolj en predstavnik, tj. zmagovalec ABA lige. S tem je tudi slovenska košarka postala del evropske klubske periferije, skupaj z ostalimi nekdanjimi republikami skupne države.

Kako naprej? Kako bi lahko dosegli konvergenco v razvoju? Na strukturnem nivoju bi bilo smiselno premisliti o ustanovitvi lige do 21 let. Zakaj? Ker je prav preskok iz kategorije do 19 let v člansko konkurenco najtežji. S tem bi mladim igralcem omogočili več časa za razvoj. Prav ta kategorija pa je ključni indikator kakšna je prihodnost članske košarke. Slovenija se v kategoriji do 20 let na evropskih prvenstvih že od domačega prvenstva leta 2012, kjer so bili mladi košarkarji 7., ni pretirano izkazala. Leta 2017 je reprezentanca celo izpadla v B divizijo, kjer je lani zasedla drugo mesto in se s tem vnovič uvrstila v A divizijo.

Vodilni na KZS bi morali resno premisliti, ali je res nujno potrebno imeti ligaško tekmovanje za otroke v kategoriji do devetih let. Mar ne bi bilo bolj smotrno sile usmeriti v oblikovanje lige do 21 let ter najmlajše kategorije prepustiti pod okrilje klubov in šol? Tekme najmlajših že sedaj sodijo trenerji ekip, s tem so na zvezi dodatno razbremenili sodnike, ki jih je še vedno premalo.

Če že ni rezultatov, naj vsaj igrajo mladi košarkarji in ne odsluženi veterani. Še pomembneje pa je, da bi dosegli stabilne razmere v klubih, s čimer bi lahko do članskih selekcij zadržali največje talente in potenciale slovenske košarke.

Z junijsko analizo so na KZS ugotovili, da je ob predpostavki, da vsi sodniki nadaljujejo s sojenjem, še vedno 75 sodnikov premalo za nemoten potek sezone v vseh starostnih kategorijah. Prejšni teden so zato zagnali akcijo #postanisodnik, s katero želijo zbrati prijave za nove sodniške kandidate. Do sedaj so nove kandidate iskali na regijskih sodniških društvih ali v košarkarskih klubih. Tokrat se je v akcijo podala KZS, ki je v dveh dneh zbrala več kot 100 prijav. Če bo zgolj polovica kandidatov uspešnih na sodniškem izpitu, bo to pomembna razbremenitev za obstoječe sodnike, ki imajo konce tedna polno zasedene s številnimi tekmami.

Čudežnega recepta, ki bi čez noč, instantno razvil slovensko klubsko košarko, ni. S postopnimi spremembami pa se lahko doseže konvergenco v primerjavi z evropskimi in regionalnimi ekipami. Večji poudarek na delu z mladimi, tako v klubih, kot v reprezentanci. Če že ni rezultatov, naj vsaj igrajo mladi košarkarji in ne odsluženi veterani. Še pomembneje pa je, da bi dosegli stabilne razmere v klubih, s čimer bi lahko do članskih selekcij zadržali največje talente in potenciale slovenske košarke. S tem bi se tudi kvaliteta prve lige izboljšala.