Mono: Nowhere Now Here

Kultni japonski kvartet Mono je v teh dneh ob svoji dvajsetletnici delovanja izdal novo, deseto studijsko ploščo. Pričakovano. Kot je pričakovan tudi dodelan postrockovski izraz, ki ga zasedba konsistentno in zanesljivo nadgrajuje vse od takrat, ko je z objavo dolgometražnega prvenca pri Tzadiku, založbi Johna Zorna, prodrla na svetovno glasbeno prizorišče. Tisti, ki zasedbo spremljajo površno, pravijo, da gre še za eno tipično »Mono ploščo«, feni pa trdijo, da gre za njeno novo mojstrovino. Prav imajo oboji. Nove skladbe bi lahko bile namreč objavljene že na zasedbinih prejšnjih ploščah in ob tem izrazno ne bi prav nič izstopale. Ampak hkrati je skoraj logično, da zasedba, ki se brez spotikanja ob komercialne ali kakšne druge okoliščine tako predano posveča izpopolnjevanju svoje glasbe, z vsako novo ploščo postaja le še bolj suverena. Ja, Nowhere Now Here je za Mono tipično mojstrska plošča.

To, da se zasedba Mono svojega ustvarjanja loteva tako rekoč brezhibno, navsezadnje potrjuje že njena dolgoživost. Čeprav se je v začetku novega tisočletja, ko je objavila svoj prvenec, zdelo, da je klasični postrock v svojih poslednjih zdihljajih, z vsako novo ploščo dokazuje nasprotno. Zasedba redno polni koncertna in festivalska prizorišča po vsem svetu, že trikrat tudi v Ljubljani, kamor se vrača aprila, pridelala si je zvesto občinstvo in skupaj s skupinami Mogwai, Sigur Rós in Godspeed You! Black Emperor postala ena ključnih glasnikov postrocka. Nekaj negotovosti za prihodnost zasedbe je konec leta 2017 prinesel le odhod njenega ustanovnega člana, bobnarja Jasunorija Takade. Toda nova plošča zdaj potrjuje, da so Mono z angažmajem Dahma Majurija Cipolle, novega člana zasedbe, očitno našli pravo kadrovsko rešitev.

Menjava za izraz zasedbe sicer ne pomeni nič ključnega. Čeprav gre za izvrstne glasbenike, je bila za njihovo glasbo namreč vedno najpomembnejša skupinska kemija. Ta ostaja v ospredju tudi na novi plošči. To je jasno tako v počasnem grajenju zgoščenih, intenzivnih hrupnih vrhuncev kot v subtilnejšem zvočnem minimalizmu, ki po novem – tudi po zaslugi poudarjenih toplih sintovskih linij – dobi še opojnejše cinematične lastnosti. Plošča zveni kot soundtrack za namišljen film, a glasba za svojo izpoved ne potrebuje slik. Za to Mono preprosto poskrbi z dinamično razpoloženjsko paleto, ki poslušalca zapelje v hipnotičen in enigmatičen fantazijski svet.

Nova plošča ponudi nekaj sprememb, čeprav nič radikalnega. Tega od japonske četverice po dvajsetih letih njenega zadržanega, zelo premišljenega in do zadnje podrobnosti dodelanega nadgrajevanja izraza ni pričakoval nihče. Še najmanj njeni zvesti feni, ki jo imajo najraje prav v podobi, s katero se predstavi na plošči Nowhere Now Here.