Nič več »Za dom spremni«?

Novembra 2013 je hrvaški reprezentant Josip Šimunić, po koncu nogometne tekme med Hrvaško in Islandijo na zagrebškem stadionu Maksimir, prevzel uradni mikrofon in z dvignjeno roko trikrat zaklical »Za dom ...«, občinstvo pa se je vsakokrat odzvalo z gromovitim »... spremni.« Šimuniću je dve leti pozneje prekrškovno sodišče naložilo globo v višini 700 evrov z utemeljitvijo, da ta vzklik »spodbuja sovraštvo na osnovi rasne, nacionalne, regionalne ali religiozne pripadnosti«, saj so ga uporabljali kot uradni pozdrav v ustaški NDH.

Razsodbo je leto zatem potrdilo tudi višje prekrškovno sodišče, Šimuniću še povišalo kazen na 3300 evrov, v razsodbi pa zavrnilo mnenje strokovnega izvedenca tožilstva, ki je »dokazoval«, da vzklik ni sporen, saj naj bi šlo za tradicionalni hrvaški pozdrav – to še vedno trdijo tudi številni pripadniki hrvaške desnice. Višje prekrškovno sodišče je v razsodbi zapisalo, da je kljub izvornemu zgodovinskemu ali poetičnemu pomenu v hrvaški tradiciji vzklik nedvomno tudi »uradni pozdrav ustaškega gibanja in totalitarnega režima NDH, sestavni del vseh uradnih dokumentov, bodisi v originalu ’Za dom in glavarja – pripravljeni’ bodisi v skrajšanih inačicah ’Za dom – pripravljeni’ ali ’Za dom’«.

Šimunić je zatem vložil tožbo na hrvaško ustavno sodišče, saj naj bi hrvaška sodišča v podobnih primerih razsodila v prid tožnika. Ko je ustavno sodišče zavrnilo pritožbo s podrobnim pojasnilom, zakaj so sodišča v teh primerih razsodila, kakor so, se je Šumunić obrnil na Evropsko sodišče.

Kako se je v razsodbi, objavljeni minuli ponedeljek, do primera Šimunić opredelilo Evropsko sodišče za človekove pravice? Na 17 straneh je najprej zavrnilo njegovo pritožbo na osnovi 7. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Ta določa, da nihče ne sme biti obsojen za dejanja, ki po nacionalnem pravu, niso (bila) opredeljena kot kriminalna, saj bi se moral tožnik že na nacionalnih sodiščih sklicevati na člen nacionalne zakonodaje, ki izhaja iz tega člena Evropske konvencije. Kot »očitno neutemeljeno« je zavrnilo tudi Šimunićevo pritožbo na osnovi 10. člena Konvencije, ki zadeva pravico do svobode izražanja, saj »govora, nekompatibilnega z vrednotami, ki jih razglaša in varuje Konvencija, njen 10. člen ne varuje«. Sodniki Evropskega sodišča so mnenje o neprimernosti uporabe vzklika »Za dom« podkrepili z argumenti hrvaških sodišč, tudi prvostopenjskega prekrškovnega sodišča, ki opozarja, da gre za »manifestacijo rasistične ideologije«.

Vzklik »Za dom pripravljeni« je seveda simbol ustaštva in vseh tistih, ki si danes z njegovo uporabo po Hrvaški – celo na spominski plošči v bližini ustaškega taborišča Jasenovac – prizadevajo obuditi ideologijo NHD.

Ob nedavnih pobudah, da bi ga celo znova zapisali na uradne dokumente, se je hrvaški zgodovinar Slavko Goldstein povedno odzval: »Če bi se to zgodilo, bi nemudoma zaprosil za politični azil.«