Pravica umreti

Izhajajoč iz deklaracije OZN o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, Ustave republike Slovenije, nekaterih strokovnih in ad hoc polemikah o evtanaziji, ki se zavzemajo za in proti uzakonitvi evtanazije v Sloveniji, predlagam vladi RS, da naloži stroki in pristojnemu ministrstvu pripravo zakona o evtanaziji.

Zakaj? Ker bomo z uzakonitvijo tega instituta posameznikom, ki se jim je zaradi neozdravljive bolezni na neki točki njihove biti življenje ustavilo oziroma deformiralo v tolikšni in takšni meri ter na način, da bodo v prihodnje obsojeni samo še na več mesečno oziroma več letno nečloveško vegetiranje, pospremljeno s hudimi duševnimi in telesnimi mukami, ki jih ni možno odpraviti ali omiliti z nikakršnimi medicinskimi pripomočki in opijati - tem posameznikom pomagali. Če se bodo za takšno olajšanje oziroma skrajšanje svoje poti v večnost seveda odločili pri polni in zdravi zavesti oziroma se bodo za to pri taisti zavesti odločili njihovi najbližji svojci ali skrbniki.

Pravica do evtanazije je kot vse druge človekove pravice tudi pravica, ki je zagotovljena slehernemu človeku ne glede na raso, spol, itd. Pravica torej, da se svobodno in suvereno odloči, kako bo živel in kako bo posledično tudi umrl. Pravica do evtanazije je torej pravica, ki jo je treba zato sprejemati, spoštovati in varovati kot vse druge človekove pravice.

Znano je, da se neozdravljivo bolni posamezniki v stiski in obupu odločajo za prekinitev svojega življenja. Nekateri z opozorilnimi znaki na to svojo stisko in željo po prekinitvi življenja opozarjajo že prej, celo večkrat, drugim pa se izvršitev suicida zgodi nepričakovano, ne da bi se tega sploh zavedali. A oboji so našo pomoč potrebovali že veliko prej. Morda še pravočasno. Tudi neozdravljivi bolniki v bolnišnicah pogosto opozarjajo lečeče zdravnike na svojo stisko in jih včasih tudi zaprosijo, da jim z injekcijo ali opustitvijo dolžnosti podaljševanja njihove agonije skrajšajo pot v večnost. In ker zdravnikom njihova vest ter Hipokratova prisega to prepoveduje, tega ne storijo. Pa se potem zgodi, da se kakšen posameznik odloči za skok iz bolnišničnega okna ali si v domači hiši vzame življenje na način, ki pa ogrozi tudi življenja in premoženje svojih najbližjih ali povsem neznanih ter nedolžnih ljudi.

Zato se moramo ob tem vprašati in se odločiti: ali želimo tem ljudem pomagati ter pripraviti in posledično sprejeti sodoben zakon o evtanaziji, ki v nobenem primeru ne bo posegal v pravice drugih ljudi razen v pravico tistega, ki se je za evtanazijo suvereno odločil, ali bomo še naprej tiščali glave v pesek, se sprenevedali in se sklicevali na Hipokratovo prisego, svetost življenja, na RKC in ...?

Ali se bomo kot ena od samostojnih, neodvisnih ter naprednih držav pridružili Belgiji in ostalim državam, ki so evtanazijo doslej že uzakonile? Mislim, da bi se morali pridružiti. Ker pravica do evtanazije ni samo človekova pravica posameznika, ampak je tudi dolžnost države in nas vseh, da slehernemu državljanu te pravice ne kratimo, ampak mu jo omogočimo.