Resetiranje univerze

Osemnajstega januarja se je med nepregledno množico zaposlitvenih oglasov na Facebooku pojavil eden, ki se je v nekaj urah razširil med številnimi slovenskimi uporabniki. Objavil ga je direktor oglaševalske agencije Adrema Kamenko Kesar, ki je z njim iskal mlajšega strokovnjaka za trženje. V besedilu je brez dlake na jeziku navedel, kaj vse si želi od bodočega sodelavca oziroma sodelavke: »Zelo dobro znanje angleščine, na nivoju, da samostojno pišeš v tem jeziku, ker bo večina komunikacije v angleščini. Strast do tehnologije – pa ne tako, da moraš znati kodirati, ampak tako, da se možgani razveselijo, ko naletijo na besedo “technology”, ne pa, da se ob tem samodejno izklopijo. Potrpežljivost. Naj razložim. Razvijamo nekaj novih izdelkov za globalni trg in včasih gremo, pa se vrnemo, pa spet gremo, … torej, potrpežljivost. Iznajdljivost. Kreativnost. Organiziranost.«

Naštel je še nekaj kvalifikacij, pri katerih »se ne bomo v steno metali, če nisi na tem področju najboljši«, so pa zanj, torej za delodajalca, vseeno dobrodošle: oko za podrobnosti, sposobnost hitrega učenja, razumevanje družabnih omrežij, dobro poznavanje nemščine in še kakšnega svetovnega jezika.

A Kesarjev oglas se po spletu ni razširil kot virus zgolj zato, ker so bili v njem iskreno navedeni znanje in sposobnosti, ki jih išče; drugače od tipične takšne objave je njegova v istem slogu povzela še kvalifikacije, ki za direktorja Adreme pri iskanju sodelavcev niso pomembne. Med njimi v oči bode navedba formalne izobrazbe in predhodnih izkušenj. »Nisem želel delovati vzvišeno v odnosu do fakultet, toda pri svojem delu do zdaj nisem opazil neposredne povezave med izobrazbo in strastjo do dela, daljnovidnostjo, empatijo in moštvenim duhom. Ti pa so pri meni najpomembnejši,« pojasnjuje. Sam je živi dokaz, da izobrazba sama po sebi ni bistveni pogoj za uspeh; kot pravi, je bil do zdaj vpisan na pet različnih fakultet, na katerih je brez večjih težav skupaj opravil približno 70 izpitov, »vendar sem se vsakič izpisal, ko sem spoznal, da od študija ne bom odnesel ničesar uporabnega«. Danes je direktor uspešne agencije, na katero se obračajo uspešna podjetja, domača in tuja. Med naročniki Adreminih storitev in projektov najdemo Outfit7, Samsung, Niveo, IBM, Microsoft in Pfizer.

Primer lepo ponazarja usmeritve na trgu dela, zaradi katerih se je slovenski izobraževalni sistem znašel pred zahtevnimi nalogami. Slovenske fakultete vsako leto proizvedejo veliko diplomantov – še na prelomu tisočletja je letni priliv tistih, ki so končali terciarno izobraževanje, v povprečju znašal približno 12 tisoč posameznikov, zdaj jih je še enkrat več, pri čemer je bil rekord dosežen leta 2016, ko so se zapirali bolonjski programi in je študij končalo skupaj 31 tisoč ljudi. Obenem pa tako kot Kesar vse več delodajalcev formalni izobrazbi pripisuje vse manjši pomen, osredotočajo se predvsem na tako imenovane »mehke veščine«. »Poleg profesionalnega znanja, ki je vezano na samo področje študija, trg dela od mladih diplomantov pričakuje različne ključne kompetence, kot so učinkovita poraba časa, sposobnost premagovanja stresa, timsko delo, raba informacijsko-komunikacijske tehnologije, znanje tujega jezika in še bi lahko naštevali,« ugotavlja izredni profesor dr. Samo Pavlin s katedre za razvoj in menedžment organizacij in človeških virov na ljubljanski Fakulteti za družbene vede.

Bliskovite spremembe

Njegova opažanja je mogoče potrditi z izkušnjami praktikov, ki sodelujejo pri posredovanju delovne sile. »Pri vseh svojih aktivnostih opažamo neskladje med potrebami podjetij in veščinami mladih iskalcev zaposlitve,« zatrjuje Viviana Žorž, vodja službe za marketing in odnose z javnostmi pri slovenski izpostavi kadrovske agencije Adecco. Ti procesi potekajo v tržnih gospodarstvih celotnega razvitega sveta; raziskava zaposlitvenih zahtev delodajalcev, ki jo je na globalni ravni opravila agencija Manpower, je pokazala znaten primanjkljaj »nadarjenih kadrov«. Podjetja, ki so sodelovala v njej, se vse pogosteje opirajo na dodatna izobraževanja in vlagajo v razvoj svojih delavcev, hkrati pa zaradi pomanjkanja kandidatov z optimalno kombinacijo veščin in osebnostnih kompetenc 36 odstotkov delodajalcev prilagaja zahtevnost izobrazbe in izkušenj, da zapolnijo delovno mesto z ustreznim kandidatom. Kot pravi Manpowerjev direktor za Slovenijo in Hrvaško Nebojša Biškup, te ugotovitve veljajo tudi za našo državo: »Delodajalci vse pogosteje iščejo sodelavce s specifičnim znanjem in veščinami, ki zagotovo pomembno vplivajo na zaposlitvene možnosti posameznih kandidatov za službo.«

Od tod izvira občutek o razvrednotenju diplome, še posebej iz humanističnih in družboslovnih ved. Zdi se, da je dokument, ki je nekdaj zagotavljal dobro službo, danes v marsikaterem primeru že odveč. Potrebni so dodatna znanja in veščine, ki jih je mogoče uporabiti v praksi; tradicionalni poklici, na katere je še vedno nastavljena večina študijskih načrtov, pa izumirajo. Po raziskavi Svetovnega ekonomskega foruma iz leta 2017 bo približno 65 odstotkov otrok v zahodni družbi, kamor se uvršča tudi Slovenija, poklicno pot preživelo v poklicih, ki ta trenutek še ne obstajajo in za katere nimamo šol. Viviana Žorž zato opozarja, da je »zaradi hitrih sprememb in razvoja tehnologije za uspešno opravljanje delovnih nalog vedno pomembnejše vseživljenjsko učenje. V raziskavi skupine Future skilling Adecco je 31 odstotkov vprašanih povedalo, da se zaradi tehnoloških sprememb njihovo delo spreminja vsakih pet let; 25 odstotkov jih meni, da vsaki dve do tri leta; 10 odstotkov pa ugotavlja, da so te spremembe stalne. Mladi se morajo zato opolnomočiti za učenje, skupaj z ustvarjalnostjo, reševanjem problemov in komunikacijskimi spretnostmi. Poleg multikariernosti je vseživljenjsko učenje nuja.«

»Niti Excela jih ne naučijo uporabljati«

Prav to zavedanje je bilo odločilno za ustanovitev Zavoda Nefiks, ki skuša mladim zagotoviti ustrezne mehke veščine, hkrati pa jih naučiti popisovati znanje, ki so ga že pridobili na neformalen način, in jih tako opolnomočiti za uspešno iskanje zaposlitve. Alenka Blazinšek, strokovni vodja zavoda, pojasnjuje, da gre za dopolnilo, ki je za mlade izredno pomembno glede na počasnost javnega izobraževanja pri prilagajanju na novo stvarnost. »Na eni od družboslovnih fakultet pri vseh programih razen pri enem Excel ni niti omenjen, čeprav je nujni pogoj za obdelavo, digitalizacijo in spletno objavo znanstvenih izsledkov. Družboslovje je zagotovo nujno potrebno za blaginjo skupnosti, a ga ne znamo posodobiti, diplomanti pa na univerzah ne pridobijo kompetenc za prihodnost. K nam prihajajo študentje novinarstva, ki bi samo pisali članke, ne znajo pa uporabljati orodja Google Analiytics, montirati videov, postavljati spletnih strani ... Na tem področju so fakultete, še posebej družboslovne, zaspale.«

Nefiks izvaja različne promocijske dejavnosti neformalno pridobljenega znanja in pripravlja tečaje, seminarje in delavnice z namenom povečanja kompetenc, razvoja zaposlitvene pismenosti in spodbujanja podjetništva pri mladih. Poleg takšnih organizacij pa kot svojevrsten korektiv javnemu izobraževanju delujejo zasebni zavodi, ki izvajajo študijske programe. Največja zasebna fakulteta v Sloveniji je mariborska Doba, na kateri položaj dekana zaseda eden najuglednejših slovenskih ekonomistov, dr. Rasto Ovin; kot pojasnjuje, so njihovi študentje v povprečju stari 35 let, približno 80 odstotkov jih ima redne službe, za študij pa se odločijo, ker iz različnih, najpogosteje povsem življenjskih razlogov – na primer rojstvo otroka ali denarna stiska –, pri 20 letih niso končali fakultete. Na Dobo jih privabljajo programi, saj ti »poudarjajo mehke veščine in strokovno znanje, ki jim ga prenašajo izkušeni praktiki ... Javni sistem izobražuje stratege, mi vzgajamo strokovnjake.«

Ovin je nekdanji dolgoletni profesor na mariborski Ekonomsko-poslovni fakulteti, med letoma 2003 in 2007 je bil tudi njen dekan, zato odlično pozna vse vidike terciarnega izobraževanja v Sloveniji. Njegovo mnenje o javnem študijskem sistemu je vse prej kot laskavo. »Imamo popolnoma zašolane univerze, ki študij izvajajo predvsem kot dojemanje in reprodukcijo profesorske razlage. Premalo je prakse in aplikacije spoznanj, mladi pa so hermetično zaprti v okvire študijskih programov, brez dostopa do drugih vsebin, ki bi jim zagotovile širši pogled; izjema so le redki izbirni predmeti. Obenem študij določajo profesorji, ki so prepogosto osredotočeni na obvladovanje svojih majhnih vrtičkov in branjenje privilegijev.«

Kam z družboslovci

Ovin kritiko podkrepi s primerom ZDA, kjer je predaval na univerzah v Virginiji in Teksasu, zdaj pa se čez lužo šola njegova hči. Ugotavlja, da ameriški sistem namenja manj pozornosti goli akumulaciji znanja, zato pa je toliko učinkovitejši pri zagotavljanju mehkih veščin. »V ZDA imajo koncept „koristne univerze“, na kateri lahko študentje prosto izbirajo med vsebinami iz široke palete študijskih programov, pridobljeno znanje pa nadgrajujejo z mentorjem, ki jim je ves čas na voljo; to jim omogoča, da se specializirajo in oblikujejo edinstven zaposlitveni profil, pri nas pa posamezni študent stopa po isti poti kot vsi njegovi vrstniki in vrstnice.« Poleg golega izobraževanja je ta sistem naravnan na zadovoljevanje temeljnih potreb mladostnikov po potrditvah, ki jih lahko dobijo zgolj s povezovanjem v skupnost. »Zato ameriške univerze pazljivo gradijo svoje blagovne znamke in krepijo pripadnost z družabnimi dogodki, na primer košarkarskimi in nogometnimi tekmami, ki so odlično obiskane. Posledica je vzpostavitev trdne skupnosti, na katero so študentje ponosni; nemalokrat še na avtomobile lepijo nalepke z logotipi svojih kolidžev, pripadnost univerzi pa je tudi v poslovnem svetu temelj za oblikovanje neformalnih vezi. Tega pri nas ni.«

Po mnenju dekana Dobe je logična posledica teh razlik med našim in ameriškim sistemom, da »naši študentje vedo dosti več od njihovih, hkrati pa so bistveno manj sposobni za vključitev na trg dela«. To naj bi veljalo zlasti za diplomante humanističnih in družboslovnih programov. Ti so v delu javnosti dostikrat označeni kot »prodajalci megle«, njihovo znanje pa naj bi bilo bolj ali manj neuporabno za podjetja. Da ta iščejo predvsem tehnični kader, potrjuje tudi Nebojša Biškup iz agencije Manpower, ki opaža, da »slovenski trg zagotovo zaznamuje neskladje med ponudbo in povpraševanjem po kadrih družboslovne smeri. Povpraševanje delodajalcev po strokovnih kadrih zadnja leta narašča, po internih statistikah družbe Manpower Slovenija pa ostajajo najbolj iskani kadri s področja IT, strojni inženirji in visoko specializirani kadri v proizvodni industriji. Priložnost na trgu dela imajo prav tako delavci v predelovalnih dejavnostih, trgovini in logistiki ter skladiščenju.« Podobne izkušnje imajo v zavodu Nefiks; Blazinškova meni, da »bo komunikologinja brez dodatnih znanj v tem trenutku zelo težko dobila zaposlitev ... Delavka na zavodu za zaposlovanje mi je nedavno dejala, da lahko FDV mirno zapremo za pet let, da bo trgu dela uspelo porabiti zalogo kadrov, ki jo je fakulteta do zdaj nakopičila. Sama sicer nisem tako kritična – navsezadnje tudi jaz prihajam z družboslovne fakultete – vendar je res, da obstaja precejšnje nesorazmerje med ponudbo in povpraševanjem po teh diplomantih.«

»Kadri družboslovne smeri so ključni za razumevanje delovanja v dobi tehnologije in digitalizacije, za upravljanje in izboljševanje poslovnega okolja in za razumevanje ter upravljanje odnosov s strankami v podjetjih.«

Videti je, da se teh pomislekov zavedajo tudi mladi, saj izobrazbo že prilagajajo glede na pričakovanja o uporabnosti za zaposlitev. Tako se zadnja leta število vpisov v humanistične in družboslovne programe zmanjšuje, narašča pa vpis na tehniške fakultete. Na Univerzi v Mariboru je bilo v študijskem letu 2017/18 največ zanimanja za program varnost in policijsko delo na Fakulteti za varnostne vede; prijavilo se je 264 odstotkov več maturantov, kot je bilo razpisanih mest. Sledili so programi medicina, psihologija in zdravstvena nega, z univerze pa so ob teh podatkih z neskritim zadovoljstvom sporočili, da je »med študenti jasen trend povečanega vpisa v študijske programe, katerih diplomanti so iskani na trgu dela«. Podobno je v Ljubljani, kjer so za isto leto največji primanjkljaj brucev in bruck glede na razpisana mesta opazili pri programih iz poslovnih in upravnih ved (1541 nezasedenih mest), družbenih ved (845) in humanistike (782).

Čas novih priložnosti

Toda kljub kritičnosti do sociologov, filozofov, politologov, obramboslovcev, komunikologov, novinarjev ... se to nesorazmerje zadnja leta zmanjšuje, vsaj na papirju. Robotizacija in informatizacija povečujeta zaposlitvene priložnosti zanje, v najpropulzivnejših podjetjih pa zato vse pogosteje potrebujejo zaposlene, ki bodo sposobni koordinacije delovnih procesov in skrbi za druge zaposlene. Za nameček s temi procesi družbeni sistem postaja vse zapletenejši, ta zapletenost pa odpira prostor za strokovnjake, ki jo bodo sposobni osmisliti – takšen primer je na primer razvoj digitalnih tehnologij za elektronsko demokracijo oziroma neposredno udeležbo državljanov v politiki; za novo različico demokratične ureditve bodo potrebni novi politologi in sociologi. Nebojša Biškup zato poudarja, da »so kadri družboslovne smeri ključni za razumevanje delovanja v dobi tehnologije in digitalizacije, za upravljanje in izboljševanje poslovnega okolja in za razumevanje ter upravljanje odnosov s strankami v podjetjih. Kombinacija specializiranih tehničnih znanj in dobrega upravljanja mehkih veščin lahko pripomore k oblikovanju odličnega kandidata za službo.«

Raziskava o posledicah tehnološkega napredka za posamezne poklice, ki so jo leta 2013 opravili strokovnjaki iz britanskega Oxforda, je pokazala, da so »poklici v menedžmentu in financah, za katere je potrebna socialna inteligenca, varnejši pred tveganji. Enako velja za večino poklicev v izobraževanju, zdravstvu, kulturi in medijih.« Te ugotovitve veljajo tudi za Slovenijo; med poklici prihodnosti, ki naj bi po letu 2020 postajali vse pomembnejši, so v brošuri Razvojnega centra Murska Sobota – mesta, ki je središče zaposlitveno najbolj nestabilne regije v državi – navedeni organizatorji dogodkov, strokovnjaki za trženje, analitiki trga, poslovni svetovalci in pisci besedil.

Da družboslovna izobrazba ponovno pridobiva veljavo, meni tudi Samo Pavlin: »Iz javnega življenja poznamo številne posameznike, ki so s humanistično izobrazbo dosegli velike poklicne uspehe, in to na zelo različnih področjih dela. Ravno široke zaposlitvene možnosti so verjetno ena glavnih prednosti humanistične izobrazbe na trgu dela. So pa seveda tudi taki, ki ne dobijo zaposlitve na področju, za katero so študirali, pa vendar jih veliko na različne načine ostaja v stiku s svojim področjem študija. Verjetno je ravno humanistični študij tisti, ki v zelo velikem obsegu pomeni izpolnitev posameznikovih osebnih aspiracij, zaradi česar se ta odloči študirati na nekem področju, tudi če so zaposlitvene možnosti negotove. Družba brez humanističnega študija in poklicev bi bila verjetno zelo žalostna družba.«

Tudi zaradi uveljavitve takšnih spoznanj diplome, magisteriji in doktorati na trgu dela počasi znova pridobivajo veljavo, predsodki o »prodajalcih megle« pa se postopoma razblinjajo. Po zadnji analizi zavoda za zaposlovanje se je decembra 2018 v primerjavi z letom prej delež brezposelnih glede na stopnjo izobrazbe najbolj zmanjšal prav med iskalci s terciarno izobrazbo; za desetino. Med vsemi brezposelnimi, ki ostajajo v evidencah, je takih s končano višjo ali strokovno šolo le še 17 odstotkov, kar je najmanjši delež v primerjavi z drugimi skupinami; največ, 32 odstotkov, je iskalcev zaposlitve, ki so končali le osnovno šolo. To pa ne pomeni, da je proces prilagajanja univerz trgu dela končan. Sedanje zmanjšanje njihovega zaostanka glede na potrebe gospodarstva je bolj posledica prilagoditve teh potreb, ne pa javnega študija. Kot ugotavljajo naši sogovorniki, je pri tem še dosti možnosti za izboljšanje.

Samoiniciativnost, ustrezno znanje, pošteno plačilo

Glavna težava javnega študijskega sistema je preprosta – fakultete so iz javnih sredstev še vedno plačane glede na število vpisanih študentov, zato seveda razpisujejo preveč vpisnih mest, to pa ostaja razlog za nizko dodano vrednost njihovih diplom. Hkrati univerze, pod katere spadajo ti zavodi, in tudi država, ki jim daje denar, tako rekoč ne spremljajo, koliko so kadri, ki jih proizvedejo, dejansko zaposljivi. Samo Pavlin je že leta med najglasnejšimi kritiki teh razmer; podrobneje jih je opisal v analizi iz leta 2016, v kateri je predstavil izhodišča za nacionalni sistem spremljanja zaposljivosti diplomantov. Nanj še čakamo, po Pavlinovem mnenju pa je takšna evalvacija pravzaprav bistveni pogoj za reformo študijskih programov. »Če bi se univerze razvoja kompetenc, pa tudi izzivov vseživljenjskega učenja želele lotiti sistematično, bi bil prvi korak zagotovitev natančnejših analiz zaposlitev in zaposljivosti diplomantov. V naslednjem koraku bi se verjetno morale odločiti, katere generične kompetence bi razvijale sistematično in na katere bi predvsem opozarjale. Okrepiti bi morale individualno obravnavo, aktivne učne metode, sodelovanje študentov in profesorjev z delodajalskimi organizacijami, kar vključuje raziskovanje, različne izmenjave, mentorstva in tako dalje.«

»Delavka na zavodu za zaposlovanje mi je nedavno dejala, da lahko FDV mirno zapremo za pet let, da bo trgu dela uspelo porabiti zalogo kadrov, ki jo je fakulteta do zdaj nakopičila.«

Enako razmišljajo drugi sogovorniki; nobeden izmed njih ne meni, da so slovenske fakultete slabe, vsi pa so prepričani, da morajo biti še boljše in iti v korak s časom. »Javni sistem je super, ker mlademu človeku nakravžlja možgane, toda znanje je treba nadgrajevati,« pravi Rasto Ovin. »Izobrazba ti da začetno prednost, vendar ta hitro zvodeni, če je ne nadgrajuješ. Razvoj je bliskovit, vseživljenjsko učenje je nova realnost.« Kamenko Kesar dodaja: »Fakultete bi morale biti zahtevnejše, ko gre za razvijanje sposobnosti lastnega razmišljanja, timskega dela, kritičnosti in samokritičnosti ter odgovornosti do sočloveka. Informacije, ki jih podajajo, je treba osmisliti, študente pa skozi te procese opolnomočiti za samostojno delovanje.«

Pri tem je treba poudariti, da zgolj univerze in njihove fakultete same študentom ne morejo zagotoviti potrebnih znanj in veščin, temveč jih morajo študentje tudi aktivno iskati, če jih ni, pa zahtevati. Osrednjo vlogo pri vsaki reformi terciarnega sistema ima seveda država, ki bi morala pripraviti in končno finančno ter strokovno podpreti morebitne spremembe kurikulov in načina podajanja znanja. Viviana Žorž iz Adecca zato opozarja, da moramo »kot družba ukrepati pri trendu izobraževanja in spodbujati mlade ljudi, da se bodo odločali za izobrazbo, ki jo podjetja potrebujejo, hkrati pa najti način, kako v Sloveniji ustvariti nova delovna mesta, takšna, da jih bomo lahko zapolnili s kadri, ki so zdaj na voljo. Država mora v šolskem sistemu razvijati tehnologijo in človeške spretnosti s projektnim in izkustvenim učenjem. Učni načrti morajo biti sestavljeni iz izkustvenih in projektnih metod, ki temeljijo tudi na možnosti usposabljanja na delovnem mestu, kot je na primer vajeništvo.«

Pri tem del odgovornosti za spremembe nosijo delodajalci; strukturna neskladja med ponudbo in povpraševanjem na trgu dela niso zgolj posledica neprilagojenega izobraževanja, temveč predvsem varčevanja pri stroških dela in nepripravljenosti podjetij, da nagradijo kadre s terciarno izobrazbo. Ali kot povzame ekonomist Ovin: »Verjamem, da se trg vedno vzpostavi, ne pa tudi, da sam od sebe vse reši.« Težave z zaposljivostjo diplomantov nekaterih poklicev in prilagajanjem fakultet novi stvarnosti je torej treba reševati v širši razpravi med študenti, univerzami, državo in podjetji. Vztrajanje pri starih razmerjih pa bi bilo pogubno, sklene Ovin. »Ne moreš kar slepo ščititi nekaterih poklicev in programov; če bi tako delovali v preteklosti, bi še danes imeli likarice in kočijaže. Nobeno delovno mesto ni več samo po sebi varno in nespremenljivo in noben naziv sam po sebi ne zagotavlja varne službe.«